Življenje kristjanov v prvem stoletju

Potovali so do skrajnega konca zemlje

»Potem pa je naslednjega dne z Bárnabom odpotoval v Derbo. Ko sta temu mestu oznanila dobro novico in pridobila kar nekaj učencev, sta se vrnila v Listro, Ikónij in Antiohíjo.« (APOSTOLSKA DELA 14:20, 21)

POPOTNIK globoko vdihne svež jutranji zrak. Utrujene noge potisne v zguljene sandale. Pred njim je nov dan hoje.

Jutranje sonce ga greje v hrbet, ko stopa po prašni cesti mimo vinograda, skozi nasad oljk in navkreber po strmem pobočju. Po poti srečuje druge ljudi: kmete, namenjene na svoja polja, trgovce, ki ženejo po poti težko otovorjene živali, in romarje, ki potujejo v Jeruzalem. Popotnik in njegovi tovariši ogovorijo vsakogar, ki ga srečajo. Zakaj? Da bi izpolnili nalogo, ki jim jo je zaupal Jezus – da pričajo zanj »do skrajnega konca zemlje«. (Apostolska dela 1:8)

Ta popotnik bi lahko bil apostol Pavel, Barnaba ali kateri drug trdoživ misijonar iz prvega stoletja. (Apostolska dela 14:19–26; 15:22) To so bili žilavi, odločni ljudje. Potovanje je bilo težavno. Apostol Pavel je opisal tegobe potovanja po morju takole: »Trikrat sem doživel brodolom, eno noč in dan sem prebil na globokem morju.« Potovanje po kopnem ni bilo nič lažje. Pavel je dejal,  da je bil pogosto »v nevarnostih na rekah« in »v nevarnostih pred cestnimi razbojniki«. (2. Korinčanom 11:25–27)

Kako bi bilo potovati s temi misijonarji? Kako daleč bi prišli v enem dnevu? Kaj bi morali vzeti s seboj in kje bi med potjo prenočevali?

Potovanje po kopnem. V prvem stoletju je obstajalo obsežno cestno omrežje, ki so ga zgradili Rimljani, da bi povezali med seboj pomembna središča imperija. Te ceste so bile skrbno zasnovane in dobro zgrajene. Mnoge so bile široke 4,5 metra, bile so tlakovane s kamni in obrobljene z robniki, razdalje pa so bile označene z miljniki. Misijonar, kakršen je bil Pavel, je lahko po takšni cesti dnevno prehodil dobrih 30 kilometrov.

Ceste v Palestini pa so bile povečini nevarni blatni kolovozi, ki so se vili kar preko polj in so nezavarovani potekali vzdolž globokih grap. Tam je lahko popotnik naletel na divjad ali roparje, cesta pa je lahko bila tudi povsem neprehodna.

Kaj pa je popotnik nosil s seboj? Med najnujnejšimi stvarmi so bile palica za zaščito (1), spalna blazina (2), mošnja z denarjem (3), dodaten par sandal (4), torba s hrano (5), dodatna oblačila (6), zložljivo usnjeno vedro za zajemanje vode iz vodnjaka (7), meh za vodo (8) in velika usnjena popotna torba za osebne stvari (9).

Na poti so misijonarji nedvomno srečevali potujoče trgovce, ki so dobavljali blago krajevnim tržnicam. Ti so imeli tovorno žival zanesljivih nog: osla. Oslu na strmih in skalnatih poteh ni bilo para. Pravijo, da je lahko močan osel, ko je bil maksimalno otovorjen, v enem dnevu prehodil tudi do 80 kilometrov. Volovske vprege, ki so bodisi imele dve bodisi štiri kolesa, so bile počasnejše, z njimi je bilo mogoče prepotovati samo od 8 do 20 kilometrov na dan. Vendar so lahko prevažale večja bremena in so bile idealne za krajša potovanja. Popotnik je lahko srečal tudi karavano kamel ali oslov – veliko skupino živali, otovorjenih s trgovskim blagom z vsega sveta. Mimo pa je lahko pribrzel sel na konju, ki  je dostavljal pošto in cesarjeve odloke v katero od postojank po imperiju.

Ko se je znočilo, so si lahko popotniki ob poti na hitro pripravili tabor in tam prespali noč. Nekateri so prenočevali v karavanseraju – zidanem objektu z neopremljenimi sobami in notranjim dvoriščem. Ti umazani, neprijetni kraji so bili kaj borna zaščita pred vremenskimi neprilikami ali tatovi. Potujoči misijonarji so, če je le bilo mogoče, najverjetneje prenočevali na domu kake družine ali pri sovernikih. (Apostolska dela 17:7; Rimljanom 12:13)

Potovanje po morju. Majhne ladje so prevažale blago in ljudi ob obrežju Galilejskega jezera in na drugo stran. (Janez 6:1, 2, 16, 17, 22–24) Po Sredozemskem morju pa so plule številne večje ladje, ki so prevažale tovor med oddaljenimi pristanišči. Te ladje so dobavljale hrano Rimu, prenašale sporočila ter prevažale vladne predstavnike.

Mornarji so se orientirali po tem, kar so lahko videli: podnevi po kopenskih znamenjih, ponoči pa po zvezdah. Zato je bilo po morju sorazmerno varno potovati samo od maja do sredine septembra, ko je bilo vreme bolj ali manj stabilno. Brodolomi so bili nekaj običajnega. (Apostolska dela 27:39–44; 2. Korinčanom 11:25)

Ljudje se niso odločali za potovanje po morju zato, ker bi bilo to prijetnejše od potovanja po kopnem. Na tovorni ladji, ki je bila glavno pomorsko prevozno sredstvo, je bilo udobje potnikov manj pomembno. Potniki so dneve in noči preživljali na krovu, ne glede na vremenske razmere. Suho podpalubje je bilo do zadnjega kotička napolnjeno z dragocenim tovorom. Potniki so jedli to, kar so prinesli s seboj. Na ladji so lahko dobili samo pitno vodo. Včasih se je vreme izjemno hitro spreminjalo. Zaradi razbesnelih neurij in podivjanega morja so potniki morali prenašati morsko bolezen včasih tudi po več dni.

Misijonarji, kakršen je bil Pavel, so kljub težavam, povezanim s potovanjem po kopnem in morju, razširili »dobro novico o kraljestvu« daleč naokrog po takrat znanem svetu. (Matej 24:14) Samo 30 let zatem, ko je Jezus naročil svojim učencem, naj pričujejo o njem, je Pavel lahko napisal, da je bila dobra novica oznanjena »vsemu stvarjenju pod nebom«. (Kološanom 1:23)