Pismo s haitija

»Počutim se zelo blagoslovljeno«

POTEM ko je 12. januarja 2010 Haiti prizadel potres, mi je bilo že po poročilih težko gledati opustošenje. Nato pa me je 20. januarja poklicala moja draga prijateljica Carmen in predlagala, da greva na Haiti kot prostovoljki. Spoznali sva se pred nekaj leti, ko sva prostovoljno delali kot medicinski sestri na gradbišču kraljestvene dvorane. Od takrat sva se prijavili za prostovoljno delo še pri drugih projektih in postali sva dobri prijateljici.

Carmen sem rekla, da bo delo na Haitiju zame morda preveliko čustveno ali fizično breme. Spomnila me je, da sva bili v preteklosti dobra ekipa in da si bova lahko v oporo. Njene besede so me opogumile, da sem klicala na sedež Jehovovih prič v Brooklyn v New Yorku in govorila z odgovornim za organiziranje pomoči iz Združenih držav Amerike. Prosila sem ga, naj doda moje ime na seznam prostovoljcev. Omenila sem mu tudi, da bi s Carmen radi delali skupaj. Rekel mi je, da mi ne more zagotoviti, da bo katera koli od naju poklicana oziroma da bova delali skupaj.

Mislila sem, da me ne bodo poklicali, zato sem nadaljevala svoje življenje po ustaljenih tirih. Čez štiri dni, v ponedeljek, 25. januarja, sem dobila klic iz Brooklyna. Vprašali so me, ali bi lahko odpotovala na Haiti – in to, če je le mogoče, že naslednji dan! Nisem mogla verjeti svojim ušesom. Obljubila sem, da bom storila, kar je v moji moči. Najprej sem se na delovnem mestu dogovorila za dopust. Nato sem klicala Carmen, vendar sem izvedela, da nje niso poklicali, ker ne govori francosko. Po eni strani sem bila navdušena, da grem, po drugi strani pa me je grabil strah. Uspelo mi je dobiti letalsko vozovnico, tako da sem 28. januarja končno odletela iz New Yorka v Santo Domingo v Dominikanski republiki, ki meji na Haiti.

Na letališču me je pričakal mlad Priča in me odpeljal na dominikanski podružnični urad Jehovovih prič. Tistega dne sta iz Združenih držav Amerike prišli še dve drugi medicinski sestri in prenočile smo v isti sobi. Naslednje jutro smo se odpeljali proti haitijskemu podružničnemu uradu v Port-au-Princeu, do koder smo imeli sedem ur in pol vožnje.

Potem ko smo prečkali mejo s Haitijem, smo zagledali razdejanje. Zdelo se je skoraj neresnično, ko smo videli, kaj je 35-sekundni potres prizadejal tej lepi deželi. Opustošenje mi je bilo težko gledati že po televiziji in ne morem niti opisati, kaj sem občutila, ko sem to videla na lastne oči. Številni domovi, med drugim tudi predsedniška palača, so bili poškodovani, od drugih pa so ostali samo kupi kamenja. V mnoge od teh domov je bilo vloženo trdo delo – toda vse je bilo izgubljeno v nekaj sekundah. Nisem si mogla pomagati, da ne bi razmišljala  o dejstvu, da reči, ki so v življenju zares pomembne, niso gmotne narave.

Ko smo prispeli v podružnični urad, nas je receptorka zagledala prihajati in je od svojega pulta stekla proti nam. Pri vratih nas je pozdravila s širokim objemom in prisrčnim nasmehom. Zahvalila se nam je, da smo se bile pripravljene žrtvovati in priti k njim. Po opoldanskem obroku smo šle v bližnjo zborsko dvorano, ki so jo preuredili v bolnišnico. Tam sem spoznala še druge Priče, ki so prišli pomagat kot prostovoljci. Med njimi sta bila zakonca iz Nemčije, ki sta bila oba zdravnika, in njun asistent pa tudi babica iz Švice.

Še isti večer sem pričela z delom. Imeli smo 18 pacientov, tako Jehovovih prič kot drugih, ki so ležali na blazinah, razpostavljenih po tleh zborske dvorane. Člani zdravstvene ekipe, sestavljene iz Prič, smo vsem pacientom nudili brezplačno zdravstveno oskrbo in jim posvečali enako pozornost.

Tisto noč je eden od pacientov, 80-letni moški, umrl. Takrat smo bili ob njem njegova žena ter moja sostanovalka in jaz. Zatem je od bolečin pričela jokati mladenka po imenu Ketly. Zaradi poškodb, ki jih je dobila med potresom, so ji amputirali desno roko. Z njo je bila Jehovova priča, ki jo je poučevala o Svetem pismu. Skoraj vsako noč je spala ob Ketlyjini postelji v zborski dvorani.

Odhitela sem h Ketly, močno sem si želela, da bi ji olajšala bolečino, vendar njena bolečina ni bila samo fizična. Povedala mi je, da je bila, ko se je pričelo vse tresti, na obisku pri prijateljici. Nista točno vedeli, kaj se dogaja. Z roko v roki sta stekli proti balkonu, ko se je nanju zrušila stena in ju pokopala pod seboj. Ketly je klicala svojo prijateljico, a ta ji ni odgovorila. Rekla je, da je takoj vedela, da je mrtva. Umrla prijateljica je delno ležala na Ketly, dokler niso čez štiri ure prišli reševalci. Ketly je izgubila desno roko vse do ramenskega sklepa.

Tisto noč je Ketly vsakič, ko je skušala zaspati, v mislih podoživljala, kaj se je zgodilo. Ihteče mi je dejala: »Vem, kaj v Svetem pismu piše o zadnjih dneh in potresih. Vem, da lahko upamo na srečno prihodnost. Vem, da bi morala biti hvaležna, da sem živa. Vendar se vsaj malo skušaj postaviti v mojo kožo. En trenutek ti gre dobro, a še preden se zaveš, se znajdeš v takšnem položaju kot sem jaz zdaj.« Počutila sem se povsem nemočno, samo objela sem jo in tudi sama pričela jokati. Jokali sva, dokler ni zaspala.

Vsak dan so na teren poslali enega od zdravnikov in dve medicinski sestri, zato da bi še v drugih krajih pomagali tistim, ki so potrebovali zdravstveno pomoč. Poslali so me v Petit Goave, ki je od Port-au-Princea oddaljen kaki dve uri vožnje. Poleg mene sta bila še dva prostovoljca – medicinska sestra iz Floride in zdravnik iz Francije. Ko smo prispeli tja, je bila ura pol desetih. Razložili smo vse naše potrebščine in jih odnesli v tamkajšnjo kraljestveno dvorano. Ljudem so povedali, da prihajamo, zato so sedeli tam in nas pričakovali.

Takoj smo se lotili dela. Bilo je vroče in vrste ljudi, ki so potrebovali zdravstveno oskrbo, so se samo daljšale. Šele okoli treh smo si lahko vzeli čas za odmor. Vsi trije skupaj smo tisti dan opravili 114 cepljenj in 105 zdravstvenih pregledov. Bila sem izčrpana, toda srečna, da smo lahko nekaj naredili za dobro počutje in zdravje tistih, ki so potrebovali pomoč.

Na Haitiju sem bila nekaj več kot dva tedna. Skoraj vsak dan sem imela 12-urno nočno izmeno v zborski dvorani. Tako velike odgovornosti nisem imela še nikoli prej. Vendar  sem si to, da sem lahko prišla na Haiti, štela v veliko prednost in blagoslov. Zelo sem srečna, da sem lahko bila v tolažbo in pomoč Haitijcem, ki so toliko pretrpeli.

Od njih se lahko veliko naučimo. Na primer, eden od pacientov, za katere sem skrbela, je bil 15-letni Eliser, ki so mu morali amputirati nogo. Opazila sem, da je imel navado prihraniti del svojega obroka, zato da ga je delil z Jimmyjem, ki je vsako noč prebil ob njegovi postelji. Pojasnil mi je, da Jimmy včasih nič ne poje, preden pride zvečer k njemu. Eliser mi je pomagal uvideti, da ni treba, da je človek bogat – ali pa zdrav – da bi z drugimi delil, kar ima.

Takšnega duha so imeli tudi prostovoljci, ki so bili v moji ekipi. Ena od prostovoljk se ni počutila dobro; druga pa je trpela zaradi bolečin v hrbtu. Toda vsak je dal potrebam pacientov prednost pred lastnim udobjem. To mi je vlivalo pogum, ki sem ga potrebovala, da sem vztrajala. Kdaj pa kdaj je bil vsak izmed nas čustveno, duševno ali fizično izžet, toda drug drugemu smo bili v oporo in nadaljevali delo. Kakšna nepozabna izkušnja! Hvaležna sem, da pripadam organizaciji kristjanov, ki so prijazni, ljubeči in požrtvovalni.

Ko sem odhajala s Haitija, sta dve pacientki, ki so jima amputirali desno roko, nekako uspeli napisati zahvalni pismi. Vztrajali sta, da ju preberem šele, ko bom na letalu. To sem tudi naredila. Pismi sta se dotaknili mojega srca in nisem mogla ustaviti solz.

Odkar sem se vrnila domov, ohranjam stike s prijatelji, ki sem jih spoznala na Haitiju. V stiski in krizi se spletejo močna prijateljstva, v takšnih razmerah pa se tudi temeljito preizkusijo. Prepričana sem, da bo naše prijateljstvo prestalo vsako preizkušnjo, ki utegne še priti v prihodnosti. Počutim se zelo blagoslovljeno.