Zakaj niso sprejeli Mesija?

KO JE bil Jezus na zemlji, so bile množice navdušene nad njegovimi govori in osuple nad njegovimi čudeži. Zato so mnogi »začeli vanj verovati« in ga sprejeli za napovedanega Mesija oziroma Kristusa. Razglabljali so: »Ali bo Kristus, kadar bo prišel, storil več znamenj, kakor jih je ta?« (Janez 7:31)

Kljub obilici dokazov, da je Jezus Mesija, pa večina ljudi, ki je videla in slišala Jezusa, ni pričela verovati vanj. Na žalost so se celo nekateri, ki so sprva verovali vanj, kasneje odvrnili od njega. Zakaj ga kljub neizpodbitnim dokazom toliko ljudi ni sprejelo za Mesija? Poglejmo si razloge, pri tem pa se vprašajmo: »Ali bi lahko tudi pri meni obstajala nevarnost, da bi storil podobno napako?«

Neizpolnjena pričakovanja

Številni Judje so takrat, ko se je Jezus rodil, živeli v pričakovanju Mesija. Ko so Jezusa kot dojenčka prinesli v tempelj, so k njemu pristopili nekateri od tistih, ki »so čakali na odrešitev Jeruzalema«, za kar naj bi poskrbel obljubljeni Mesija. (Luka 2:38) Kasneje je mnoge to, kar je delal Janez Krstnik, navedlo, da so se spraševali: »Da ni nemara on Kristus?« (Luka 3:15) Toda kaj so Judje v prvem stoletju pričakovali od Mesija?

 Med Judi tistih dni je bilo razširjeno prepričanje, da jih bo Mesija prišel osvobodit zatiralskega rimskega jarma in da bo na zemlji obnovil Izraelovo kraljestvo. Preden je Jezus pričel delovati, se je pojavilo že kar nekaj karizmatičnih voditeljev, ki so zagovarjali nasilen upor zoper takratno politično oblast. Ti so s svojim ravnanjem verjetno vplivali na to, kaj so ljudje pričakovali od Mesija.

Jezus pa je bil povsem drugačen od takšnih lažnih mesij. Ni spodbujal k nasilju, ampak je poslušalce učil, naj ljubijo svoje sovražnike in se podrejajo oblastem. (Matej 5:41–44) Ko so ga ljudje hoteli postaviti za kralja, se je temu ognil. Učil je, da njegovo kraljestvo ne bo »del tega sveta«. (Janez 6:15; 18:36) Toda vnaprej oblikovane predstave o Mesiju so bile v ljudeh še vedno globoko ukoreninjene.

Janez Krstnik je na lastne oči videl in slišal nadnaravne pojave, ki so pričali o tem, da je Jezus Božji Sin. Toda ko je bil v ječi, je poslal svoje učence vprašat Jezusa: »Ali si ti Tisti, ki prihaja, ali naj čakamo drugega?« (Matej 11:3) Janez se je morda spraševal, ali je Jezus v resnici obljubljeni Rešitelj, ki bo uresničil to, v kar so Judje pričakovali.

Jezusovim apostolom je bilo težko razumeti, zakaj naj bi bil Jezus ubit in potem obujen. Ko je ob neki priložnosti razlagal, da bo Mesija moral trpeti in umreti, ga je Peter »potegnil na stran in ga začel grajati«. (Marko 8:31, 32) Peter takrat še ni doumel, kako je Jezusova smrt povezana z vlogo Mesija.

Ko je Jezus malo pred pasho leta 33 n. št. prihajal v Jeruzalem, so ga tam pričakale navdušene množice in ga pozdravljale kot kralja. (Janez 12:12, 13) Toda kako hitro se je stanje spremenilo! V komaj tednu dni je bil Jezus prijet in usmrčen. Po njegovi smrti sta dva od njegovih učencev tarnala: »Mi pa smo upali, da je ta človek tisti, ki naj bi rešil Izraela.« (Luka 24:21) Še takrat ko se je obujeni Jezus prikazal svojim učencem, so se ti oklepali ideje, da bo Mesija ustanovil kraljestvo na zemlji. Spraševali so: »Gospod, ali boš Izraelu v tem času obnovil kraljestvo?« Očitno so bila zmotna pričakovanja glede Mesija močno usidrana v srce in um Jezusovih poslušalcev. (Apostolska dela 1:6)

Jezusovim učencem je bilo šele po Jezusovem vnebohodu in izlitju svetega duha jasno, da bo Mesija kraljeval iz nebes. (Apostolska dela 2:1–4, 32–36) Apostola Peter in Janez sta pogumno oznanjala, da je bil Jezus obujen, in z delanjem čudežev dokazovala, da imata Božjo podporo. (Apostolska dela 3:1–9, 13–15) Na tisoče ljudi v Jeruzalemu se je odzvalo in je pričelo verovati. Toda judovskim oblastnikom to ni bilo pogodu. Prav kakor so prej nasprotovali Jezusu, so zdaj nasprotovali njegovim apostolom in učencem. Zakaj so judovski verski voditelji tako ognjevito zavračali Jezusa?

Zavrnjen s strani verskih voditeljev

Takrat ko je Jezus prišel na zemljo, so se judovski verski nazori in običaji že zelo oddaljili od tega, kar je pisalo v navdihnjenih Svetih spisih. Verski voditelji tistih dni – saduceji, farizeji in pismouki – so človeškim izročilom dajali prednost pred Božjo napisano Besedo. Jezusa so znova in znova obtoževali, da krši Postavo, ker je na šabat čudežno ozdravljal ljudi. Jezus je njihove nesvetopisemske nauke prepričljivo ovrgel, s čimer je oporekal tako njihovi oblasti kot njihovim trditvam, da imajo Božje odobravanje. V nasprotju z njimi je Jezus izhajal iz skromne družine in se ni izobraževal na njihovih verskih šolah. Ni čudnega, da je bilo takšnim ponosnim možem težko priznati, da je Jezus Mesija! Odkrita soočenja z Jezusom so v njih vzbudila tolikšno jezo, da so »se posvetovali proti njemu, kako bi ga pokončali«. (Matej 12:1–8, 14; 15:1–9)

 Kakšno razlago pa so verski voditelji našli za to, da je Jezus lahko delal čudeže? Niso zanikali, da so se čudeži res zgodili, ampak so skušali ljudem spodkopati vero v Jezusa s tem, da so njegovo moč bogokletno pripisovali Satanu. Govorili so: »Ta izganja demone samo z Bélcebubom, vladarjem demonov.« (Matej 12:24)

Bil pa je še en razlog, zakaj niso in niso hoteli sprejeti Jezusa za Mesija. Potem ko je Jezus obudil Lazarja, so se voditelji različnih verskih ločin posvetovali med seboj in rekli: »Kaj naj storimo, saj ta človek dela veliko znamenj? Če ga pustimo tako, bodo vsi začeli verovati vanj, in bodo prišli Rimljani ter nam vzeli naš kraj čaščenja in naš narod.« Iz strahu, da bodo izgubili svojo oblast in položaj, so kovali načrt, kako bi ubili tako Jezusa kot Lazarja! (Janez 11:45–53; 12:9–11)

Predsodki in nasprotovanje širše javnosti

V prvem stoletju so judovski verski voditelji s svojim stališčem ustvarili ozračje, ki je bilo sovražno nastrojeno proti vsakomur, ki je sprejel Jezusa za Mesija. Ponosni na svoj ugledni položaj so vsakogar, ki je veroval v Jezusa, zaničevali z besedami: »Ali je kdo od voditeljev ali od farizejev začel verovati vanj?« (Janez 7:13, 48) Nekateri judovski voditelji, na primer Nikodem in Jožef iz Arimateje, so postali Jezusovi učenci, vendar so svojo vero tajili iz strahu pred drugimi. (Janez 3:1, 2; 12:42; 19:38, 39) Judovski voditelji so namreč odločili, da mora biti »vsak, ki bi Jezusa priznal za Kristusa, izobčen iz sinagoge«. (Janez 9:22) Takšen človek je veljal za družbenega izobčenca in kot takega so se ga ogibali in prezirali.

Nasprotovanje Jezusovim apostolom in učencem je sčasoma preraslo v nasilno preganjanje. Apostole je zaradi pogumnega oznanjevanja napadel sanhedrin, judovsko vrhovno sodišče. (Apostolska dela 5:40) Jezusovega učenca Štefana so nasprotniki po krivem obtožili bogokletja. Sanhedrin ga je obsodil in kamenjal do smrti. Nato »se je začelo veliko preganjanje občine, ki je bila v Jeruzalemu, in vsi razen apostolov so se razkropili po vsej Judeji in Samaríji«. (Apostolska dela 6:8–14; 7:54–8:1) Savel, ki je kasneje postal apostol Pavel, je sodeloval v preganjalski kampanji, ki je imela uradno podporo velikega duhovnika in »zbora starešin«. (Apostolska dela 9:1, 2; 22:4, 5)

Toda naj so bile okoliščine za krščanstvo še tako neugodne, se je to v letih po Jezusovi smrti naglo širilo. Kljub tisočim novim vernikom pa so bili kristjani v prvem stoletju med prebivalci Palestine še vedno manjšina. Kdor se je javno izpovedal za Kristusovega sledilca, je s tem tvegal, da ga bodo izločili iz družbe in da bo celo tarča nasilja.

Kaj se boste naučili iz tega, da nekateri niso sprejeli Jezusa?

Kot smo videli, mnogi v prvem stoletju niso pričeli verovati v Jezusa zaradi napačnih predstav, pritiska širše javnosti in preganjanja kristjanov. Tudi danes lahko ljudi odvračajo od Jezusa zmotne predstave o njem in njegovih naukih. Na primer, mnoge učijo, da je Božje kraljestvo v njihovem srcu ali pa da je plod človeških prizadevanj. Druge prepričujejo, naj zaupajo znanosti ali tehniki, da bo rešila probleme človeštva, s čimer odpravijo potrebo po veri v Mesija. Mnogi sodobni kritiki trdijo, da v Bibliji opisani dogodki iz Jezusovega delovanja niso zgodovinska  dejstva, s čimer spodkopavajo vero v Jezusa kot Mesija.

Posledica takšnih zamisli in teorij je, da so mnogi zmedeni glede tega, kakšno vlogo naj bi pravzaprav imel Mesija, ali pa da ne vidijo smisla v ukvarjanju s to zadevo. Toda tisti, ki so pripravljeni pregledati dokaze, imajo danes na voljo več dokazov za to, da je Jezus Mesija, kot jih je bilo v prvem stoletju. Danes so nam na razpolago Hebrejski spisi s številnimi prerokbami o tem, kaj naj bi Mesija naredil, in tudi štirje evangeliji, ki poročajo o tem, kako je Jezus izpolnil te prerokbe. *

Vsekakor je na voljo dovolj dokazov, da lahko vsak izmed nas temeljito premisli o tej zadevi in se potem tudi odloči. In odločiti se je treba čimprej. Zakaj? Sveto pismo odkriva, da bo Jezus kot Mesijanski kralj Božjega kraljestva kmalu odstranil vse, ki uničujejo zemljo, in uvedel pravično vladavino, ki bo vsem poslušnim ljudem omogočila, da bodo lahko živeli večno v raju na zemlji. (Daniel 2:44; Razodetje 11:15, 18; 21:3–5) To čudovito prihodnost lahko doživite tudi vi, če se trudite spoznavati Jezusa in že danes dokazovati vero vanj. K srcu si vzemite Jezusove besede: »Bog je [. . .] svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da ne bi bil pokončan nihče, ki veruje vanj, ampak bi imel večno življenje.« (Janez 3:16)

[Podčrtna opomba]

[Poudarjeno besedilo na strani 20]

Ali bi bili, če bi živeli v Jezusovih dneh, pripravljeni sprejeti Jezusa za Mesija?

[Slika na strani 21]

Ne dovolite, da zaradi vnaprej izoblikovanih predstav ne bi mogli spoznati resnice o Jezusu.