Bodimo goreči za pravo čaščenje
Bodimo goreči za pravo čaščenje
»Žetev je res velika, delavcev pa malo.« (MAT. 9:37)
1. Kako bi ponazorili to, da je neka stvar nujna?
V ROKAH imaš dokument, ki ga mora do konca dneva še nekdo pregledati. Kaj boš storil? Nanj boš napisal »NUJNO!«. Si ravno na poti na pomemben sestanek, toda zamujaš. Kaj boš storil? Vozniku boš rekel: »Prosim, pohitite! NUJNO je!« Da, ko moraš opraviti kako nalogo v določenem roku, čas pa se izteka, si ves napet in vznemirjen. Raven adrenalina se ti prične dvigati in hitiš, da bi delo čim hitreje in čim bolje opravil. Oba primera ponazorita, kaj pomeni to, da je treba neko stvar nujno opraviti.
2. Katera je najnujnejša naloga, ki jo morajo kristjani danes opraviti?
2 Danes za prave kristjane ni nobeno opravilo bolj nujno od oznanjevanja dobre novice o Kraljestvu in pridobivanja učencev med ljudmi iz vseh narodov. (Mat. 24:14; 28:19, 20) Marko je citiral Jezusa in zapisal, da ima to delo prednost – opravljeno mora biti, preden pride konec. (Mar. 13:10) In tako je tudi prav. Jezus je rekel: »Žetev je res velika, delavcev pa malo.« Žetev ne more čakati, žito mora biti pospravljeno, preden se čas za žetev izteče. (Mat. 9:37)
3. Kako so se mnogi odzvali na dejstvo, da je danes nujno oznanjevati?
3 Ker je oznanjevanje tako zelo pomembno, bi mu morali posvetiti toliko svojega časa, energije in pozornosti, kolikor je le mogoče. Pohvalno je, da mnogi tako ravnajo. Nekateri so si poenostavili življenje, tako da lahko polnočasno služijo kot pionirji, misijonarji ali pa so v katerem od Betelov po svetu. Zelo so zaposleni. Morda so veliko žrtvovali in se spoprijemajo s številnimi izzivi. Vendar jih Jehova bogato blagoslavlja in to nas veseli. (Beri Luka 18:28–30.) Tudi drugi, pa čeprav se ne morejo pridružiti vrstam polnočasnih oznanjevalcev, posvečajo karseda veliko časa temu življenjerešujočemu delu, k čemur spada tudi to, da pomagajo do rešitve svojim otrokom. (5. Mojz. 6:6, 7)
4. Zakaj nekateri nimajo več tako živo pred očmi dejstva, da živimo v odločilnem času?
4 Kot smo videli, imamo za nujne naloge ponavadi na razpolago omejen čas oziroma določen rok, do katerega jih moramo opraviti. Živimo v času konca, za kar imamo obilico dokazov, tako svetopisemskih kakor zgodovinskih. (Mat. 24:3, 33; 2. Tim. 3:1–5) Toda nihče od nas ne ve natančno, kdaj bo nastopil konec. Ko je Jezus navajal podrobnosti glede »znamenja«, ki bo označevalo »sklenitev stvarnosti«, je določno dejal: »Za tisti dan in uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče.« (Mat. 24:36) Glede na to je nekaterim morda težko leto za letom ohranjati v mislih, v kakšnem času živimo, še zlasti če to počnejo že dlje časa. (Preg. 13:12) Ali se tudi ti včasih tako počutiš? Kaj nam lahko pomaga, da bomo nenehno imeli v mislih, kako nujno je opraviti delo, ki sta nam ga Jehova in Jezus naložila?
Razmislimo o zgledu, ki nam ga je dal Jezus
5. S čim je Jezus pokazal, da je oznanjevanje zanj nujno opravilo?
5 Od vseh, ki so se zavedali, kako nujno je opraviti delo, ki jim ga je naložil Bog, je dal najboljši zgled Jezus. Zavedal se je namreč, da ne sme zapravljati dragocenega časa, saj je moral v samo treh letih in pol opraviti veliko dela. Vseeno je za čisto čaščenje naredil več kakor kdor koli drug. Oznanil je Očetovo ime in namen, razglasil dobro novico o Kraljestvu, razkrinkal hinavske in lažne nauke verskih voditeljev in bil pripravljen celo umreti, zato da bi podprl Jehovovo vrhovno oblast. Ni varčeval z močmi; potoval je po deželi, da je lahko ljudi poučeval, jim pomagal in jih ozdravljal. (Mat. 9:35) Nikomur ni uspelo doseči toliko v tako kratkem času kakor njemu. Bil je prav zares nadvse marljiv. (Jan. 18:37)
6. Na kaj se je Jezus osredinjal, ko je živel na zemlji?
6 Kaj pa je Jezusa priganjalo k temu, da je ves čas svojega služenja na zemlji neutrudno delal? Iz Danielove prerokbe je lahko vedel, koliko časa ima glede na Jehovov urnik še na voljo. (Dan. 9:27) Prerokovano je bilo, da se bo njegova zemeljska služba končala »na polovici tedna« oziroma po treh letih in pol. Jezus je kmalu za tem, ko je spomladi leta 33 n. št. zmagoslavno prispel v Jeruzalem, dejal: »Prišla je ura, da se Sin človekov oslavi.« (Jan. 12:23) Čeprav je vedel, da bo moral umreti, se v življenju ni osredinjal na to dejstvo oziroma to ni bil glavni razlog za njegovo marljivost. Raje je vsako priložnost izkoristil za to, da je izpolnjeval Očetovo voljo in ljudem izkazoval ljubezen. Ta ljubezen ga je spodbudila, da je zbral učence, jih izšolal in poslal oznanjevat. Tako so lahko nadaljevali delo, ki ga je začel, in opravljali še celo večja dela od teh, ki jih je opravljal sam. (Beri Janez 14:12.)
7., 8. Kako so se učenci odzvali, ko je Jezus očistil tempelj, in zakaj je Jezus tako ravnal?
7 To, kako goreč je bil Jezus, se jasno vidi iz nekega dogodka v njegovem življenju. Bilo je na začetku njegovega služenja, in sicer v času pashe leta 30 n. št. Z učenci je prišel v Jeruzalem in v templju videl »prodajalce živine, ovc in golobov ter menjalce denarja, ki so sedeli na svojih sedežih«. Kako se je odzval in kakšen vtis je to naredilo na njegove učence? (Beri Janez 2:13–17.)
8 To, kar je Jezus takrat storil in rekel, je učence spomnilo na preroške besede enega od Davidovih psalmov: »Prava gorečnost za tvojo hišo me razjeda.« (Ps. 69:9) Zakaj pa so jim prišle na misel te Davidove besede? Ker se je lahko samo človek, ki ga je gnala tako močna gorečnost, s svojim ravnanjem izpostavil tolikšnemu tveganju in nevarnosti. Navsezadnje so bili v ozadju tamkajšnjega škandaloznega trgovanja, ki je prinašalo dobiček, ljudje, ki so imeli v templju oblast – duhovniki, pismouki in drugi. Ker je Jezus razgalil in za nekaj časa ustavil njihovo ustaljeno dejavnost, so začeli nanj gledati kot na sovražnika. Kot so učenci pravilno opazili, je Jezus jasno kazal gorečnost za Božjo hišo oziroma gorečnost za pravo čaščenje. Kaj pa pomeni, da je človek goreč? Ali je to isto kakor, da se zaveda, da je neko delo treba nujno opraviti?
Zavedati se resnosti razmer in biti goreč za kaj – v čem je razlika?
9. Kako bi lahko opisali gorečnost?
9 Glede na neki slovar je »gorečnost« definirana kot »velika prizadevnost, navdušenje za kaj«, njene sopomenke pa so žar, vnema in zagretost. Brez dvoma lahko rečemo, da Jezusovo služenje opišejo vsi ti izrazi. Zato neki drug prevod to vrstico prevaja takole: »Vdanost tvoji hiši, o Bog, gori v meni kakor ogenj.« (Today’s English Version) Zanimivo je, da je v nekaterih orientalskih jezikih izraz za »gorečnost« sestavljen iz dveh besed, ki dobesedno pomenita »vroče srce« oziroma srce, ki gori. Prav nič čudnega torej ni, da so se učenci, ko so videli, kaj je Jezus storil v templju, spomnili na Davidove besede. Kaj pa je Jezusovo srce tako rekoč vnelo oziroma gnalo, da je tako ravnal?
10. Kaj v Bibliji pomeni beseda »gorečnost«?
10 Beseda »gorečnost«, ki jo najdemo v Davidovem psalmu, je izpeljanka hebrejske besede, ki je na drugih mestih v Prevodu novi svet prevedena tudi z »bati se za koga«, »biti vnet za koga«, »goreti za koga« ter »biti vdan samo eni osebi«. (Beri 2. Mojzesova 20:5; 34:14; 1. kraljev 19:10.) Ta hebrejska beseda se pogosto uporablja v povezavi z zakonsko zvezo. Tako kakor mož ali žena od svojega zakonca upravičeno pričakuje, da bo vdan samo njemu oziroma njej, tudi Bog od tistih, ki mu pripadajo, zahteva, da so vdani samo njemu, in pri tej pravici vztraja. V Bibliji rabljena beseda »gorečnost« je torej več kot le vnema ali navdušenje, ki ga denimo čutijo mnogi navdušenci do svojega najljubšega športa. Človek, ki je tako goreč, kakor je bil David, ne trpi, da bi kdo tekmoval z Jehovom ali ga sramotil. Gorečnost ga navaja na to, da si močno prizadeva zaščititi njegovo dobro ime oziroma popraviti krivico, ki Mu je bila storjena.
11. Zaradi česa je bil Jezus goreč?
11 Jezusovi učenci so povsem upravičeno povezali Davidove besede z Jezusovim ravnanjem v templju. Jezus si je pri delu zelo prizadeval, pa ne zgolj zato, ker je imel določen rok, do kdaj mora opraviti delo, temveč zato, ker je bil goreč za Očetovo ime in čisto čaščenje. Ko je videl, da Božje ime sramotijo in skrunijo, je upravičeno pričel goreti za Jehova in si je prizadeval popraviti storjeno Mu krivico. Ko je videl, kako verski voditelji tlačijo in izkoriščajo ponižne ljudi, ga je gorečnost spodbudila, da jim je prinesel olajšanje, zatiralske verske voditelje pa je odločno ožigosal. (Mat. 9:36; 23:2, 4, 27, 28, 33)
Bodimo goreči za pravo čaščenje
12., 13. Kakšen odnos imajo današnji voditelji tako imenovanega krščanstva do: a) Božjega imena? b) Božjega kraljestva?
12 Ljudje, ki danes trdijo, da častijo Boga, ravnajo enako, če ne še slabše, kakor so ljudje v Jezusovem času. Spomnimo se na primer, da je prva stvar, za katero je Jezus svoje sledilce učil moliti, zadevala Božje ime: »Posvečeno bodi tvoje ime.« (Mat. 6:9) Ali verski voditelji, še zlasti duhovščina tako imenovanega krščanstva, učijo ljudi, naj spoznajo Boga po imenu ter posvečujejo oziroma častijo to ime? Ravno nasprotno. Boga napačno predstavljajo, s tem da učijo lažne nauke, kot so Trojica, neumrljivost človeške duše in peklenski ogenj, in ga tako prikazujejo kot skrivnostnega, nedoumljivega, krutega, celo sadističnega. Poleg tega ga sramotijo s svojimi škandali in hinavščino. (Beri Rimljanom 2:21–24.) Še več, na vso moč se trudijo, da bi Božje osebno ime ostalo skrito, zato so ga celo odstranili iz svojih prevodov Biblije. Tako preprečujejo ljudem, da bi se zbližali z Bogom in z njim vzpostavili osebni odnos. (Jak. 4:7, 8)
13 Jezus je svoje sledilce tudi poučil, naj molijo za Božje kraljestvo: »Naj pride tvoje kraljestvo. Naj se zgodi tvoja volja, kakor v nebesih tako tudi na zemlji.« (Mat. 6:10) Čeprav voditelji tako imenovanega krščanstva pogosto ponavljajo to molitev, pa ljudi spodbujajo, naj podprejo politične in druge človeške institucije. Poleg tega dajejo v nič tiste, ki si prizadevajo oznanjevati Kraljestvo. Zaradi tega se mnogi, ki trdijo, da so kristjani, ne pogovarjajo o Božjem kraljestvu, kaj šele da bi vanj verovali.
14. Kako je duhovščina tako imenovanega krščanstva razvodenila Božjo Besedo?
14 Jezus je v svoji molitvi k Bogu jasno dejal: »Tvoja beseda je resnica.« (Jan. 17:17) Preden se je vrnil v nebesa, je tudi nakazal, da bo postavil »zvestega in preudarnega sužnja«, ki naj bi njegove služabnike oskrboval z duhovno hrano. (Mat. 24:45) Ali se je duhovščina tako imenovanega krščanstva, ki trdi, da uči Božjo Besedo, izkazala za vredno Gospodarjevega zaupanja? Ne. To, kar pravi Biblija, rada označi za bajko oziroma mit. Namesto da bi svojo čredo hranila z duhovno hrano in jo s tem potolažila in razsvetlila, pridiga človeško filozofijo, ki prija ušesom njenih vernikov. Poleg tega je razvodenila Božja moralna merila, zato da bi se prilagodila tako imenovani novi morali. (2. Tim. 4:3, 4)
15. Kaj meniš o vsem, kar duhovščina dela v imenu Boga?
15 Zaradi tega, kar duhovniki počnejo – po njihovih trditvah v imenu svetopisemskega Boga – so mnogi iskreni ljudje razočarani ali pa so povsem izgubili vero v Boga in Biblijo. Postali so žrtev Satana in njegove hudobne stvarnosti. Kako se počutiš, ko si dan za dnem priča takšnim stvarem? Ali te kot Jehovovega služabnika dejstvo, da Božje ime sramotijo in oskrunjajo, ne sili, da bi po svojih najboljših močeh popravil to krivico? Ali te tvoje srce ne žene, da bi potolažil iskrene in duhovno naravnane ljudi, ki so zapeljani in izkoriščani? Jezusu se takratni ljudje, ki so bili »izmučeni in razkropljeni kakor ovce brez pastirja«, niso samo zasmilili, ampak jih je »začel [. . .] učiti mnoge reči«. (Mat. 9:36; Mar. 6:34) Tudi mi imamo vse razloge za to, da smo goreči za pravo čaščenje, tako kakor je bil Jezus.
16., 17. a) Kaj bi nas moralo gnati, da bi na oznanjevanju dali vse od sebe? b) Kaj bomo pregledali v naslednjem članku?
16 Če goreče oznanjujemo, imajo besede apostola Pavla, zapisane v 1. Timoteju 2:3, 4, za nas globlji pomen. (Beri.) Na oznanjevanju damo vse od sebe. Tega ne delamo predvsem zaradi tega, ker vemo, da živimo v zadnjih dneh, ampak zato, ker se zavedamo, da to želi Bog. Hoče namreč, da bi ljudje spoznali resnico in se tako tudi oni naučili, kako naj ga častijo in mu služijo, da bi bili blagoslovljeni. Na oznanjevanju si želimo dati vse od sebe, a ne predvsem zato, ker se čas izteka, temveč zato, ker hočemo oslaviti Božje ime in pomagati ljudem, da spoznajo, kaj Bog od njih pričakuje. Za pravo čaščenje smo goreči. (1. Tim. 4:16)
17 Jehova nas je blagoslovil s tem, da smo spoznali resnico o njegovem namenu s človeštvom in zemljo. Vemo, kako ljudem pomagati do sreče in zanesljivega upanja za prihodnost. Pokažemo jim lahko, kaj morajo storiti, da bodo zaščiteni, ko bo Satanova stvarnost uničena. (2. Tes. 1:7–9) Nikar ne bodimo razočarani ali malodušni, ker je morda videti, da Jehovov dan zamuja, temveč bodimo veseli, da imamo še vedno na voljo čas za to, da pokažemo gorečnost za pravo čaščenje. (Miha 7:7; Hab. 2:3) Kako pa lahko človek postane tako goreč? To bomo pregledali v naslednjem članku.
Ali lahko pojasniš?
• Kaj je Jezusa spodbujalo, da je ves čas svojega služenja na zemlji neutrudno delal?
• Kaj v Bibliji pomeni beseda »gorečnost«?
• Kaj lahko danes opazimo v svetu, kar bi nas moralo spodbuditi, da bi bili goreči za pravo čaščenje?
[Preučevalna vprašanja]
[Slika na strani 8]
Jezus se je osredinjal na to, da je izpolnjeval Očetovo voljo in ljudem izkazoval ljubezen.
[Slika na strani 10]
Vse razloge imamo za to, da smo goreči za pravo čaščenje.