Nauči svoje otroke spoštljivosti

SLOVENSKI pregovor pravi: »Lepa beseda lepo mesto najde.« Ta pregovor pokaže, da so ljudje bolj prijazni in naklonjeni tistim, ki se lepo in prijazno vedejo.

Kako poživljajoče je videti lepo vzgojene mlade ljudi! Neki okrajni nadzornik v Hondurasu, ki pri oznanjevanju po hišah sodeluje z oznanjevalci različnih starosti, pravi: »Večkrat sem opazil, da na stanovalca naredi večji vtis lepo vzgojen in spoštljiv otrok kakor pa moje besede.«

Danes, ko je med ljudmi vse več nespoštovanja, je dobro in koristno vedeti, kako naj bi se vedli do drugih. Poleg tega nam Sveto pismo prigovarja, naj »se ved[emo] tako, kot je vredno dobre novice o Kristusu«. (Fil. 1:27; 2. Tim. 3:1–5) Zelo pomembno je, da svoje otroke učimo, naj druge spoštujejo. Kako bi jih torej lahko naučili, da bodo do drugih res iz srca spoštljivi, in ne le na zunaj vljudni? *

Lepega vedenja jih učiš z zgledom

Otroci se učijo tako, da posnemajo druge. Če želijo starši svoje otroke naučiti lepega vedenja, se morajo tudi sami lepo vesti. (5. Mojz. 6:6, 7) Pomembno je sicer, da se z otrokom pogovarjaš o oliki, vendar moraš storiti še nekaj več. Poleg tega, da ga opominjaš, je zelo pomembno, da mu daješ dober zgled.

Poglejmo si primer Paule *, ki je zrasla v krščanski enostarševski družini. Pauli je prišlo v navado, da se do vseh vede spoštljivo. Zakaj? Takole odgovarja: »Mama nam je dajala zgled, zato je bilo za nas otroke nekaj povsem naravnega, da smo bili do drugih spoštljivi.« Kristjan po imenu Walter je svoja sinova učil, da morata biti spoštljiva do mame, ki ni Priča. »Svoja sinova sem spoštovanja do njune mame skušal naučiti z lastnim zgledom – o svoji ženi nisem nikoli grdo govoril,« je povedal. Walter je sinova še naprej poučeval iz Božje Besede in molil k Jehovu za pomoč. Eden sedaj služi  v podružničnem uradu Jehovovih prič, drug pa je pionir. Njegova sinova ljubita in spoštujeta oba starša.

V Bibliji piše: »Bog [. . .] ni Bog nereda, temveč miru.« (1. Kor. 14:33) V vsem, kar Jehova naredi, se zrcali red. Kristjani bi ga morali posnemati in poskrbeti za to, da bo njihov dom pospravljen. Nekateri starši naučijo svoje otroke, da si posteljejo posteljo, preden grejo v šolo, pospravijo oblačila in pomagajo pri hišnih opravilih. Če bodo otroci videli, da je doma pospravljeno in čisto, potem je bolj verjetno, da bodo skrbeli za to, da bodo tudi njihova soba in reči pospravljene.

Kako tvoji otroci gledajo na šolo? Ali so učiteljem hvaležni za njihovo delo? Ali se o učiteljih večkrat pohvalno izraziš? Tvoji otroci bodo na šolo in učitelje najverjetneje gledali enako kakor ti. Zakaj ne bi svojih otrok navadil na to, da bi učiteljem izrazili zahvalo? Ko se komu zahvalimo za njegovo delo, mu s tem na lep način pokažemo, da ga spoštujemo, pa naj si bo to učitelj, zdravnik, čevljar ali kdo drug. (Luk. 17:15, 16) Mladi kristjani, ki so med sošolci znani po vljudnosti in lepem vedenju, so vredni pohvale.

Zgled lepega vedenja bi morali biti tudi člani krščanske občine. Zelo lepo je videti mlade v občini, ki drugim izkazujejo prijaznost z besedama »prosim« in »hvala«. Če odrasli na shodih kažejo spoštovanje do Jehova, tako da pozorno poslušajo, potem lahko mlade spodbudijo k temu, da jih posnemajo. Otroci se lahko naučijo spoštovati druge, ko v kraljestveni dvorani opazujejo lepo vedenje bratov in sester. Štiriletni Andrew na primer se je že naučil, da reče »oprosti«, ko želi, da ga kdo od odraslih spusti mimo.

Kako še lahko starši pomagajo svojim otrokom, da se bodo vedli v skladu s pravili lepega vedenja? Vzeti bi si morali čas in jim pripovedovati o mnogih zgledih, zapisanih v Božji Besedi, in o tem, kaj se od njih naučimo. (Rim. 15:4)

Poučevati z biblijskimi zgledi

Samuela je mama najverjetneje poučila, da se mora pred velikim duhovnikom Elijem prikloniti. Ko ga je pripeljala v sveti šotor, je bil najbrž star tri ali štiri leta. (1. Sam. 1:28) Ali bi lahko s svojim otrokom vadil pozdrave, kot so denimo »dobro jutro«, »dober dan«, »dober večer«, oziroma to, kar je pri vas v navadi? Kakor mladi Samuel se lahko tudi tvoji otroci priljubijo Jehovu in ljudem. (1. Sam. 2:26)

Zakaj ne bi z biblijskimi zgodbami poudaril nasprotja med spoštljivim in nespoštljivim vedenjem? Ko je na primer Izraelov nezvesti kralj Ahazija hotel videti  preroka Elija, je poslal ponj »petdesetnika z njegovimi petdesetimi možmi«. Petdesetnik je preroku ukazal, naj gre z njim. Vendar pa z Božjim predstavnikom ne bi smel tako govoriti. Kako mu je Elija odgovoril? »Če sem Božji mož, naj pride ogenj z neba in požre tebe in tvojih petdeset mož.« In prav to se je zgodilo: »Z neba [je] švignil ogenj in požrl njega in njegovih petdeset mož.« (2. kra. 1:9, 10)

Zatem je po Elija prišel drug petdesetnik. Tudi ta ga je skušal prisiliti, da bi šel z njim. In zopet je z neba švignil ogenj. Nato je k Eliju prišel tretji petdesetnik. Ta pa je bil do preroka spoštljiv. Eliju ni kar ukazal, naj gre z njim, ampak je pred njim padel na kolena in ga prosil: »Božji mož, naj bo, prosim, moja duša in duša teh tvojih petdesetih služabnikov dragocena v tvojih očeh. Glej, ogenj je švignil z neba in požrl oba prejšnja petdesetnika z njunimi petdesetimi možmi vred. Zdaj pa naj bo moja duša dragocena v tvojih očeh.« Nezaslišano bi bilo, da bi Božji prerok priklical ogenj nad nekoga, ki je je govoril tako spoštljivo, četudi je bilo to delno zato, ker se je bal Elija. Nato je Jehovov angel rekel Eliju, naj gre s tem petdesetnikom. (2. kra. 1:11–15) Ali ni res, da se iz te pripovedi naučimo, kako pomembno je biti do drugih spoštljiv?

Ko so prišli rimski vojaki v tempelj po Pavla, da bi ga odpeljali v pripor, se mu ni zdelo kar samo po sebi umevno spregovoriti s tisočnikom. Raje ga je spoštljivo vprašal: »Ali ti smem nekaj reči?« Tako je dobil priložnost, da je povedal nekaj besed v svoj zagovor. (Apd. 21:37–40)

Jezusu je med sojenjem eden od stražnikov dal klofuto. Toda Jezus se je znal primerno braniti: »Če sem narobe govoril, dokaži, da je narobe, če pa prav, zakaj me tepeš?« Jezus je odgovoril tako, da mu ni mogel nihče nič očitati. (Jan. 18:22, 23)

V Božji Besedi najdemo tudi zglede, kako naj bi se odzvali na strogo karanje in spoštljivo priznali, če smo bili malomarni ali pa smo storili kakšno napako. (1. Mojz. 41:9–13; Apd. 8:20–24) Abigajila se je na primer Davidu opravičila, ker je bil njen mož Nabal do njega tako nesramen. To pa še ni bilo vse. Davida in njegove može je velikodušno oskrbela z vsem potrebnim. S tem je na Davida naredila tolikšen vtis, da se je po Nabalovi smrti z njo poročil. (1. Sam. 25:23–41)

Nauči svoje otroke, da so spoštljivi, pa naj gre za spoštljivost v težavnih okoliščinah ali pa preprosto le za olikanost. Naj torej naša »luč sveti pred ljudmi«, saj bodo zaradi tega »slavili [. . .] Očeta, ki je v nebesih«. (Mat. 5:16)

[Podčrtne opombe]