Nikar ne zapusti sovernikov

»DESET let sva bila kot začarana, poslovni svet naju je uročil s svojim bliščem, uživala sva precejšnje bogastvo. Čeprav sva bila vzgojena v resnici, sva se preveč oddaljila in duhovno nisva bila dovolj močna, da bi se vrnila,« pripovedujeta Jarosław in njegova žena Beata. *

Neki drug brat po imenu Marek se spominja: »Zaradi družbenih in političnih sprememb na Poljskem sem izgubljal eno službo za drugo. Bil sem obupan. Strah me je bilo odpreti svoje podjetje, saj sem mislil, da nimam pravega občutka za posle. Naposled sem se le spustil v to. Mislil sem, da bom tako lažje skrbel za gmotne potrebe svoje družine, ne da bi škodoval svoji duhovnosti. Čez čas sem ugotovil, kako zelo sem se motil.«

V današnjem svetu, ko življenjski stroški neusmiljeno naraščajo, nezaposlenost pa se vztrajno širi, nekateri postanejo obupani in se zato odločajo nespametno. Kar nekaj bratov je sprejelo nadurno delo, se dodatno zaposlilo ali pa kljub pomanjkanju izkušenj odprlo podjetje. Predpostavljajo, da bo dodaten zaslužek pomagal družini in da jim to ne  bo škodilo v duhovnem pogledu. Toda nepredvideni dogodki in nestabilno gospodarstvo lahko prekrižajo še tako dobronamerne načrte. Posledica tega je, da so se nekateri ujeli v past, imenovano pohlep, in so žrtvovali duhovne reči, da bi si pridobili gmotne. (Prid. 9:11, 12)

Nekatere brate in sestre so posvetne stvari tako zaposlile, da nimajo več časa za osebno preučevanje, shode ali za oznanjevanje. Jasno je, da zanemarjanje teh stvari škoduje njihovi duhovnosti in odnosu z Jehovom. Poleg tega morda zanemarijo pomembne odnose s tistimi, s katerimi so »povezani v veri«. (Gal. 6:10) Nekateri postopno izgubijo stik s krščansko bratovščino. O tem vidiku resno razmislimo.

Kaj dolgujemo sovernikom

Kot bratje in sestre imamo veliko priložnosti, da drug drugemu izkazujemo ljubezen. (Rim. 13:8) V svoji občini si verjetno že videl kakšnega »ubožca, ki je klical na pomoč«. (Job 29:12) Nekaterim morda primanjkuje osnovnih življenjskih potrebščin. Apostol Janez nas je spomnil na to, kaj imamo takrat priložnost storiti. »Kdor [. . .] ima sredstva tega sveta, ki so potrebna za preživljanje, in vidi, da je njegov brat v pomanjkanju, pa mu noče izkazati svoje najgloblje sočutnosti, kako neki je v njem ljubezen do Boga?« (1. Jan. 3:17)

Morda si se odzval na takšne potrebe in si drugim velikodušno pomagal. Toda našim bratom in sestram ne pomagamo samo v gmotnem pogledu. Nekateri mogoče kličejo na pomoč, ker so osamljeni ali malodušni. Morda se ne počutijo vredne ali pa trpijo za hudo boleznijo oziroma jim je umrl kdo od ljubljenih. Med drugim jim lahko stojimo ob strani tako, da jim prisluhnemo in se z njimi pogovarjamo, s čimer posvetimo pozornost njihovim čustvenim in duhovnim potrebam. (1. Tes. 5:14) Tako se ljubezen, ki nas povezuje, navadno še okrepi.

Duhovni pastirji imajo morda prav zaradi svoje vloge v občini pogosto priložnost, da poslušajo z empatijo, da so razumevajoči in da dajejo ljubeče svetopisemske nasvete. (Apd. 20:28) Tako lahko posnemajo apostola Pavla, ki je čutil »srčno naklonjenost« do svojih duhovnih bratov in sester. (1. Tes. 2:7, 8)

Toda če se kristjan oddalji od črede, kako lahko potem še pomaga sovernikom? Niti nadzorniki niso imuni za skušnjave, ki se pojavljajo v obliki materialističnih teženj. Kaj pa, če kristjan podleže takšni skušnjavi?

 Obteženi z življenjskimi skrbmi

Kot smo že omenili, naprezanje, da bi poskrbeli za osnovne fizične potrebe svoje družine, pogosto prinese skrbi in lahko zamegli naš duhovni pogled. (Mat. 13:22) Prej omenjeni Marek pojasnjuje: »Ko mi je posel propadel, sem se odločil poiskati dobro plačano službo v tujini. Odšel sem samo za tri mesece, nato še za tri mesece in tako naprej, vmes pa sem bil kratek čas doma. Moja žena, ki ni Jehovova priča, je zaradi tega čustveno trpela.«

Družinsko življenje pa ni bilo edino, ki je utrpelo škodo. »Poleg dolgih ur dela v neznosni vročini,« nadaljuje Marek, »sem moral prenašati še prostaške ljudi, ki so samo gledali, kako bi lahko izkoristili druge. Obnašali so se kot kakšni gangsterji. Bil sem potrt, počutil sem se zatiranega. Nisem imel časa niti zase, zato sem pričel dvomiti o tem, ali lahko služim drugim.«

Žalostne posledice Marekove odločitve bi nam morale dati misliti. Tudi če se zdi, da bomo s selitvijo v tujino rešili finančne težave, mar si ne bomo s tem nakopali drugih? Kaj se bo na primer zgodilo z duhovno in čustveno blaginjo naše družine? Ali ne bomo s takšno selitvijo pretrgali vezi z občino? Mar nas ne bo to prikrajšalo za prednost, da služimo sovernikom? (1. Tim. 3:2–5)

Verjetno se zavedaš, da posvetno delo lahko človeka povsem zaposli tudi, če ne dela v tujini. Vzemimo za primer Jarosława in Beato. »Vse se je pričelo dokaj nedolžno,« pravi on. »Kot mladoporočenca sva na dobri lokaciji postavila majhno stojnico s hot dogi. Dobro sva zaslužila, zato sva se odločila razširiti posel. Ker pa sva imela manj časa, sva pričela izpuščati krščanske shode. Kmalu zatem sem nehal pionirati in služiti kot strežni služabnik. Povsem navdušena nad dobičkom sva še razširila posel in sklenila partnerstvo z nevernikom. Ni bilo dolgo, ko sem pričel potovati v tujino in podpisovati pogodbe za več milijonov dolarjev. Redkokdaj sem bil doma, zato z ženo in hčerko nisem bil več tako povezan. Nazadnje nas je cvetoč posel zazibal v duhovno spanje. Ker smo se ločili od občine, nismo niti za trenutek razmišljali o naših bratih in sestrah.«

Kaj se lahko naučimo iz tega? Če bi si kristjan želel ustvariti svoj lastni »raj«, bi se lahko ujel v past. Posledica tega bi lahko bil zavajajoč občutek samozadovoljnosti in takšen kristjan bi naposled lahko celo izgubil »svoja vrhnja oblačila«, svojo krščansko identiteto. (Raz. 16:15) Če bi se nam to zgodilo, bi bili odrezani od bratov in sester, ki smo jim prej lahko pomagali.

Iskreno se preiščimo

Morda razmišljamo: Meni se kaj takega že ne bi moglo zgoditi. Vseeno je dobro, da resno razmislimo, kaj zares potrebujemo v življenju. »Na svet [. . .] nismo prinesli ničesar in tudi odnesti ne moremo ničesar,« je pisal Pavel. »Če imamo torej hrano, obleko in streho nad glavo, bodimo s tem zadovoljni.« (1. Tim. 6:7, 8) Res je, da se življenjski standard razlikuje od države do države. Kar v neki razviti državi velja za življenjski minimum, imajo marsikje drugje za razkošje.

Ne glede na življenjski standard v državi, v kateri živimo, razmislimo o naslednjih Pavlovih besedah: »Tisti, ki so se odločili obogateti, pa padejo v skušnjavo in se ujamejo v zanko ter v mnoge nespametne in škodljive želje, ki ljudi pogrezajo v pokončanje in propad.« (1. Tim. 6:9) Zanka je pred plenom skrita, zato da bi se ta nepričakovano ujel vanjo. Kako se lahko ognemo temu, da bi nas »škodljive želje« ujele v zanko?

Če si postavimo prave prioritete, nam to lahko pomaga najti več časa za duhovne dejavnosti, med drugim tudi za osebno preučevanje. Takšno preučevanje, ki ga spremlja  molitev, lahko pomaga kristjanu, da postane »povsem primeren, popolnoma usposobljen« za pomoč drugim. (2. Tim. 2:15; 3:17)

Jarosławu so si ljubeči starešine nekaj let prizadevali pomagati in so ga spodbujali. To ga je navedlo h korenitim spremembam. »V enem odločilnem pogovoru,« pravi, »so starešine navedli svetopisemski zgled mladega in bogatega oblastnika, ki je hotel živeti večno, vendar se ni bil pripravljen odpovedati svojemu imetju. Nato pa so taktno vprašali, ali je možno, da se ta ponazoritev kakor koli tiče mene. To mi je odprlo oči!« (Preg. 11:28; Mar. 10:17–22)

Jarosław se je iskreno preiskal in se odločil umakniti iz posla. V dveh letih si je njegova družina duhovno opomogla. Danes služi svojim bratom in sestram kot starešina. »Ko se bratje,« pravi Jarosław, »tako zelo posvetijo poslu, da pričnejo zanemarjati svojo duhovnost, jim na podlagi svojega primera pomagam razumeti, kako nemodro se je vpreči v neenak jarem z neverniki. Ni se enostavno upirati mamljivim ponudbam in se ogibati nepoštenih poslovnih navad.« (2. Kor. 6:14)

Tudi Marek se je nekaj naučil iz svoje napake. Z dobro plačano zaposlitvijo v tujini je svoji družini pomagal finančno, vendar je ob tem trpel njegov odnos z Bogom in z duhovnimi brati in sestrami. Sčasoma je spremenil svoje prioritete. »Nekaj let sem ravnal podobno kot staroveški Baruh, ki je iskal zase velike reči. Naposled sem v molitvi izlil svoje srce Jehovu in mu povedal vse, kar me je težilo. Danes čutim, da se mi je povrnilo duhovno ravnovesje.« (Jer. 45:1–5) Zdaj se poteguje za »lepo delo«, za nadzorniško službo v občini. (1. Tim. 3:1)

Marek svari tiste, ki morda razmišljajo o tem, da bi si v tujini poiskali bolje plačano službo: »Ko si v tuji deželi, se zlahka ujameš v pasti, ki jih nastavlja ta hudobni svet. Slabo znanje tujega jezika ovira komunikacijo z drugimi. Domov se morda res vrneš z denarjem, toda imaš tudi duhovne rane, ki se bodo utegnile še dolgo časa celiti.«

Če se bomo trudili ohraniti v ravnovesju posvetno zaposlitev in svojo dolžnost do sovernikov, nam bo to pomagalo, da bomo ugajali Jehovu. Poleg tega smo lahko drugim zgled, ki jih spodbuja k modrim odločitvam. Tisti, ki so obremenjeni, potrebujejo brate in sestre, ki jim nudijo oporo, sočutje in dober zgled. Občinski starešine in drugi zreli kristjani lahko pomagajo sovernikom, da bodo ostali uravnovešeni in da jih ne bodo pogoltnile življenjske skrbi. (Heb. 13:7)

Tako je, nikar ne dovolimo, da bi nas posvetno delo tako zaposlilo, da bi zapustili sovernike. (Fil. 1:10) Boljše je, da se vsak izmed nas trudi biti »bogat pred Bogom« s tem, da v življenju daje prednost duhovnim dejavnostim. (Luk. 12:21)

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 21]

Ali zaradi posvetnega dela izpuščaš shode?

[Slika na strani 23]

Ali ceniš, da lahko pomagaš svojim duhovnim bratom in sestram?