»Sad duha« je v slavo Bogu

»Moj Oče je oslavljen s tem, da rojevate veliko sadu.« (JAN. 15:8)

1., 2. a) Ob katerih priložnostih lahko spodbujamo druge? b) Katero Jehovovo darilo nam omogoča, da mu še učinkoviteje služimo?

RAZMISLI o naslednjih dveh situacijah: Neka kristjanka opazi, da je mlajša sestra videti zaskrbljena. Z njo se dogovori za oznanjevanje. Ko se na poti od ene hiše do druge pogovarjata, mlajša sestra začne govoriti o tem, kar jo muči. Kasneje tega dne se v molitvi zahvali Jehovu, da se je zrela sestra zanjo ljubeče zanimala – bilo je ravno tisto, kar je potrebovala. Nekje drugje pa se neka zakonca ravno vrneta iz tuje dežele, v kateri sta oznanjevala. Ko potem na družabnem srečanju navdušeno pripovedujeta doživetja, neki mlad brat tiho posluša. Nekaj let kasneje se ta brat pripravlja, da odpotuje na svojo dodelitev v tujini. Pri tem se spomni tega zakonskega para in njunih besed, ki so mu zanetile željo po misijonarjenju.

² Morda te omenjena primera spomnita na nekoga, ki je močno vplival na tvoje življenje, ali pa na nekoga, ki si ga ti s čim spodbudil. Seveda redkokdaj samo en pogovor človeku spremeni življenje, vendar imamo vsak dan priložnosti, da spodbujamo in krepimo druge. Predstavljaj si, da bi obstajalo nekaj, kar bi izpopolnilo tvoje sposobnosti in lastnosti, zaradi česar bi bil še koristnejši svojim bratom in sestram pa tudi Bogu. Ali ne bi bilo to čudovito? Pravzaprav nam Jehova daje ravno takšno darilo – svojega svetega duha. (Luk. 11:13) Ko Božji duh deluje v našem življenju, v nas rojeva lepe lastnosti, ki z vseh vidikov izboljšajo naše služenje Bogu. Kako izredno darilo! (Beri Galačanom 5:22, 23.)

3. a) Kako to, da negujemo »sad duha«, oslavlja Boga? b) Na katera vprašanja bomo dobili odgovor?

³ Lastnosti, ki jih sveti duh rojeva v nas, so odsev osebnosti Boga Jehova, ki je vir tega duha. (Kol. 3:9, 10) Jezus je omenil glavni razlog, zakaj naj bi si kristjani prizadevali posnemati Boga. Svojim apostolom je namreč rekel: »Moj Oče je oslavljen s tem, da rojevate veliko sadu.« * (Jan. 15:8) Ko negujemo »sad duha«, se to jasno opazi v našem govorjenju in ravnanju, kar prinaša hvalo našemu Bogu. (Mat. 5:16) V čem se sad duha razlikuje od lastnosti, ki so značilne za Satanov svet? Kako lahko negujemo sad duha? Zakaj nam je to lahko izziv? Na ta vprašanja bomo dobili odgovor, ko bomo pregledali prve tri lastnosti, ki sestavljajo sad duha – ljubezen, veselje in mir.

Ljubezen, ki izhaja iz višjega načela

4. Kakšno ljubezen naj bi se naučili kazati Jezusovi sledilci?

⁴ Ljubezen, ki jo rojeva sveti duh, se opazno razlikuje od ljubezni, ki je običajna v svetu. Kako to? Temelji na višjem načelu. Jezus je na to razliko opozoril v svojem govoru na gori. (Beri Matej 5:43–48.) V njem je dejal, da celo grešniki ravnajo po načelu »kakor ti  meni, tako jaz tebi« – z drugimi namreč ravnajo enako, kakor oni z njimi. Pri takšni »ljubezni« ni nikakršne požrtvovalnosti, ampak gre bolj za izmenjavo uslug. Če želimo postati »sinovi svojega Očeta, ki je v nebesih«, moramo biti drugačni. Z drugimi ne ravnajmo tako, kot oni ravnajo z nami, ampak nanje glejmo in z njimi ravnajmo tako kot Jehova. Kako pa je mogoče ljubiti svoje sovražnike, kot je zapovedal Jezus?

5. Kako lahko kažemo ljubezen do tistih, ki nas preganjajo?

⁵ Razmisli o nekem biblijskem zgledu. Pavla in Sila so, ko sta oznanjevala v Filipih, aretirali, ju hudo pretepli in vrgli v notranjo ječo ter jima noge vklenili v klado. Z njima je morda grdo ravnal tudi ječar. Ali ju je zatem, ko sta bila zaradi potresa nepričakovano osvobojena, mikalo, da bi se mu maščevala? Ne. Iskrena skrb za njegovo dobro – požrtvovalna ljubezen – ju je spodbudila, da sta hitro ukrepala v njegovo korist. Zaradi tega so ječar in vsa njegova družina začeli verovati. (Apd. 16:19–34) Podobno danes mnogi naši bratje in sestre upoštevajo nasvet: »Blagoslavljajte tiste, ki vas preganjajo.« (Rim. 12:14)

6. Kako vse lahko kažemo požrtvovalno ljubezen do sovernikov? (Glej okvir na strani 21.)

⁶ Naša ljubezen do sovernikov gre še dlje. »Mi smo dolžni dati dušo za svoje brate.« (Beri 1. Janezovo 3:16–18.) Vendar lahko pogosteje pokažemo ljubezen v manjših rečeh. Na primer, če z besedo ali dejanjem užalimo sovernika, lahko ljubezen pokažemo s tem, da prevzamemo pobudo za spravo. (Mat. 5:23, 24) Kaj pa, če kdo užali nas? Ali radi odpustimo ali pa se včasih nagibamo k pestovanju zamere? (Ps. 86:5) Močna ljubezen, ki jo rojeva sveti duh, nam lahko pomaga pokriti manjše prestopke in velikodušno odpustiti drugim, »kakor je Jehova velikodušno odpustil« nam. (Kol. 3:13, 14; 1. Pet. 4:8)

7., 8. a) Kako sta ljubezen do ljudi in ljubezen do Boga povezani? b) Kaj lahko storimo, da bi si poglobili ljubezen do Jehova? (Glej spodnjo sliko.)

⁷ Kaj lahko storimo, da bi do bratov in sester čutili takšno požrtvovalno ljubezen? Poglobiti si moramo ljubezen do Boga. (Efež. 5:1, 2; 1. Jan. 4:9–11, 20, 21) Zasebni trenutki z Jehovom – ko beremo Biblijo, poglobljeno premišljujemo in molimo – zelo dobro vplivajo na naše srce in nam krepijo  ljubezen do našega nebeškega Očeta. Vendar si moramo za to, da bi se zbližali z Bogom, odkupiti čas.

⁸ Naj ponazorimo: Predstavljaj si, da bi bila določena samo ena ura vsak dan, ko bi bilo mogoče brati Božjo Besedo, o njej poglobljeno premišljevati ter moliti k Jehovu. Ali ne bi ljubosumno skrbel, da te nič ne bi prikrajšalo za to tvojo urico z Jehovom? Seveda nihče ne more preprečiti tega, da bi molili k Bogu, in večina od nas lahko bere Biblijo, kadar se nam zahoče. Vendar moramo morda poskrbeti, da nas ne bi vrtinec vsakodnevnih dejavnosti oropal časa, ki naj bi ga preživeli z Bogom. Ali si vsak dan odkupiš kar največ časa za to, da bi se zbliževal z Jehovom?

»Veselje, ki prihaja od svetega duha«

9. Kaj je značilno za veselje, ki ga rojeva sveti duh?

⁹ Veselje, ki ga v nas rojeva sveti duh, se ne zmanjša, tudi če doživljamo težave. Podobno je trdoživi rastlini, ki uspeva tudi v neprijaznem okolju. Po vsem svetu je veliko Božjih služabnikov, ki so »kljub mnogim stiskam sprejeli besedo z veseljem, ki prihaja od svetega duha«. (1. Tes. 1:6) Drugi trpijo pomanjkanje in doživljajo težave. Kljub temu jih Jehova po svojem duhu navdaja z močjo, »da bi vse zdržali in bili potrpežljivi z veseljem«. (Kol. 1:11) Kaj je vir takšnega veselja?

10. Kaj je vir našega veselja?

¹⁰ Duhovni zakladi, ki nam jih daje Jehova, imajo v nasprotju z »negotovim bogastvom« Satanovega sveta, trajno vrednost. (1. Tim. 6:17; Mat. 6:19, 20) Jehova nas razveseljuje z upanjem na neskončno prihodnost. K veselju prispeva tudi to, da pripadamo svetovni krščanski bratovščini. Toda tisto, kar nam daje največ veselja, pa je naš odnos z Bogom. Čutimo podobno kot David, ki je, kljub temu da je bil prisiljen živeti kot begunec, hvalil Jehova s pesmijo: »Kajti tvoja srčna dobrotljivost je boljša od življenja. Moje ustnice te bodo hvalile. Tako te bom slavil vse življenje.« (Ps. 63:3, 4) Tudi takrat, ko doživljamo nadloge, naše srce veselo poje hvalo Bogu.

11. Zakaj je pomembno, da služimo Jehovu z veseljem?

¹¹ Apostol Pavel je kristjane spodbujal: »Vedno se veselite v Gospodu. Še enkrat vam pravim: Veselite se!« (Fil. 4:4) Zakaj je za kristjane pomembno, da služijo Jehovu z veseljem? Zaradi spornega vprašanja, ki ga je Satan sprožil v zvezi z Jehovovo vrhovnostjo. Satan trdi, da nikogar, ki služi Bogu, k temu ne žene srce. (Job 1:9–11) Če bi Jehovu služili iz občutka dolžnosti, vendar brez vsakršnega veselja, bi naši daritvi hvale nekaj manjkalo. Zato si prizadevamo upoštevati psalmistovo spodbudo: »Služite Jehovu z veseljem! Pridite predenj z veselim vriskanjem!« (Ps. 100:2) Če Bogu služimo z veselim, voljnim srcem, mu je to v slavo.

12., 13. Kaj nam lahko pomaga pri bojevanju z negativnimi čustvi?

¹² Stvarno gledano, se tudi posvečenim Jehovovim služabnikom občasno zgodi, da postanejo potrti in da jim je izziv ostati pozitivni. (Fil. 2:25–30) Kaj nam lahko takrat pomaga? V Efežanom 5:18, 19 piše: »Napolnjujte [se] z duhom in govorite med seboj v psalmih, hvalnicah Bogu in duhovnih pesmih. Pojte in igrajte Jehovu v svojem srcu.« Kako lahko upoštevamo ta nasvet?

¹³ Ko nas mučijo negativna čustva, lahko rotimo Jehova v molitvi in si prizadevamo poglobljeno premišljevati o hvalevrednih rečeh. (Beri Filipljanom 4:6–9.) Nekateri so ugotovili, da jih tiho brundanje ob poslušanju naših kraljestvenih pesmi razvedri  in da jim pomaga preusmeriti misli. Neki brat, ki je doživljal neko strašno preizkušnjo, zaradi katere se je pogosto počutil obupanega in brez moči, se spominja: »Poleg tega, da sem redno iz srca molil, sem se naučil tudi besedila nekaterih kraljestvenih pesmi. Ko sem bodisi naglas bodisi potiho pel te čudovite hvalnice Jehovu, se je v moje srce naselil mir. Nekako v tistem času je izšla tudi knjiga Zbližaj se z Jehovom. V naslednjem letu sem jo dvakrat prebral. Za moje srce je bila kakor blagodejen balzam. Vem, da je Jehova blagoslovil moj trud.«

Mir, ki zedinja

14. Katera je opazna značilnost miru, ki ga rojeva sveti duh?

¹⁴ Na naših mednarodnih zborovanjih delegati najrazličnejših kultur in narodnosti uživajo v prijetni družbi sokristjanov. Takšni dogodki osvetlijo eno značilnost miru, ki ga danes uživa Božje ljudstvo – našo svetovno enotnost. Tisti, ki nas opazujejo, so pogosto presenečeni, ko vidijo, da si ljudje, za katere bi pričakovali, da se bodo sovražili, iskreno prizadevajo »ohranjati enotnost duha in živeti v miru«. (Efež. 4:3) Takšna enotnost je zares izjemna, glede na to, kaj vse so morali nekateri premagati.

15., 16. a) Kako je okolje, v katerem je Peter živel, vplivalo na njegovo stališče do Nejudov in zakaj je bila to zanj ovira? b) Kako je Jehova pomagal Petru, da je spremenil svoje stališče?

¹⁵ Zediniti ljudi različnega porekla je izziv. Kaj je treba premagati, da bi se dosegla takšna enotnost? Do odgovora nam pomaga zgled apostola Petra iz prvega stoletja. To, kako je gledal na neobrezane Nejude, lahko  zaznamo iz njegovih besed: »Dobro veste, da je za Juda proti postavi družiti ali shajati se s človekom drugega rodu, kljub temu pa mi je Bog pokazal, naj nobenega človeka ne imenujem omadeževanega ali nečistega.« (Apd. 10:24–29; 11:1–3) Peter je očitno odrastel s prepričanjem, da je po Postavi dolžan ljubiti zgolj Jude, kar je bilo takrat splošno razširjeno gledišče. Verjetno se mu je zdelo povsem normalno, da se na Nejude gleda kot na sovražnike. *

¹⁶ Samo predstavljaj si, kako nelagodno se je moral Peter počutiti, ko je vstopil v Kornelijev dom. Ali bi lahko človek, ki je prej negativno gledal na Nejude, sploh kdaj bil z njimi v miru in slogi? (Efež. 4:3, 16) Da, lahko, saj je le nekaj dni pred tem Božji duh odprl Petru srce, tako da je lahko začel spreminjati stališče in premagovati predsodke. Jehova mu je v videnju jasno pokazal, da na Njegovo stališče do ljudi ne vpliva rasa ali narodnost. (Apd. 10:10–15) Zato je Peter lahko Korneliju rekel: »Zdaj pa zares spoznavam, da Bog ni pristranski, temveč da mu je v vsakem narodu sprejemljiv tisti, ki se ga boji in ravna pravično.« (Apd. 10:34, 35) Peter se je spremenil, zato je lahko bil zares zedinjen z »vsemi svojimi brati«. (1. Pet. 2:17)

17. Zakaj je enotnost, ki vlada med Božjim ljudstvom, nekaj posebnega?

¹⁷ Petrova izkušnja nam pomaga razumeti, do kakšne izredne preobrazbe danes prihaja med Božjim ljudstvom. (Beri Izaija 2:3, 4.) Na milijone ljudi »iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov« je spremenilo svojo miselnost, da bi delalo to, kar je »dobro, sprejemljivo in popolno« v Božjih očeh. (Raz. 7:9; Rim. 12:2) Mnogi od teh so bili nekoč v primežu sovraštva in razdorov, značilnih za Satanov svet. Toda s preučevanjem Božje Besede in ob pomoči svetega duha so se naučili prizadevati za to, »kar prispeva k miru«. (Rim. 14:19) Enotnost, ki jo takšno prizadevanje obrodi, je v slavo Bogu.

18., 19. a) Kako lahko vsak od nas prispeva k miru in enotnosti v občini? b) Kaj bomo pregledali v naslednjem članku?

¹⁸ Kako lahko vsak od nas prispeva k miru in enotnosti med Božjim ljudstvom? V mnogih občinah so tudi posamezniki, ki so se priselili iz kakšne druge dežele. Nekateri imajo morda drugačne navade ali pa ne govorijo dobro našega jezika. Ali se trudimo vzpostaviti stik z njimi? Božja Beseda nam to svetuje. Ko je Pavel pisal občini v Rimu, ki so jo sestavljali verniki tako judovskega kot nejudovskega porekla, je naročil: »Prisrčno sprejemajte drug drugega Bogu v slavo, kakor je tudi Kristus sprejel nas.« (Rim. 15:7) Ali je v tvoji občini kdo, ki bi se ga lahko potrudil bolje spoznati?

¹⁹ Kaj še lahko storimo, da bi sveti duh vplival na naše življenje? Naslednji članek bo obravnaval to vprašanje, ko bomo pregledali še druge lastnosti, ki sestavljajo sad duha.

[Podčrtne opombe]

Kako bi odgovoril?

• Kako lahko kažemo požrtvovalno ljubezen do sovernikov?

• Zakaj je pomembno, da služimo Bogu z veseljem?

• Kako lahko prispevamo k miru in enotnosti v občini?

[Preučevalna vprašanja]

[Okvir na strani 21]

»To so pravi kristjani«

V knjigi Zwischen Widerstand und Martyrium: Die Zeugen Jehovas im “Dritten Reich” piše, kaj je povedal neki mlad judovski zapornik glede svojega prvega srečanja z Jehovovimi pričami, potem ko je prispel v koncentracijsko taborišče v Neuengammeju:

»Takoj ko smo Judje iz Dachaua vstopili v zaporniški blok, so drugi Judje začeli skrivati vse, kar so imeli, zato da jim ne bi bilo treba deliti z nami. [. . .] Zunaj [koncentracijskega taborišča] smo si med seboj pomagali. Toda tukaj, ko je šlo za življenje in smrt, je vsakdo najprej poskrbel zase in pozabil na druge. Toda skušajte si predstavljati, kaj so delali Preučevalci Biblije. V tistem času so popravljali vodovodne cevi in so morali zelo garati. Bilo je mrzlo in ves dan so stali v ledeni vodi. Nikomur ni bilo jasno, kako so lahko to zdržali. Rekli so, da jim Jehova daje moč. Ker so bili lačni, so tako kot mi obupno potrebovali kruh. Toda kaj so naredili? Zbrali so ves kruh, ki so ga imeli, nato pa so polovico zadržali zase, drugo polovico pa so dali sovernikom, ki so ravnokar prišli iz Dachaua. Poleg tega so se prisrčno pozdravili in poljubili. Preden so jedli, so izrekli molitev. Zatem so bili vsi zadovoljni in srečni. Dejali so, da niso več lačni. Vidite, takrat me je prešinilo: To so pravi kristjani.«

[Slika na strani 19]

Ali si vsak dan odkupiš čas od drugih dejavnosti za to, da bi se zbliževal z Jehovom?