Našel sem veliko dobrega

Pripoveduje Arthur Bonno

BILO je leta 1951. Z ženo Edith sva na območnem zborovanju slišala obvestilo, da je organiziran sestanek za vse, ki se zanimajo za misijonarsko službo.

»Pojdiva poslušat!« sem vzkliknil.

»Art, to ni za naju!« je odvrnila Edith.

»Daj no, Edie, saj bova samo poslušala.«

Na koncu sestanka so delili prošnje za šolo Gilead.

»Dajva, izpolniva prošnji,« sem jo nagovarjal.

»Toda Art, kaj pa najini družini?«

Kakšno leto in pol po tem zborovanju sva že bila v šoli Gilead. Dodeljena sva bila v Ekvador v Južni Ameriki.

Kot ste verjetno ugotovili iz pogovora, ki sva ga imela z ženo na tem zborovanju, sem bil po značaju bolj takšen, da sem hotel doseči svoje, in sem bil prepričan, da zmoreva vse. Edith pa je bila blaga in skromna. Odraščala je v majhnem kraju Elizabeth v Pensilvaniji in ni nikoli šla zelo daleč od doma oziroma srečala kakega tujca. Ni ji bilo lahko zapustiti družine. Kljub temu je iz vsega srca sprejela dodelitev v tujini. Leta 1954 sva prispela v Ekvador in vse odtlej služiva v tej deželi kot misijonarja. V vseh teh letih sva tukaj našla veliko dobrega. Ali bi radi, da vam kaj od tega povem?

Svetli spomini

Najina prva dodelitev je bila glavno mesto Quito, ki leži v Andih na nadmorski višini kakih 2850 metrov. Do tja sva iz obalnega mesta Guayaquil potovala dva dni z vlakom in tovornjakom. Danes je to pot mogoče opraviti z letalom v pol ure! V Quitu sva služila štiri nepozabna leta. Leta 1958 pa se je zgodilo še nekaj dobrega: povabili so naju v okrajno službo.

Takrat sta bila v vsej deželi samo dva majhna okraja. Zato sva med letom poleg tega, da sva obiskovala občine, veliko tednov oznanjevala v majhnih indijanskih naseljih,  pueblih, v katerih ni bilo nobene Priče. Tu sva običajno prenočevala v majhnih sobicah brez oken, v katerih je bila samo postelja in nič drugega. V lesenem zaboju sva s seboj nosila gorilnik na petrolej, ponev, krožnike, posodo za umivanje, rjuhe, mrežo proti komarjem, oblačila, stare časopise in še nekaj drugih stvari. S časopisnim papirjem sva zamašila luknje v stenah, da bi podganam vsaj nekoliko otežila vstop v hišo.

Resda so bile te sobe temne in turobne, vendar imava svetle spomine na večere, ko sva sedela na postelji, jedla preprosto jed, ki sva jo skuhala na gorilniku, in se dolgo v noč pogovarjala. Ker sem bil po naravi impulziven, sem pogosto kaj rekel, ne da bi prej razmislil, in žena je včasih prav te mirne trenutke izkoristila, da mi je omenila, kako bi bil lahko s soverniki, ki sva jih obiskala, bolj takten in se z njimi lepše pogovarjal. Prisluhnil sem ji, in moji obiski so bili čedalje spodbudnejši. Če pa sem kdaj o kom nepremišljeno govoril kaj slabega, ni hotela sodelovati v pogovoru. Tako sem se naučil pozitivno gledati na svoje brate in sestre. Večinoma pa so se najini večerni pogovori vrteli okoli tega, kar sva se naučila iz Stražnega stolpa in kar sva čez dan doživela na oznanjevanju. In imela sva res izredna doživetja!

Kako sva našla Carlosa

V Jipijapi na zahodu Ekvadorja naj bi obiskala nekega človeka, ki se je zanimal za resnico, vendar nisva dobila naslova, ampak samo ime in priimek, Carlos Mejía. Ko sva tisto jutro odšla iz najine najete sobe, nisva vedela, kje naj začneva iskati, zato sva pač šla v neko smer. Ker je prejšnjo noč močno deževalo, so bile luknje na ulicah polne blata, in morala sva res paziti, kod stopava. Hodil sem pred ženo, ko sem za seboj nenadoma zaslišal klic v sili: »Art!« Obrnil sem se in zagledal Edie do kolen v blatu. Prizor je bil tako smešen, da bi prasnil v smeh, če ne bi bila Edie vsa v solzah.

Uspelo mi jo je potegniti ven, toda njeni čevlji so obtičali v blatu. Dečku in deklici, ki sta vse to opazovala, sem rekel: »Če dobita čevlje iz blata, vama bom dal nekaj denarja.« Kakor bi trenil, so bili čevlji zunaj, vendar se je morala Edie še nekje umiti. Dogajanje je opazovala mati teh otrok. Povabila naju je v hišo in pomagala ženi, da si je umila noge, otroka pa sta medtem očistila blatne čevlje. Preden sva odšla, se je zgodilo še nekaj dobrega. Žensko sem vprašal, ali ve, kje bi lahko našla človeka po imenu Carlos Mejía. Presenečeno je pogledala in rekla: »To je moj mož.« Čez čas smo začeli preučevati Biblijo in nazadnje so se vsi člani te družine krstili. Nekaj let pozneje so Carlos, njegova žena in dva od njunih otrok postali posebni pionirji.

Potovanja, polna izzivov, in prisrčno gostoljubje

Potovanja v okrajni službi so bila polna izzivov. Potovala sva z avtobusi, vlaki, tovornjaki, drevaki in manjšimi letali. Nekoč sta naju na oznanjevalskem potovanju do ribiških vasi blizu kolumbijske meje spremljala John McLenachan, ki je bil območni nadzornik, in njegova žena Dorothy. Na pot smo se odpravili z drevakom, ki je imel zunajkrmni motor. Čisto poleg nas so plavali morski psi, veliki kakor naš čoln! Celo izkušenega krmarja, ki je bil z nami, je postalo strah, ko je videl, kolikšni so ti psi, in je hitro usmeril drevak bliže k obali.

Vsekakor pa se je bilo z izzivi v okrajni službi vredno spoprijeti. Spoznala sva sijajne, gostoljubne brate in sestre. Velikokrat so  družine, pri katerih sva stanovala, vztrajale, da jeva trikrat na dan, medtem ko so sami jedli samo enkrat. Ali pa so naju primorali, da sva spala v edini postelji v hiši, medtem ko so sami spali na tleh. Moja žena je pogosto dejala: »Ti dragi bratje in sestre mi pomagajo videti, kako malo stvari v resnici potrebujemo za življenje.«

»Ne želiva zavrniti . . .«

Leta 1960 sva spet doživela nekaj dobrega: dobila sva vabilo, da bi služila v podružnici v Guayaquilu. Jaz sem opravljal pisarniško delo, Edith pa je oznanjevala skupaj z občino, ki je bila v bližini podružnice. Zase nikoli ne bi rekel, da sem pisarniški človek, in čutil sem se nekako nesposobnega za to delo, toda Bog nas lahko, kot je razvidno iz Hebrejcem 13:21, oskrbi »z vsem dobrim«, da bi »izpolnili njegovo voljo«. Čez dve leti sem bil povabljen na desetmesečni tečaj šole Gilead, ki je bil organiziran v Betelu v Brooklynu (New York). Od žen se je takrat pričakovalo, da ostanejo na svoji dodelitvi. Iz Brooklyna je prišlo pismo, naslovljeno na ženo. V njem je bila naprošena, naj skrbno premisli, ali bi bila pripravljena sprejeti to, da bi bil jaz deset mesecev odsoten.

Edith je odpisala: »Prepričana sem, da to ne bo ravno najlažja stvar na svetu, toda oba veva, da nama bo Jehova gotovo pomagal prebroditi vse težave, ki bi morda nastopile. [. . .] Ne želiva zavrniti nobene prednostne naloge, ki bi nama bila ponujena, niti nobene priložnosti, da bi se še bolj usposobila za izpolnjevanje odgovornosti.« Ko sem bil v Brooklynu, mi je žena vsak teden poslala pismo.

Služiva skupaj z zvestimi soverniki

Leta 1966 sva se z Edith zaradi zdravstvenih težav vrnila v Quito in tam nadaljevala svojo misijonarsko službo skupaj s tamkajšnjimi brati in sestrami. To so bili res zelo značajni ljudje!

Neka zvesta sestra je imela neverujočega moža, ki jo je pogosto pretepal. Nekega dne nama je nekdo ob šestih zjutraj sporočil, da je bila sestra spet pretepena. Pri priči sem odhitel na dom te sestre. Ko sem jo videl, sem komaj verjel svojim očem. Ležala je na postelji, vsa otekla in v modricah. Mož jo je toliko časa tepel z metlo, da se je ta prelomila. Pozneje tega dne sem ga našel doma in mu rekel, da to, kar je storil, počnejo samo strahopetci. Začel se je na veliko opravičevati.

Na začetku 70-ih let prejšnjega stoletja se mi je zdravje izboljšalo in lahko sva se spet lotila okrajne službe. V najinem okraju je bilo tudi mesto Ibarra. Ko sva proti koncu 50-ih let prejšnjega stoletja obiskala to mesto, sta bila v njem samo dva Pričevalca: misijonar in domači brat. Zato sva bila zdaj vesela, da sva lahko spoznala veliko novih, ki so se pridružili občini.

 Ko sva bila v tej občini prvič na shodu, je bil na odru brat Rodrigo Vaca in je imel točko, pri kateri so sodelovali navzoči. Ko je postavil vprašanje, navzoči niso dvigovali rok, ampak so klicali »Yo, yo!«, kar pomeni »Mene, mene!«. Z Edith sva se začudeno pogledovala. »Le kaj se tukaj dogaja?« sem se spraševal. Pozneje sva izvedela, da je brat Vaca slep, vseeno pa po glasu prepozna vsakega v občini. Je pastir, za katerega se res lahko reče, da pozna svoje ovce! To me je spomnilo na Jezusove besede iz Janeza 10:3, 4, 14, kjer je govor o tem, kako zelo dobro se med seboj poznajo Dobri pastir in njegove ovce. Danes je v Ibarri šest špansko govorečih občin, ena občina v kičvanskem jeziku in ena v znakovnem jeziku. Brat Vaca še vedno zvesto služi kot starešina in posebni pionir. *

Hvaležna za Jehovovo dobroto

Leta 1974 nama je Jehova izkazal dobroto še tako, da sva bila spet povabljena v Betel. Znova sem opravljal administrativno delo in kasneje postal član podružničnega odbora. Edith je najprej delala v kuhinji, kasneje pa je začela opravljati pisarniško delo – sprejemala in odpošiljala je pošto – in to dela še danes.

V vseh teh letih nama je bilo v veselje pozdraviti stotine misijonarjev, izšolanih na Gileadu, ki s svojo zrelostjo in gorečnostjo bogatijo občine, v katerih služijo. Prav tako nama je v spodbudo tisoče bratov in sester, ki so prišli iz več kot 30 držav, da bi služili v tej deželi. Njihov požrtvovalni duh naju res navdaja z občudovanjem! Nekateri so prodali svoja stanovanja ali hiše in podjetja, da bi prišli sem in služili na področjih, kjer je velika potreba po kraljestvenih oznanjevalcih. Kupili so si vozila, da so lahko oznanjevali na odmaknjenih področjih, ustanavljali nove občine in pomagali graditi kraljestvene dvorane. Iz tujine so sem prišle pionirat tudi mnoge samske sestre – in kako zelo goreče in sposobne delavke so!

V letih služenja Bogu sem prav zares našel veliko dobrega. Od tega pa mi je najpomembnejši odnos z Jehovom. Prav tako sem Jehovu hvaležen, da mi je priskrbel »pomočnico«. (1. Mojz. 2:18) Poročena sva že 69 let, in ko se ozrem nazaj, mi pridejo na misel besede iz Pregovorov 18:22, kjer piše: »Kdor je našel dobro ženo, je našel nekaj dobrega.« V veselje mi je biti v Edithini družbi. Ne da se povedati, kako vse mi pomaga. Poleg tega se je izkazala za ljubečo hčerko svoji materi, saj ji je vse od takrat, ko sva prišla v Ekvador, pa do leta 1990, ko je v starosti 97 let umrla, vsak teden napisala pismo.

Zdaj sem star 90 let, Edith pa 89. Zelo naju osrečuje, da sva lahko kakim 70 ljudem pomagala spoznati Jehova. Vsekakor sva vesela, da sva pred 60 leti izpolnila tisti prošnji za šolo Gilead. Zaradi te odločitve sva v življenju okusila veliko dobrega.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 29]

Leta 1958 na Jenkijskem stadionu v New Yorku z nekaterimi misijonarji iz najinega Gileadovega razreda

[Slika na strani 31]

Med okrajno službo leta 1959 na obisku pri neki družini Prič

[Slika na strani 32]

Leta 2002 pred podružnico v Ekvadorju