DECEMBRA 2009 in januarja 2010 sta dve od ruskih najvišjih sodišč označili verovanje Jehovovih prič za ekstremistično. Videti je, kot da se zgodovina ponavlja. Ko je v Rusiji vladal sovjetski režim, so na tisoče Prič po krivem obtožili, da so sovražniki ruskega naroda. Številne so izgnali, poslali v zapore in delovna taborišča. Po propadu tega režima so jih oprostili in razglasili za nedolžne. Nova oblast jim je uradno povrnila dobro ime. * Toda sedaj je videti, da hočejo nekateri spet oblatiti njihov ugled.

Na začetku leta 2009 so oblasti napadle versko svobodo Jehovovih prič. Samo v februarju so tožilci sprožili več kot 500 preiskav po državi. S kakšnim ciljem? Da bi Priče ujeli pri domnevnem kršenju zakona. V naslednjih mesecih je policija vdirala v kraljestvene dvorane in domove sredi njihovih mirnih verskih shodov. Zasegali so jim literaturo in osebno lastnino. Oblasti so izgnale pravnike iz tujine, ki so pomagali Pričam, ko so se branili na sodišču, in jim prepovedale ponovni vstop v državo.

Petega oktobra 2009 so cariniki na meji blizu Sankt Peterburga pridržali pošiljko svetopisemske literature. Literatura  je bila natisnjena v Nemčiji, namenjena pa je bila številnim občinam v Rusiji. Pošiljko je pregledala posebna enota ruskih carinikov, ki je odgovorna za odkrivanje nevarnega tihotapskega blaga. Zakaj? V uradnem dokumentu piše, da pošiljka »utegne vsebovati gradivo, ki bi lahko zanetilo verski spor«.

Nadlegovanje Prič je kmalu doseglo vrhunec. Vrhovni sodišči Ruske federacije in Republike Altaj (del Rusije) sta številne publikacije Prič označili za ekstremistične, tudi revijo, ki jo sedaj berete. Jehovove priče so vložili pritožbe in mednarodna javnost je izrazila zaskrbljenost – toda brez uspeha! Glede na sprejete sodne odločitve je te svetopisemske publikacije v Rusijo nezakonito uvažati in jih razdeljevati.

Kako so se Priče odzvali na te poskuse, da bi omadeževali njihov sloves in omejili njihovo dejavnost? Kako odločitve sodišč vplivajo na versko svobodo vseh ruskih državljanov?

V petek, 26. februarja 2010, je kakih 160.000 Jehovovih prič po vsej Rusiji začelo razdeljevati 12 milijonov izvodov posebnega traktata Vprašanje za državljane Rusije: Ali bi se lahko ponovilo?. V sibirskem mestu Usolje-Sibirskoje se je denimo več sto Prič zbralo ob pol šestih zjutraj na ulicah. Med njimi je bilo tudi nekaj tistih, ki so bili leta 1951 zaradi svoje vere izgnani v Sibirijo. Pogumno so kljubovali 40 stopinjam pod ničlo in razdelili 20.000 traktatov.

Jehovove priče so v ruski prestolnici Moskvi sklicali tiskovno konferenco, da bi objavili to tridnevno akcijo. Med povabljenimi je bil tudi gospod Lev Levinson z Inštituta za človekove pravice. Na kratko je opisal, kakšno nesmiselno nadlegovanje in preganjanje so doživljali Jehovove priče v nacistični Nemčiji in Sovjetski zvezi. Povedal je tudi, da je oblast Pričam kasneje uradno priznala, da se jim je dogajala krivica. Dejal je še: »Predsednik Jelcin je izdal odlok, s katerim je rehabilitiral vse veroizpovedi, ki so jih preganjali v obdobju sovjetskega režima. Vse, kar so izgubili, so jim morali povrniti. Jehovove priče v Sovjetski zvezi niso imeli kake posebne lastnine, toda povrnjeno jim je bilo dobro ime.«

 Sedaj pa je njihovo dobro ime spet v nevarnosti. »V isti državi, ki je izrazila obžalovanje nad svojim preteklim ravnanjem,« je rekel gospod Levinson, »so ti ljudje ponovno žrtve povsem neutemeljenega preganjanja.«

Ali je bila akcija s traktati uspešna? Gospod Levinson je povedal: »Na poti na [tiskovno] konferenco sem v podzemni železnici videl ljudi, ki so sedeli in brali majhen letak, ki ga Jehovove priče danes razdeljujejo po vsej Rusiji. [. . .] Ljudje sedijo in ga berejo, in to zelo pozorno.« * Preberite si na primer naslednja doživetja.

Starejša gospa na pretežno muslimanskem področju v osrednji Rusiji je sprejela traktat in vprašala, za kaj gre. Ko so ji povedali, da traktat govori o človekovih pravicah in svoboščinah v Rusiji, je vzkliknila: »Končno se je nekdo lotil tega problema! Kar se tega tiče, se Rusija vrača v čas Sovjetske zveze. Najlepša hvala, vso srečo!«

Neka ženska v Čeljabinsku je potem, ko so ji ponudili traktat, rekla: »Sem ga že dobila in prebrala. Popolnoma vas podpiram. Ne poznam nobene druge religije, ki bi tako organizirano branila svojo vero. Všeč mi je, da ste Priče lepo urejeni in vedno obzirni. Jasno se vidi, da ste trdno prepričani v to, kar verjamete. Menim, da je Bog z vami.«

Nekega moškega v Sankt Peterburgu, ki je že dobil traktat, so vprašali, ali mu je všeč to, kar je prebral. »Da,« je odvrnil. »Med branjem me je spreletaval  srh in celo jokal sem. Moja babica je [pod sovjetskim režimom] doživljala zatiranje in mi precej pripovedovala o tistih, ki so bili zaprti skupaj z njo. Veliko je bilo kriminalcev, toda nekateri zaporniki so bili nedolžni in zaprti zaradi svoje vere. Mislim, da bi moral vsakdo izvedeti, kaj se je dogajalo, zato opravljate dobro delo.«

Jehovove priče cenijo svobodo, ki so jo uživali v Rusiji pretekli dve desetletji. Vendar se še predobro zavedajo, da jo lahko hitro izgubijo. Čas bo pokazal, ali nedavno blatenje Prič pomeni, da se Rusija ponovno pogreza v temačno obdobje zatiranja.

Jehovove priče so trdno odločeni, da bodo še naprej oznanjevali svetopisemsko sporočilo o miru in upanju, ne glede na to, kaj se bo zgodilo v prihodnosti. V posebnem traktatu je bila njihova odločenost povzeta takole: »Zatiranje ne bo nikoli uspešno. Ne bomo nehali taktno in spoštljivo govoriti o Bogu Jehovu in njegovi Besedi, Svetem pismu. (1. Petrovo 3:15) Niso nas ustavile grozote, ki smo jih doživljali pod nacistično Nemčijo, ni nas ustavil najtemačnejši čas zatiranja v naši državi in tudi sedaj nas ne bo nič ustavilo. (Apostolska dela 4:18–20)«