Pismo iz Madagaskarja

Zvenelo je kakor prečudovita glasba

Z MOŽEM sva se odpravljala na svojo novo misijonarsko dodelitev – na otok Madagaskar. Še zadnjič sva se poslovila od domačih in prijateljev ter potlačila solze in svoje strahove, pri tem pa zaupala, da naju bo Jehova posadil tja, kjer bova lahko rasla.

Nikoli ne bova pozabila prvega občinskega shoda na najini novi dodelitvi. Bilo je videti, kot da voditelj preučevanja Stražnega stolpa vodi simfonični orkester. Najino razumevanje jezika je bilo tako borno, da se nama je njihovo govorjenje zdelo kakor prečudovita glasba. Zavedala sva se, da bo še dolgo trajalo, preden jih bova povsem razumela.

Ko sem prvič razumela podvprašanje, ki ga je postavil voditelj preučevanja Stražnega stolpa, sem nehote na glas odgovorila nanj. Tisti, ki so sedeli zraven mene, so me slišali in morala sem si z rokami pokriti usta, da se ne bi slišal moj smeh. Bila sem v zadregi, a navdušena, da sem končno nekaj razumela!

Na oznanjevanju sem se počutila, kakor da me morajo bratje in sestre držati za roko, namesto da bi jim bila jaz za zgled. Ljubeče so me učili povedati razumljivo predstavitev – pokazali so mi, kaj naj rečem in katere svetopisemske stavke naj preberem.

Spominjam se, da je nekoč na oznanjevanju neki otrok vpil: »Vazaha! Vazaha!« To je malgaška žaljivka za »tujca«. Z oznanjevalko sva pospešili korak, saj nisva želeli, da bi tudi drugi otroci začeli ponavljati za njim. Nato je tistega, ki je vpil, okregal neki fant. »Ona že ni tujka,« mu je rekel, »kaj ne vidiš, da govori po naše!« Sestra, ki je bila z mano, mi je morala prevesti, kaj se pogovarjata, saj sta govorila prehitro, da bi ju razumela. Kljub temu pa me je preplavilo veliko zadovoljstvo. Končno sem se na Madagaskarju začela počutiti kot doma.

Večkrat se mi je zgodilo, da mi je takrat, ko sem se počutila osamljeno, v roko zlezla drobcena ročica in ko sem pogledala navzdol, sem  zagledala smejoč obrazek, ves vesel, da me vidi, pa čeprav se nisem znala tekoče pogovarjati. Mladi v občini so pravi Jehovov blagoslov. Neka mlada sestra, Hasina, je postala moja prevajalka. Ko me noben drug ne razume, se mi zdi, da me ona razume. Pogosto mi prihiti na pomoč, ko se skušam pogovarjati s prijatelji v občini, in jim pojasni, kaj pravzaprav hočem reči.

Z možem sva pripadala občini, ki naj bi se razdelila na dve. To je pomenilo, da so morali bratje in sestre nekatere biblijske učence predati drugim, saj so živeli na področju novoustanovljene občine. Neka sestra mi je predlagala, da bi prevzela eno od njenih biblijskih učenk. Bilo me je strah in sem vztrajala, da na to še nisem pripravljena, vendar ni odnehala. Zatrjevala mi je, da bom z Jehovovo pomočjo zmogla. Z nežnim, prijaznim pogledom in s karseda preprostimi besedami mi je povedala, da bom kmalu druge sposobna učiti tako, kakor si želim. Njene besede so me zelo spodbudile.

Ta učenka lepo napreduje. Nekega dne, ko sem bila zdoma, sem slišala, da me nekdo kliče. Bila je moja biblijska učenka, ki je s svojim možem ravno šla legalizirat njuno zakonsko zvezo. Tudi on je začel preučevati in postavila sta si več duhovnih ciljev, ki jih želita doseči, med drugim tudi krst. To me je zelo razveselilo, zavedam pa se, da človeka pritegne k sebi Jehova, ne pa mi.

Na tej novi dodelitvi sva se mnogo naučila. Čeprav pogrešava prijatelje in domače, čutiva, da so v nekem smislu z nama. Ker jih tukajšnjim bratom in sestram pogosto omenjava, naju zdaj celo sami sprašujejo o njih in o tem, kako jim gre. Komaj čakava, da se bosta lahko najina družina v domovini in tukajšnja na Madagaskarju med seboj spoznali.

Govorjenje tukajšnjih ljudi se mi še vedno zdi kakor »glasba«. Toda zdaj razumem besede. Veselim se časa, ko bom lahko tudi sama prispevala svoj delež k tej ubrani glasbi in ne bom več kakor kakšna trobenta, ki se vsake toliko časa na kratko oglasi. Jezus je rekel: »Nikoli ne bodite zaskrbljeni za naslednji dan, saj bo ta imel svoje skrbi.« (Matej 6:34) Zato se bova enostavno še naprej učila posamezne »note« oziroma besede. Tudi v prihodnje se bom trudila, da bodo moja ušesa, um in srce vedno bolj uglašeni s tukajšnjo »glasbo«, tako da bom lahko sodelovala z ramo ob rami s temi potrpežljivimi in ljubečimi brati in sestrami na Madagaskarju.

[Slika na strani 25]

Na oznanjevanju s Hasino