Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Biblija spreminja življenja

Biblija spreminja življenja

Biblija spreminja življenja

ZAKAJ je neka ženska v svojih 60-ih nehala častiti malike? Kaj je navedlo šintoističnega duhovnika, da je nehal službovati v svetišču in postal kristjan? Kaj je ženski, ki je bila takoj po rojstvu posvojena, pomagalo, da se ne počuti več zavržena? Poglejmo, kaj nam imajo povedati.

»Nič več ne služim malikom.« (ABA DANSOU)

LETO ROJSTVA: 1938

DRŽAVA ROJSTVA: BENIN

PRETEKLOST: ČASTILA JE MALIKE

MOJE ŽIVLJENJE NEKOČ: Odraščala sem v vasi So-Tchahoué, ki leži na močvirnatem področju ob jezeru. Tukaj se ljudje ukvarjajo z ribištvom in redijo govedo, koze, ovce, prašiče in ptice. V teh krajih ni cest, zato se ljudje prevažajo s čolni in kanuji. Hiše ponavadi gradijo iz lesa in trave, nekateri pa tudi iz opeke. Ljudje so večinoma revni. Vseeno pa je tukaj manj kriminala kakor v mestih.

Ko sem bila še otrok, me je oče skupaj s sestro poslal v fetišistični samostan, in tam so naju vpeljali v tradicionalno fetišistično verovanje. Ko sem odrasla, sem pričela častiti jorubskega boga Dudua (Oduduwa). Zanj sem zgradila hišo in mu redno žrtvovala jam, palmovo olje, polže, kokoši, golobe in razne druge živali. Te žrtve so bile drage in pogosto sem zanje porabila ves svoj denar.

KAKO JE BIBLIJA SPREMENILA MOJE ŽIVLJENJE: Ko sem začela preučevati Sveto pismo, sem spoznala, da je Jehova edini pravi Bog. Spoznala pa sem tudi, da mu ni všeč čaščenje malikov. (2. Mojzesova 20:4, 5; 1. Korinčanom 10:14) Jasno mi je bilo, kaj moram storiti. Zato sem vse podobe vrgla stran in svojo hišo očistila vsega, kar je bilo povezano s čaščenjem malikov. Nič več nisem za nasvete spraševala vedeževalcev in nehala sem sodelovati v krajevnih običajih in pogrebnih obredih.

Teh sprememb mi, glede na to, da sem jih imela že čez 60, ni bilo enostavno narediti. Prijatelji, sorodniki in sosedje so mi nasprotovali in se iz mene norčevali. Toda molila sem k Jehovu in ga prosila, naj mi da moči, da bom lahko prav ravnala. Tolažbo sem našla v Pregovorih 18:10, kjer piše: »Jehovovo ime je trden stolp. Vanj se zateka pravični in je na varnem.«

Pomagalo pa mi je tudi obiskovanje shodov Jehovovih prič. Tu sem okusila krščansko ljubezen, poleg tega je name naredilo velik vtis to, da se ti ljudje trudijo živeti po visokih svetopisemskih moralnih merilih. To, kar sem videla, me je prepričalo, da imajo Jehovove priče pravo vero.

KAKO MI JE TO KORISTILO: Odkar živim po svetopisemskih načelih, sem v boljših odnosih s svojimi otroki. Poleg tega čutim, da mi je z ramen padlo veliko breme. V preteklosti sem velikokrat potrošila ves svoj denar za nežive malike, ki mi nikoli niso pomagali. Zdaj častim Jehova, ki bo za vedno odpravil vse naše probleme. (Razodetje 21:3, 4) Tako zelo sem srečna, da nič več ne služim malikom, ampak Jehovu! Pri njem sem našla resnično varnost in zaščito.

»Že od otroštva sem iskal Boga.« (ŠINJI SATO)

LETO ROJSTVA: 1951

DRŽAVA ROJSTVA: JAPONSKA

PRETEKLOST: ŠINTOISTIČNI DUHOVNIK

MOJE ŽIVLJENJE NEKOČ: Odraščal sem v podeželskem mestu v prefekturi Fukuoka. Moji starši so bili zelo verni; že od otroštva so me vzgajali tako, da sem častil šintoistične bogove. Kot deček sem velikokrat razmišljal o svojem zveličanju in zelo sem si želel pomagati ljudem v težavah. Spominjam se, da nas je nekoč učitelj v osnovni šoli vprašal, kaj bi radi postali, ko bomo veliki. Sošolci so imeli jasno začrtane cilje, denimo postati znanstvenik. Jaz pa sem rekel, da so moje sanje služiti Bogu. Vsi so se mi smejali.

Po končani srednji šoli sem šel v šolo za verske učitelje. V tem obdobju sem spoznal šintoističnega duhovnika, ki je v svojem prostem času bral knjigo s črnimi platnicami. Nekega dne me je vprašal: »Sato, a veš, katera knjiga je to?« Ker sem videl platnice knjige, sem odgovoril: »Sveto pismo.« Rekel je: »Vsak, ki bi rad postal šintoistični duhovnik, bi moral prebrati to knjigo.«

Takoj sem si šel kupit Sveto pismo. Postavil sem ga na najvidnejše mesto na svoji knjižni polici in budno pazil nanj. Vendar ga nisem bral, saj mi je šola vzela veliko časa. Ko sem končal šolanje, sem začel delati v šintoističnem svetišču kot duhovnik. Sanje iz otroštva so se mi izpolnile.

Toda kmalu sem ugotovil, da so bile moje predstave o tem, kaj pomeni biti šintoistični duhovnik, čisto drugačne. Večina duhovnikov ni kazala nobene ljubezni do ljudi oziroma tega, da jim je mar zanje. Poleg tega mnogi sploh niso bili verni. Eden od mojih nadrejenih mi je celo rekel: »Če hočeš uspeti, moraš govoriti samo o filozofskih temah. Verskih se moraš ogibati.«

Zaradi takšnih izjav sem bil nad šintoizmom razočaran. Čeprav sem še naprej delal v svetišču, sem začel raziskovati druge religije. Vendar se mi za nobeno ni zdelo, da mi lahko ponudi kaj boljšega. Več religij ko sem raziskal, bolj pobit sem bil. Mislil sem, da nobena vera nima resnice.

KAKO MI JE BIBLIJA SPREMENILA ŽIVLJENJE: Leta 1988 sem srečal nekega budista in ta me je spodbudil k branju Svetega pisma. Spomnil sem se šintoističnega duhovnika, ki me je pred leti spodbudil k istemu. Odločil sem se, da bom nasvet upošteval. Začel sem brati Sveto pismo in kmalu me je povsem prevzelo. Včasih sem ga bral vso noč, dokler ni zjutraj skozi okno pokukalo sonce.

To, kar sem prebral, me je spodbudilo, da sem želel moliti k svetopisemskemu Bogu. Moliti sem začel očenaš, molitev, ki je zapisana v Mateju 6:9–13. Ponavljal sem ga vsaki dve uri – celo med opravljanjem obreda v šintoističnem svetišču.

O tem, kar sem prebral, sem imel mnogo vprašanj. Takrat sem bil že poročen in ker so Jehovove priče v preteklosti obiskovali mojo ženo, sem vedel, da ljudi učijo o Svetem pismu. Poiskal sem neko Jehovovo pričo in jo zasul z vprašanji. Na vsako vprašanje mi je odgovorila s Svetim pismom, kar je name naredilo velik vtis. Poskrbela je za to, da so Jehovove priče začeli z menoj preučevati Sveto pismo.

Kmalu zatem sem začel obiskovati shode Jehovovih prič. Takrat nisem vedel, da so med navzočimi Pričami tudi nekateri, do katerih sem bil v preteklosti zelo grob. Kljub temu so me prisrčno pozdravili in poskrbeli, da sem se počutil dobrodošlega.

Na teh shodih sem se naučil, da Bog pričakuje od mož, da so do svoje družine ljubeči in spoštljivi. Jaz pa sem bil tako zelo osredotočen na svoj poklic, da sem zanemarjal ženo in najina otroka. Kot strela z jasnega me je prešinilo spoznanje, da pozorno prisluhnem ljudem, ki v svetišče prihajajo k obredu, niti enkrat pa ne prisluhnem svoji ženi.

Medtem ko sem še naprej preučeval, sem se veliko naučil o Jehovu, in to me je pritegnilo k njemu. Še posebej so se me dotaknile vrstice, kot je tista iz Rimljanom 10:13, ki pravi: »Vsak, ki bo klical Jehovovo ime, bo rešen.« Že od otroštva sem iskal Boga, zdaj pa sem ga končno našel!

Začutil sem, da nič več ne spadam v svetišče. Najprej me je skrbelo, kaj si bodo o meni mislili drugi, če bom zapustil šintoistično vero. Toda vedno sem si govoril, da jo bom zapustil, če bom pravega Boga našel kje drugje. Tako sem se spomladi leta 1989 odločil, da bom poslušal svojo vest. Zapustil sem svetišče in se izročil v Jehovove roke.

Svetišča mi ni bilo enostavno zapustiti. Moji nadrejeni so me obsojali in pritiskali name, da bi ostal. Še težje pa mi je bilo svojo odločitev povedati staršem. Na poti do njihove hiše sem bil tako zaskrbljen, da me je stiskalo v prsih in so se mi šibila kolena! Večkrat sem se ustavil in Jehova prosil za moč.

Ko sem prišel k mami in očetu, me je bilo na začetku preveč strah, da bi jima povedal, zakaj sem prišel. Ure so minevale. Navsezadnje pa sem po mnogih molitvah vse pojasnil očetu. Povedal sem mu, da sem našel pravega Boga in da zapuščam šintoistično vero, da bi mu lahko služil. Očeta je to šokiralo in užalostilo. Prišli so še drugi sorodniki in me skušali prepričati, da bi si premislil. Nisem jih hotel prizadeti, hkrati pa sem vedel, da je služiti Jehovu edino pravilno. Sčasoma so začeli spoštovati mojo odločitev.

Eno je bilo zapustiti svetišče fizično, nekaj povsem drugega pa umsko. Duhovniško življenje mi je prišlo v meso in kri. Zelo sem se trudil, da bi ga pozabil, toda kamor koli sem se obrnil, se je našla kakšna stvar, ki me je spomnila nanj.

Pri tem, da sem se znebil vsega tega, mi je pomagalo dvoje. Kot prvo sem temeljito preiskal svoj dom in skušal najti vse, kar je bilo povezano z mojo nekdanjo vero. Nato sem vse te predmete sežgal: knjige, slike in celo dragocene zbirke. Kot drugo pa sem se trudil čim več družiti s Pričami. Njihovo prijateljstvo in podpora sta mi bila v veliko pomoč. Tako so spomini na moje nekdanje življenje počasi bledeli.

KAKO MI JE TO KORISTILO: V preteklosti sem zanemarjal svojo ženo in otroka, zaradi česar so se počutili zelo osamljene. Toda ko sem začel z njimi preživljati čas, kot bi morali možje ravnati glede na Sveto pismo, smo se med seboj zbližali. Sčasoma se mi je pri čaščenju Jehova pridružila tudi žena. Midva z ženo, sin, hčerka in njen mož smo sedaj združeni v pravem čaščenju.

Ko se spomnim na to, da sem kot otrok sanjal o tem, da bi služil Bogu in pomagal ljudem, se zavem, da sem našel vse, kar sem iskal, in še več. Z besedami ne morem povedati, kako zelo sem hvaležen Jehovu.

»Vedela sem, da mi nekaj manjka.« (LYNETTE HOUGHTING)

LETO ROJSTVA: 1958

DRŽAVA ROJSTVA: REPUBLIKA JUŽNA AFRIKA

PRETEKLOST: POČUTILA SE JE ZAVRŽENO

MOJE ŽIVLJENJE NEKOČ: Rodila sem se v rudarskem mestu Germiston, v katerem prebivajo ljudje srednjega sloja in v katerem ni veliko kriminala. Moji starši so menili, da ne bodo mogli skrbeti zame, zato so se odločili, da me bodo dali v posvojitev. Ko sem bila stara komaj 14 dni, sta me posvojila ljubeča zakonca, za katera sem mislila, da sta moja mama in oče. Kljub temu pa sem se, ko sem izvedela za svojo preteklost, začela počutiti zavrženo. Začelo se mi je dozdevati, da ne pripadam svojima posvojiteljema in da me v resnici ne razumeta.

Ko sem bila stara 16 let, sem začela hoditi v koktejl bare in tam sem skupaj s prijatelji plesala in poslušala glasbo, ki so jo igrali v živo. Pri 17-ih sem začela kaditi cigarete. Želela sem biti vitka kakor manekenke, ki sem jih videla v oglasih za cigarete. Ko sem dopolnila 19 let, sem začela delati v Johannesburgu in kmalu zapadla v slabo družbo. Začela sem grdo govoriti, veliko kaditi in popivati ob vikendih.

Kljub temu sem bila fizično precej aktivna. Redno sem se ukvarjala z aerobiko, igrala skvoš in ženski nogomet. Poleg tega sem si zelo prizadevala v poklicnem življenju; delala sem za različna računalniška podjetja. Zato sem bila finančno dobro preskrbljena in v očeh drugih sem veljala za uspešno. Toda v resnici sem bila zelo nesrečna; počutila sem se izgubljeno in bila sem razočarana nad življenjem. Globoko v sebi sem vedela, da mi nekaj manjka.

KAKO MI JE BIBLIJA SPREMENILA ŽIVLJENJE: Ko sem začela preučevati Sveto pismo, sem spoznala, da je Jehova Bog ljubezni. Izvedela sem tudi, da svojo ljubezen do nas dokazuje s tem, da nam je dal svojo Besedo, Sveto pismo. Ravnal je podobno, kakor da bi nam osebno napisal pismo, v katerem bi dobili smernice, kako živeti. (Izaija 48:17, 18) Spoznala sem, da mi bo Jehovovo ljubeče vodstvo koristilo samo, če bom v svojem življenju naredila nekaj velikih sprememb.

Ena stvar, ki sem jo morala spremeniti, je bila družba. K srcu sem si vzela besede iz Pregovorov 13:20, kjer piše: »Kdor hodi z modrimi, bo postal moder, tistemu, ki se druži z neumnimi, pa se slabo piše.« To načelo je name vplivalo tako močno, da sem zapustila svoje stare prijatelje in si med Jehovovimi pričami našla nove.

Najtežje mi je bilo prenehati kaditi, saj sem bila s cigaretami zelo zasvojena. Ko sem sčasoma premagala to oviro, sem se morala spoprijeti z novo. Ker sem opustila kajenje, sem se zredila za dobrih 13 kilogramov! To je moji samopodobi zadalo hud udarec in potrebovala sem skoraj deset let, da sem se znebila teh odvečnih kilogramov. Vseeno pa sem vedela, da je bilo to, da sem nehala kaditi, edino pravilno. Neprestano sem molila k Jehovu, on pa mi je dajal moč, da sem vztrajala.

KAKO MI JE TO KORISTILO: Zdaj sem bolj zdrava. Poleg tega sem zadovoljna – nič več se ne ženem za navidezno srečo, ki naj bi jo prinesli posvetna kariera, položaj in bogastvo. Veselje sem našla v tem, da drugim govorim o svetopisemskih resnicah. Tako zdaj skupaj z menoj in mojim možem častijo Jehova tudi tri moje nekdanje sodelavke. Obema od posvojiteljev sem lahko pred njuno smrtjo povedala za svetopisemsko obljubo o vstajenju na rajsko zemljo.

Ker sem se zbližala z Jehovom, se nič več ne počutim zavrženo. Potešil je mojo potrebo po tem, da nekomu pripadam, saj me je privedel v svetovno družino sovernikov. Med njimi imam mnogo mam, očetov, bratov in sester. (Marko 10:29, 30)

[Slika na strani 12]

Med Jehovovimi pričami okušam krščansko ljubezen.

[Slika na strani 13]

Šintoistično svetišče, v katerem sem nekoč služboval kot duhovnik.