Davki – ali bi jih morali plačevati?

LE MALOKOMU je v veselje plačevati davke. Mnogi menijo, da se ta denar porabi neučinkovito ali pa za stvari, ki jim ni bil namenjen, oziroma da si ga nekateri posamezniki nepošteno prisvojijo. Drugi pa nasprotujejo plačevanju davkov zaradi moralnih zadržkov. Prebivalci nekega mesta na Bližnjem vzhodu so svojo odločitev, da ne bodo plačevali davkov, pojasnili takole: »Ne bomo finančno podpirali svinčenk, ki bodo umorile naše otroke.«

Takšni občutki niso redkost niti nekaj novega. Eden od hindujskih voditeljev Mohandas K. Gandi je svoje na vesti temelječe stališče pojasnil takole: »Kdor podpira državo, ki vlaga denar v vojsko, posredno ali neposredno sodeluje v grehu. Vsak, najsibo mlad ali star, ima svoj delež pri grehu, če s plačevanjem davkov prispeva za potrebe države.«

Podobno je Henry David Thoreau, filozof iz 19. stoletja, navedel moralni razlog za to, da ni hotel plačevati davkov, s katerimi so podpirali vojskovanje. Takole je vprašal: »Ali je državljan dolžan kdaj pa kdaj dovoliti zakonodajalcu, da sprejema odločitve, ki bi jih moral vsakdo sprejemati po svoji vesti? Zakaj ima torej človek vest?«

To vprašanje zadeva tudi kristjane, saj Sveto pismo jasno uči, da bi morali v vsem ohraniti čisto vest. (2. Timoteju 1:3) Po drugi strani pa ta knjiga priznava, da ima vlada pravico pobirati davke. V njej beremo: »Vsa oblast je od Boga. Zato naj bo vsaka duša podrejena višjim oblastem [človeškim vladam], saj so te svojo relativno oblast prejele od Boga. Obstaja torej tehten razlog, da ste podrejeni, pa ne le zaradi jeze, temveč tudi zaradi svoje vesti. Saj zato tudi plačujete davke. Oblasti so namreč Božje javne služabnice, ki stalno opravljajo svoje dolžnosti. Dajte vsakemu, kar mu gre: tistemu, ki zahteva davek, davek.« (Rimljanom 13:1, 5–7)

Zato so bili kristjani v prvem stoletju znani po tem, da se niso obotavljali plačevati davkov, pa čeprav je šlo kar nekaj tega denarja za vojsko. Enako velja za Jehovove priče danes. * Kako je mogoče pojasniti navidezno nasprotje, povezano z vestjo? Ali jo mora kristjan potlačiti, ko gre za davke?

Plačevanje davkov in vest

Vredno je upoštevati, da se je v prvem stoletju – za časa zgodnjih kristjanov, ki jim je bilo naročeno plačevati davke – del davkoplačevalskega denarja porabil za vojsko. In prav zaradi takšnega razporejanja denarja sta kasneje Gandi in Thoreau na temelju ugovora vesti nasprotovala plačevanju davkov.

Spomnimo se, da kristjani niso ubogali zapovedi iz 13. poglavja Pisma Rimljanom le za to, da bi se ognili kazni, temveč so tako  ravnali tudi »zaradi svoje vesti«. (Rimljanom 13:5) Da, kristjanu vest dejansko narekuje, da plačuje davke, pa četudi se ta denar uporablja za podpiranje dejavnosti, ki jih kristjan osebno ne odobrava. Da bi razumeli to navidezno nasprotje, moramo vedeti nekaj pomembnega glede naše vesti oziroma notranjega glasu, ki nas za naša dejanja opravičuje ali pa obsoja.

Kot je dejal Thoreau, ima vsakdo svoj notranji glas. Toda ni nujno, da je ta tudi povsem zanesljiv. Da bi lahko ugajali Bogu, mora biti naša vest v skladu z njegovimi moralnimi merili. Velikokrat moramo svoje razmišljanje oziroma poglede usklajevati z Božjimi, saj so njegove misli višje od naših. (Psalm 19:7) Zato bi si morali prizadevati, da bi doumeli, kako Bog gleda na človeške vlade. Kako torej nanje gleda on?

Opazili smo lahko, da je apostol Pavel za človeške oblasti rekel, da so »Božje javne služabnice«. (Rimljanom 13:6) Kaj to pomeni? Da je njihova osnovna vloga ohranjati red in skrbeti za storitve, ki so v splošno dobro družbe. Celo še tako slaba oblast pogosto poskrbi za to, da so v državi poštne storitve, šolski sistem, gasilci in policija. Čeprav se Bog povsem zaveda pomanjkljivosti človeških oblasti, pa za določen čas dopušča njihov obstoj in nam naroča, da iz spoštovanja do njegove ureditve (tega, da človeškim oblastem dovoljuje, da vladajo ljudem) plačujemo davke.

Vendar Bog ne bo dopustil, da bi človeške oblasti vladale v nedogled. Njegov namen namreč je, da vse te vlade nadomesti s svojim nebeškim Kraljestvom in navsezadnje popravi vso škodo, ki jo je ljudem skozi stoletja povzročilo človeško vladanje. (Daniel 2:44; Matej 6:10) Dokler pa ta čas ne pride, noče, da bi se kristjani upirali oblasti s tem, da bi zavračali plačevanje davkov, ali s čim drugim.

Kaj pa, če še vedno menite tako kot Gandi, da je plačevanje davkov, s katerimi se podpira tudi vojskovanje, greh? S človeškega vidika se morda že zdi tako. Toda spomnite se, da je Bog višji od nas in ima širši pogled na stvari kakor mi, prav kakor ima človek, ki se povzpne na goro, veliko boljši pogled od nekoga v dolini. Zato moramo včasih svoje razmišljanje uskladiti z Božjim, pri čemer nam pomaga to, da se spomnimo, da je njegov pogled veliko višji od našega. Bog je po svojem preroku Izaiju rekel: »Kakor je nebo višje od zemlje, tako so tudi moje poti višje od vaših poti in moje misli od vaših misli.« (Izaija 55:8, 9)

Ali imajo človeške vlade absolutno oblast?

To, kar Biblija uči glede plačevanja davkov, pa ne nakazuje, da si lahko človeške vlade lastijo popolno oblast nad tistimi, ki jim vladajo. Jezus je učil, da jim je Bog dal le omejeno oblast. Ko so ga nekoč vprašali, ali je v Božjih očeh prav plačevati davke takrat vladajoči rimski oblasti, se je Jezus odzval z naslednjo tehtno izjavo: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, Bogu pa, kar je Božjega.« (Marko 12:13–17)

Vlade, ki jih predstavlja »cesar«, kujejo oziroma tiskajo denar in pomagajo določati njegovo  vrednost. Zato imajo v Božjih očeh pravico zahtevati, da se jim v obliki davkov povrne, kar je njihovo. Toda Jezus je pokazal, da si nobena človeška institucija ne more lastiti tega, »kar je Božje« – našega življenja in čaščenja. Kadar so človeški zakoni ali zahteve v nasprotju z Božjimi, morajo biti kristjani pokorni »Bogu, ne pa ljudem«. (Apostolska dela 5:29)

Današnjim kristjanom morda ni vseeno, kako se porabi nekaj denarja od davkov, ki so jih plačali, vendar ne skušajo vplivati na ravnanje vlade oziroma se v to vmešavati, tako da bi se ji upirali ali da ne bi hoteli plačevati davkov. S tem bi pokazali nezaupanje v to, kako se je Bog namenil rešiti ljudi vsega gorja. Odločili so se, da bodo potrpežljivo čakali, da bo Bog ob svojem času posegel v človeške zadeve po svojem Sinu, Jezusu, ki je glede svoje vladavine rekel: »Moje kraljestvo ni del tega sveta.« (Janez 18:36)

Koristi tega, da upoštevamo Sveto pismo

Če upoštevamo, kar Sveto pismo uči glede plačevanja davkov, nam to lahko koristi v marsičem. Ognemo se kazni, ki doleti tiste, ki kršijo zakon, poleg tega ne živimo v strahu, da bi nas oblast prijela. (Rimljanom 13:3–5) Še pomembnejše pa je, da tako pred Bogom ohranimo čisto vest in ga s poslušnostjo zakonu slavimo. Čeprav smo lahko finančno na slabšem v primerjavi s tistimi, ki nočejo plačevati davkov ali pa davke celo utajijo, se lahko zanesemo na Božjo obljubo, da bo skrbel za svoje zvestovdane služabnike. Biblijski pisec David je rekel: »Bil sem mlad, tudi postaral sem se, vendar nisem nikoli videl, da bi bil pravični zapuščen niti da bi njegovi otroci prosili kruha.« (Psalm 37:25)

In nenazadnje, če razumemo in upoštevamo biblijsko zapoved glede plačevanja davkov, nas to navda z duševnim mirom. Pred Bogom nismo odgovorni za to, čemu država nameni ta denar, tako kakor pred zakonom nismo odgovorni za to, kaj najemodajalec stori z denarjem, ki mu ga dajemo za najemnino. Stelvio si je, preden je spoznal biblijsko resnico, več let prizadeval za politične spremembe v južni Evropi. Glede tega, zakaj je nehal to delati, je dejal: »Priznati sem moral, da človek ne more vzpostaviti pravičnega in miroljubnega sveta niti ustvariti svetovne bratovščine. Drugačna in boljša družba bo mogoča samo pod Božjim kraljestvom.«

Če kakor Stelvio zvestovdano dajemo »Bogu [. . .], kar je Božjega«, smo lahko tudi sami tako prepričani. Bog bo nad vso zemljo uvedel pravično vlado ter popravil vso škodo in krivice, ki so jih ljudem zadale človeške vladavine.

[Podčrtna opomba]

[Poudarjeno besedilo na strani 22]

Svoje poglede moramo usklajevati z Božjimi, saj so njegove misli višje od naših.

[Poudarjeno besedilo na strani 23]

Kristjani s poslušnim plačevanjem davkov ohranijo čisto vest pred Bogom in kažejo, da so prepričani, da bo Bog poskrbel za njihove potrebe.

[Slike na strani 22]

»Dajte cesarju, kar je cesarjevega, Bogu pa, kar je Božjega.«

[Vir slike]

Copyright British Museum