ZAKAJ po vašem mnenju odnos med Francijem in Minko ni bil takšen, kot bi moral biti? Njuni nameni so bili dobri. Oba sta ljubila Boga. In oba sta se zavedala, da je pomembno skupaj preučevati Sveto pismo. Toda videti je bilo, da ima to, kar naj bi jima pomagalo do enotnosti, nanju ravno nasprotni učinek. Resda sta skupaj preučevala, vendar nista skrbela za to, da bi duhovno rasla.

Kaj pa je duhovnost? Zakaj bi si poročeni pari morali prizadevati za duhovno rast? S katerimi težavami se pri tem utegnejo spoprijemati in kako jih lahko premagajo?

Beseda »duhovnost«, kot je uporabljena v Bibliji, se nanaša na posameznikov pogled na življenje. (Juda 18, 19) Svetopisemski pisec Pavel je na primer pokazal razliko med tem, kako na življenje gleda duhovni človek in kako telesni. Ljudje s telesnimi težnjami se po Pavlovih besedah osredinjajo bolj nase kakor na druge. Počnejo to, kar se njim zdi prav, namesto da bi se trudili živeti po Božjih merilih. (1. Korinčanom 2:14; Galačanom 5:19, 20)

Nasprotno pa tisti, ki razmišljajo duhovno, cenijo Božja merila. Na Boga Jehova gledajo  kot na svojega prijatelja in se trudijo posnemati njegovo osebnost. (Efežanom 5:1) Zaradi tega so do drugih ljubeči, prijazni in blagi. (2. Mojzesova 34:6) Boga ubogajo tudi takrat, ko jim to ni najbolj enostavno. (Psalm 15:1, 4) Darren, ki živi v Kanadi in je poročen že 35 let, pravi: »Zame je duhovno naravnan tisti človek, ki ima vedno v mislih to, kako bo s svojim govorjenjem in ravnanjem vplival na prijateljstvo z Bogom.« Njegova žena Jane pa dodaja: »Menim, da je ženska duhovna, če si vsak dan marljivo prizadeva privzgajati lastnosti, ki sestavljajo sad Božjega duha.« (Galačanom 5:22, 23)

Seveda človeku ni treba biti poročen, da bi lahko duhovno rasel. Pravzaprav Sveto pismo uči, da je vsakdo sam odgovoren za to, da se uči o Bogu in ga posnema. (Apostolska dela 17:26, 27)

Zakaj bi potem morala dva, ki sta poročena, skupaj skrbeti za svojo duhovnost? Poglejmo si ponazoritev: Dva vrtnarja imata v lasti vrt. Na njem želita gojiti zelenjavo. Prvi se odloči posejati seme v enem obdobju leta, drugi pa meni, da bi ga morala posejati kasneje. Prvi hoče uporabiti gnojilo, drugi pa temu močno nasprotuje, ker meni, da rastline za rast ne potrebujejo nobene pomoči. Prvi hoče na vrtu vsak dan marljivo delati, drugi pa je zadovoljen, če lahko sedi križem rok. Vrt bi resda nekaj obrodil, toda ne toliko, kolikor bi, če bi se oba vrtnarja strinjala, kaj bosta delala, in si nato s skupnimi močmi prizadevala doseči zadane cilje.

Mož in žena sta kakor ta vrtnarja. Če že samo eden od njiju skrbi za duhovnost, se njun odnos utegne izboljšati. (1. Petrovo 3:1, 2) Toda koliko boljši bodo rezultati, če se oba strinjata, da bosta živela po Božjih merilih, in če si marljivo prizadevata podpirati drug drugega pri čaščenju Boga! »Bolje je dvema kakor enemu,« je napisal modri kralj Salomon. Zakaj? »Ker imata dobro plačilo za svoj trud. Kajti če eden pade, ga lahko njegov tovariš vzdigne.« (Pridigar 4:9, 10)

Verjetno hrepenite po tem, da bi duhovno rasli skupaj s svojim zakoncem. Toda sama želja, enako kakor pri vrtnarjenju, ne bo obrodila želenih rezultatov. Poglejmo si sedaj dva izziva, s katerima se morda srečujete, pa tudi kako ju lahko premagate.

PRVI IZZIV: Ne moreva najti časa.

»Moj mož pride pome v službo ob 19-ih,« pravi Sue, ki je poročena šele kratek čas. »Ko prideva domov, naju čakajo še vsa hišna opravila. V naju se bije boj med umom in telesom; razum nama pravi, da morava nekaj časa nameniti skupnemu spoznavanju Boga, najini telesi pa si želita samo počitka.«

Možna rešitev: Bodite prilagodljivi in pripravljeni sodelovati. Sue pravi: »Z možem sva se odločila vstajati prej ter pred odhodom v službo skupaj prebrati odlomek iz Svetega pisma in o njem razpravljati. Mož mi tudi pomaga pri nekaterih hišnih opravilih, zato da lahko nekaj prostega časa preživiva skupaj.« Kako jima koristi to, da se tako zelo trudita? Suejin mož Ed pravi: »Ugotovil sem, da takrat, ko se s Sue redno pogovarjava o duhovnih stvareh, uspešneje rešujeva probleme in lažje premagujeva svoje strahove.«

Poleg tega da se z zakoncem pogovarjata, je tudi pomembno, da vsak dan nekaj minut namenita skupni molitvi. Kako vama lahko to pomaga? »Pred kratkim,« pravi Ryan, ki je poročen 16 let, »je najin zakon šel skozi težke čase. Vendar sva si vsak večer vzela čas za to, da sva skupaj molila k Bogu in mu zaupala svoje skrbi. Čutim, da nama je skupna molitev pomagala rešiti probleme in povrniti veselje v najin zakon.«

DRUGI IZZIV: Imava različne sposobnosti.

»Nikoli nisem bil eden tistih, ki radi sedijo in berejo,« pravi Tony. Njegova žena Natalie pa pravi: »Zelo rada berem in se o prebranem pogovarjam. Včasih se mi dozdeva, da ima Tony pri razpravljanju o svetopisemskem gradivu pred menoj tremo.«

Možna rešitev: Zakoncu bodite v oporo; ne tekmujte z njim niti ga ne obsojajte. Pohvalite ga za njegove vrline in ga spodbujajte, naj jih še naprej razvija. »Moja žena je tu in tam malce pretirano navdušena nad razpravljanjem o svetopisemskih temah,« pravi Tony, »zato sem se v preteklosti obotavljal z njo pogovarjati o duhovnih rečeh. Vendar je bila Natalie vedno zelo razumevajoča. Sedaj se redno pogovarjava o duhovnih temah in ugotovil sem, da se mi ni treba ničesar bati. O teh rečeh z njo zelo rad razpravljam. Zaradi tega sva bolj sproščena in v mirnih odnosih.«

Mnogi pari ugotavljajo, da je njihov zakon trdnejši, če si vsak teden vzamejo čas za to, da skupaj berejo in preučujejo Sveto pismo. Vendar pozor: Nasvete naobrnite nase, ne pa na svojega zakonca. (Galačanom 6:4) O spornih zakonskih zadevah se pogovarjajta kdaj drugič, in ne med preučevanjem. Zakaj ne?

Razmislite o naslednjem: Ali bi si med družinskim kosilom oskrbeli gnojno rano? Najbrž ne. Vsem bi pokvarili tek. Jezus je spoznavanje in udejanjanje Božje volje primerjal z uživanjem hrane. (Matej 4:4; Janez 4:34) Če bi se vsakič, ko odprete Biblijo, pogovarjali o čustvenih ranah, bi se lahko zgodilo, da bi vaš zakonec izgubil duhovni tek. Seveda se o problemih morate pogovoriti. Vendar si za to vzemite čas kdaj drugič. (Pregovori 10:19; 15:23)

Če zakonca za duhovno rast skrbita skupaj, bo sčasoma njun zakon bolj spokojen in zadovoljujoč. Pravzaprav nam Božja Beseda zagotavlja, da to, kar sejemo, tudi žanjemo. (Galačanom 6:7)

Franci in Minka, ki smo ju omenili na začetku tega članka, sta spoznala, da je to biblijsko načelo resnično. Poročena sta 45 let in vesta, da vztrajnost vedno obrodi dobre rezultate. »V preteklosti sem ženo krivil za to, da se premalo pogovarjava,« pravi Franci. »Vendar sem sčasoma spoznal, da se moram tudi sam bolj potruditi.« Minka pa pravi: »V težavnih časih nama je od vsega najbolj pomagalo to, da imava oba rada Boga Jehova. V vseh teh letih sva redno skupaj preučevala in molila. Ko vidim, da se Franci trudi izboljšati v izkazovanju krščanskih lastnosti, ga imam še bolj rada.«