ESTERA je počasi stopala proti prestolu. Srce ji je divje razbijalo. Predstavljajte si, kakšna tišina je zavladala v veliki kraljevski dvorani perzijske palače v Šušanu. Bilo je tako tiho, da je lahko slišala svoje mehke korake in šelestenje svojih kraljevskih oblačil. Ni si mogla privoščiti, da bi jo premotila veličina kraljevskega dvora, elegantnost stebrov, bogato okrašen strop iz cedrovine, uvožene iz daljnega Libanona. Vso svojo pozornost je usmerjala na človeka, ki je sedel na prestolu in od katerega je bilo odvisno njeno življenje.

Kralj jo je pozorno gledal, medtem ko se mu je približevala, nato pa je proti njej iztegnil zlato žezlo. To je bila preprosta gesta, toda za Estero je pomenila življenje. S tem dejanjem je pokazal, da je spregledal prestopek, ki ga je pravkar zagrešila, namreč da je predenj prišla nepovabljena. Ko je prišla do prestola, je iztegnila roko in se s hvaležnostjo dotaknila vrha žezla. (Estera 5:1, 2) *

Vse na kralju Ahasverju je pričalo o njegovem neizmernem bogastvu in moči. Po mnenju nekaterih strokovnjakov bi bila oblačila takratnih perzijskih monarhov danes vredna na stotine milijonov evrov. Ne glede na to je Estera lahko zaznala toplino v moževih očeh, po svoje jo je imel rad. Rekel je: »Kaj želiš, kraljica Estera, kaj je tvoja prošnja? Četudi bi prosila polovico kraljestva, ti bo dano!« (Estera 5:3)

Estera je do zdaj pokazala izjemno vero in pogum – prišla je pred kralja, da bi ga prosila, naj njene rojake zaščiti pred zaroto, s katero so jih hoteli iztrebiti. Prvo oviro je že premagala, toda pred njo so bili še večji izzivi. Tega ponosnega monarha je morala še prepričati, da je svetovalec, kateremu je zelo zaupal, v resnici hudobnež in da ga je s prevaro pripravil do tega, da je njeno ljudstvo obsodil na smrt. Kako ji bo to uspelo in kako si lahko vzamemo za zgled njeno vero?

Modro je izbrala, kdaj naj spregovori

Ali naj bi Estera razkrila kralju svoje skrbi kar pred celotnim dvorom? To bi lahko bilo zanj ponižanje, poleg tega bi si njegov svetovalec Haman pridobil čas, da oporeka njenim obtožbam. Kaj je torej naredila? Že stoletja prej je modri kralj Salomon po navdihnjenju zapisal: »Vse ima svoj čas.« Nato pa je dodal, da obstaja »čas molčanja in čas govorjenja«. (Pridigar 3:1, 7) Lahko si kar predstavljamo, kako je zvesti Mardohej učil svojo mlado posvojenko takšnih načel, ko je med njenim odraščanjem skrbel zanjo. Estera je vsekakor razumela, kako pomembno je skrbno izbrati »čas govorjenja«.

Estera je rekla: »Če je kralju po volji, naj pride kralj skupaj s Hamánom danes na gostijo, ki sem jo pripravila zanj.« (Estera 5:4) Kralj je  privolil in je dal poklicati še Hamana. Ali vidite, kako modro je Estera ravnala? Tako je ohranila moževo dostojanstvo in ustvarila okolje, ki je bilo primernejše za to, da mu razodene svoje skrbi.

Ni dvoma, da je Estera skrbno pripravila gostijo. Poskrbela je, da je bilo vse po okusu njenega moža. Na pojedini je bilo tudi odlično vino, ki je prispevalo k dobremu razpoloženju. (Psalm 104:15) Ahasver se je imel lepo. Tako je Estero znova vprašal, kaj je njena prošnja. Ali je bil zdaj čas, da mu pove?

Estera že ni mislila tako. Kralja in Hamana je povabila, naj tudi naslednji dan prideta na gostijo. (Estera 5:7, 8) Zakaj je zavlačevala? Ne pozabimo, da je zaradi kraljevega odloka, ki je nastal na Hamanovo pobudo, vsem Esterinim rojakom grozila smrt. Ker je bilo na kocki toliko življenj, se je Estera morala prepričati, da je trenutek pravi. Zato je počakala, tako da je na gostiji naslednji dan znova imela priložnost možu pokazati, kako zelo ga spoštuje.

Potrpežljivost je redka in dragocena lastnost. Čeprav je bila Estera zaskrbljena in je želela spregovoriti o problemu, je potrpežljivo čakala pravi trenutek. Veliko se lahko naučimo od nje, saj je verjetno že vsak od nas kdaj videl krivice, ki bi jih bilo treba popraviti. Če skušamo koga, ki ima oblast, prepričati, naj kaj ukrene glede kakšnega problema, moramo morda posnemati Estero in biti potrpežljivi. V Pregovorih 25:15 piše: »S potrpežljivostjo se da pregovoriti poveljnika in blag jezik lahko zlomi kost.« Če tako kot Estera potrpežljivo čakamo na pravi trenutek in govorimo blago, lahko zlomimo tudi nasprotovanje, ki je tako trdo kakor kost. Ali je Estero njen Bog Jehova blagoslovil, ker je bila potrpežljiva in modra?

S svojo potrpežljivostjo je tlakovala pot pravici

Esterina potrpežljivost je privedla do neverjetnega razpleta dogodkov. Haman je s prve gostije odšel dobro razpoložen. Bil je »vesel in dobre volje«, ker sta mu bila kralj in kraljica tako naklonjena. Toda ko je odhajal skozi vrata gradu, je zagledal Juda Mardoheja, kateri mu še vedno ni hotel izkazati posebne časti. Mardohejevi razlogi za to niso bili povezani z nespoštovanjem Hamana, ampak z njegovo vestjo in odnosom, ki ga je imel z Bogom Jehovom. Hamana je »v hipu popadla jeza«. (Estera 5:9)

Ko je povedal svoji ženi in prijateljem za to žalitev, so ga nagovorili, naj da postaviti velik  kol, visok okrog 22 metrov, in naj prosi kralja za dovoljenje, da nanj obesi Mardoheja. Hamanu je bila zamisel všeč in se je takoj lotil tega. (Estera 5:12–14)

Medtem pa je kralj imel nenavadno noč. »Kralj ni mogel spati,« nam pove Sveto pismo, zato je naročil, naj mu na glas berejo iz deželne kronike. Med prebranim je bilo tudi poročilo o zaroti, s katero so Ahasverja hoteli umoriti. Kralj se je spomnil dogodka, zarotnika sta bila ujeta in usmrčena. Kaj pa je bilo z Mardohejem, ki je razkril zaroto? Kralju je to zbudilo pozornost in je vprašal, kako so Mardoheja nagradili. Kakšen odgovor je dobil? Sploh ni bil nagrajen. (Estera 6:1–3)

Kralj je razburjen vprašal, kateri od dvorjanov je na voljo, da bi mu pomagal oddolžiti se Mardoheju. Od vseh ljudi, ki bi takrat lahko bili na kraljevem dvoru, je bil tam ravno Haman. Videti je, da je prišel tja zgodaj zjutraj, zato da bi si izprosil dovoljenje za usmrtitev Mardoheja. Toda še preden je lahko povedal svojo prošnjo, ga je kralj vprašal, kako bi bilo najbolje počastiti moža, ki si je pridobil kraljevo naklonjenost. Haman je sklepal, da je kralj imel v mislih njega. Zato se je domislil, kako bi se lahko takšnemu človeku izkazalo veliko čast: moža naj oblečejo v kraljevska oblačila in potem naj ga kak višji uradnik popelje na kraljevem konju naokoli po Šušanu, pri tem pa naj glasno vzklika izraze hvale. Predstavljajte si, kako je Haman pogledal, ko je izvedel, da bo ta čast pripadla Mardoheju! In koga je kralj določil, da vzklika hvalo Mardoheju? Hamana! (Estera 6:4–10)

Haman je nejevoljno opravil mrzko dolžnost, ki mu jo je naložil kralj, in nato ves obupan odhitel domov. Žena in prijatelji so mu rekli, da takšen zasuk dogodkov ne obeta nič dobrega in da mu gotovo ne bo uspelo spodnesti Juda Mardoheja. (Estera 6:12, 13)

Ker je bila Estera potrpežljiva in je bila pripravljena počakati še en dan, preden bi kralju povedala svojo prošnjo, so se stvari začele razpletati tako, da se je Haman ujel v lastno past. Mar ni povsem možno, da je Bog Jehova povzročil kraljevo nespečnost? (Pregovori 21:1) Zato ni nič čudnega, da nas Božja Beseda spodbuja, naj potrpežljivo čakamo. (Miha 7:7) Če čakamo na Boga, lahko ugotovimo, da njegova rešitev naših problemov daleč prekaša vse rešitve, ki smo se jih morda domislili sami.

Pogumno je spregovorila

Estera si ni upala še naprej preizkušati kraljeve potrpežljivosti, zato naslednji dan na gostiji enostavno ni imela druge izbire, kot da mu vse pove. Toda kako naj to naredi? Izkazalo se je, da ji je kralj sam dal priložnost, saj jo je znova vprašal, kakšno prošnjo ima. (Estera 7:2) Prišel je čas, da Estera spregovori.

Lahko si predstavljamo, da je Estera pri sebi na kratko molila k Bogu, preden je izrekla naslednje besede: »Če sem si pridobila tvojo naklonjenost, o kralj, in če je kralju po volji, te prosim, da rešiš mojo dušo, in te rotim, da prizaneseš mojemu ljudstvu.« (Estera 7:3) Bodite pozorni, da je kralju zagotovila, da spoštuje njegovo sodbo o tem, kar se mu zdi dobro. Kako zelo je bila Estera drugačna od kraljeve nekdanje žene Vašti, ki ga je namerno poniževala! (Estera 1:10–12) Poleg tega Estera ni kritizirala svojega moža, ker je tako nespametno  zaupal Hamanu. Raje ga je rotila, naj jo obvaruje pred nevarnostjo, ki ji je pretila.

Ta prošnja je kralja gotovo ganila in osupnila. Kdo bi si njegovi kraljici drznil streči po življenju? Estera je nadaljevala: »Bili smo [. . .] prodani, jaz in moje ljudstvo, da nas iztrebijo, pobijejo in pokončajo! Če bi bili prodani za sužnje in dekle, bi molčala, toda takšna nesreča se ne sme dovoliti, saj bi bila na škodo tudi kralju.« (Estera 7:4) Bodite pozorni, da je Estera odkrito razkrila problem, vendar je tudi dodala, da ne bi nič rekla, če bi njej in rojakom grozilo le suženjstvo. Toda če bi bili Judje iztrebljeni, bi to samega kralja preveč stalo, zato ni mogla kar molčati.

Od Estere se naučimo veliko o umetnosti prepričevanja. Če boste morali kdaj spregovoriti o kakšnem resnem problemu s kom od ljubljenih ali pa s kom na višjem položaju, so vam lahko v veliko pomoč ponižnost, spoštljivost in odkritosrčnost. (Pregovori 16:21, 23)

Ahasver je hotel vedeti: »Kdo je to in kje je ta, ki si drzne storiti kaj takega?« Predstavljajte si, kako je Estera pokazala s prstom na krivca in rekla: »Ta človek, ta nasprotnik in sovražnik, je ta hudobni Hamán!« Kakšen je bil odziv na to resno obtožbo? Haman je prebledel od strahu. Predstavljajte si, kako je temperamentni vladar postal rdeč v obraz, ko je ugotovil, da ga je svetovalec, kateremu je zaupal, s prevaro pripravil do tega, da je podpisal odlok, po katerem bo njegova ljubljena žena umrla! Kralj je odvihral na vrt, da bi se zbral. (Estera 7:5–7)

Haman, ki je bil razgaljen kot spletkarski strahopetec, je klečeplazil pred kraljico. Ko se je kralj vrnil in videl Hamana moledovati pri Esteri na zofi, ga je jezno obtožil, da skuša kraljico posiliti v njegovem lastnem domu. To je bila za Hamana smrtna obsodba. Odpeljali so ga s pokritim obrazom. Nato pa je eden od dvorjanov povedal kralju, da je Haman naročil, naj se za Mardoheja postavi velik kol. Ahasver je takoj ukazal, naj nanj obesijo kar Hamana. (Estera 7:8–10)

V današnjem krivičnem svetu zlahka dobimo občutek, da ne bomo nikoli dočakali, da bodo krivice popravljene. Ali ste tudi vi kdaj tako razmišljali? Estera ni nikoli obupala, nikoli ni postala cinična in nikoli ni izgubila vere. Ko je napočil pravi trenutek, se je pogumno zavzela za to, kar je prav, in je zaupala, da bo Jehova naredil ostalo. Zakaj je ne bi posnemali v tem? Jehova se od Esterinih dni ni prav nič spremenil. Tudi danes zna poskrbeti, da se tako kot v Hamanovem primeru hudobneži in pretkanci ujamejo v past, ki so jo nastavili drugim. (Psalm 7:11–16)

 Nesebično se je postavila za Jehova in njegovo ljudstvo

Nazadnje je kralj izvedel, kdo je Mardohej – ta človek je, poleg tega da ga je zvestovdano zaščitil pred atentatom, tudi posvojil Estero, ko je bila še deklica. Ahasver mu je nato dal položaj prvega ministra, ki je dotlej pripadal Hamanu. Hamanovo hišo je skupaj z ogromnim premoženjem dal Esteri, ta pa je vse to zaupala v oskrbo Mardoheju. (Estera 8:1, 2)

Ali si je kraljica zdaj, ko sta bila z Mardohejem varna, lahko oddahnila? Samo če bi bila sebična. Za Hamanov odlok o pomoru vseh Judov so do takrat izvedeli tudi v najbolj oddaljenih kotičkih imperija. Haman je že pred meseci vrgel žreb oziroma pur, da bi s tem očitno okultističnim običajem določil, kdaj je najboljši čas za zlohotni napad. (Estera 9:24–26) Izbrani datum je bil še daleč, vendar se je hitro bližal. Ali se je to nesrečo dalo preprečiti?

Estera je znova nesebično tvegala življenje in še enkrat prišla nepovabljena pred kralja. Tokrat je moža v solzah prosila za življenje svojih rojakov, moledovala ga je, naj prekliče grozni odlok. Toda zakonov, ki so bili sprejeti v imenu perzijskega vladarja, se ni dalo preklicati. (Daniel 6:12, 15) Zato je kralj pooblastil Estero in Mardoheja, da lahko sprejmeta nove zakone. Po deželi sta dala razglasiti, da se imajo Judje pravico braniti. Sli na konjih so pohiteli na  vse konce imperija in to dobro novico sporočili Judom. V številnih srcih je znova vzplamtelo upanje. (Estera 8:3–16) Lahko si kar predstavljamo, kako so se Judje po prostranem imperiju oboroževali in pripravljali na bitko, kar ne bi bilo možno brez tega novega odloka. Toda bolj pomembno je bilo vprašanje, ali jih bo »Jehova nad vojskami« v tem boju podpiral? (1. Samuelova 17:45)

Ko je naposled napočil dan boja, je bilo Božje ljudstvo pripravljeno. Zdaj so na strani Judov bili tudi mnogi perzijski uradniki, saj se je novica, da je Jud Mardohej novi prvi minister, razlegla po vsem imperiju. Jehova je svojemu ljudstvu naklonil veličastno zmago. Nedvomno je poskrbel, da so bili sovražniki popolnoma poraženi, tako da njegovemu ljudstvu niso mogli znova škodovati. * (Estera 9:1–6)

Mardohej ne bi bil kot oskrbnik Hamanove hiše nikoli varen, dokler je bilo živih deset sinov tega hudobnega moža. Zato so ubili tudi njih. (Estera 9:7–10) Tako se je izpolnila biblijska prerokba, s katero je Bog vnaprej napovedal popolno uničenje Amalečanov, ki so se bili izkazali za hudobne sovražnike njegovega ljudstva. (5. Mojzesova 25:17–19) Prav mogoče je, da so Hamanovi sinovi bili med zadnjimi pripadniki tega prekletega naroda.

Estera je morala na svoja mlada ramena prevzeti del zelo težkega bremena – med drugim je odločala o vojni in usmrtitvi. To gotovo ni bilo lahko. Toda Jehova je hotel, da je njegovo ljudstvo obvarovano pred uničenjem, saj se je v tem narodu moral roditi obljubljeni Mesija, ki je bil pravi vir upanja za vse človeštvo. (1. Mojzesova 22:18) Današnji Božji služabniki so veseli, ker vedo, da je Jezus, ko je kot obljubljeni Mesija prišel na zemljo, svojim sledilcem zapovedal, da se odtlej ne smejo fizično vojskovati. (Matej 26:52)

Pa vendar kristjani sodelujejo v duhovnem vojskovanju. Satan si bolj kot kdaj prej prizadeva, da bi nam uničil vero v Boga Jehova. (2. Korinčanom 10:3, 4) Kakšen blagoslov je, da se lahko zgledujemo po Esteri! Kakor ona kažimo vero s tem, da smo modri in potrpežljivi, ko prepričujemo druge, da smo pogumni in da smo se nesebično pripravljeni postaviti za Božje ljudstvo.

[Podčrtne opombe]

[Okvir na strani 28]

Vprašanja glede Estere

Zakaj je Mardohej dovolil Esteri, da se je poročila s poganom?

Nobene podlage ni za mnenje nekaterih učenjakov, da je bil Mardohej preračunljivec, ki je hotel, da se Estera poroči s kraljem zaradi prestiža. Ker je bil zvest Jud, gotovo ni bil naklonjen takšni poroki. (5. Mojzesova 7:3) Glede na starodavno judovsko izročilo je Mardohej poroko skušal preprečiti. Glede na to, da sta bila Estera in Mardohej zgolj tujca v deželi, ki ji je vladal samodrški kralj, ki se je imel za boga, ni prav verjetno, da je kateri od njiju imel pri tem kaj besede. Čez čas se je pokazalo, da je Jehova uporabil Esterino zakonsko zvezo za to, da bi zaščitil svoje ljudstvo. (Estera 4:14)

Zakaj ni v Esterini knjigi niti enkrat omenjeno Božje osebno ime, Jehova?

Esterino knjigo je očitno po navdihnjenju napisal Mardohej. Morda so jo sprva hranili v perzijskih državnih arhivih in jo šele nato prenesli v Jeruzalem. Če bi se v knjigi pojavljalo Jehovovo ime, bi se lahko zgodilo, da bi jo častilci perzijskih bogov uničili. Kakor koli že, jasno je, da je bil v zgodbo vpleten tudi Jehova. Zanimivo je, da je v izvirnem hebrejskem besedilu Božje osebno ime na štirih mestih skrito v akrostihu, in sicer je videti, da je bilo besedilo namerno oblikovano tako, da iz začetnic ali končnic zaporednih besed sestavimo ime Jehova.

Ali je Esterina knjiga z zgodovinskega stališča netočna?

Kritiki ji očitajo ravno to. Vendar pa so nekateri učenjaki opazili, da je pisec izjemno podrobno poznal perzijski dvor, tamkajšnjo arhitekturo in navade. Res je, da v ohranjenih svetnih virih ni nikjer omenjena kraljica Estera, toda vsekakor ni edina oseba na kraljevskem položaju, ki je zgodovinski zapisi niso omenjali. Poleg tega iz svetnih virov izvemo, da je v času, ki ga opisuje knjiga, služil kot dvorni uradnik v Šušanu Mardukâ, kar je perzijska ustreznica imena Mardohej.

[Okvir na strani 29]

Izpolnitev prerokbe

Estera in Mardohej sta v boju za dobrobit Božjega ljudstva izpolnila še eno biblijsko prerokovanje. Več kot 1200 let pred njunim časom je Jehova navdihnil očaka Jakoba, da je glede enega svojih sinov napovedal: »Benjamin bo trgal kakor volk. Zjutraj bo jedel od ulova in zvečer bo delil plen.« (1. Mojzesova 49:27) Benjaminovi potomci, ki so delovali »zjutraj«, to je v začetnem obdobju izraelskih kraljev, so bili na primer kralj Savel in še drugi mogočni bojevniki, ki so se vojskovali v prid Jehovovega ljudstva. »Zvečer«, ko je sonce že zašlo nad izraelsko vladarsko dinastijo, pa sta se proti Jehovovim sovražnikom učinkovito bojevala Estera in Mardohej, ki sta oba izhajala iz Benjaminovega rodu. V nekem smislu sta tudi delila plen, saj je vsa Hamanova obsežna lastnina pripadla njima.

[Slika na strani 25]

Estera se je ponižno zahvalila kralju, da ji je izkazal milost.

[Slika na straneh 26, 27]

Estera je pogumno razkrila Hamanovo hudobnost.

[Slika na straneh 28, 29]

Estera in Mardohej sta poslala Judom po perzijskem imperiju razglas, da se lahko branijo.