»Tvoja beseda je resnica.« (JAN. 17:17)

1. Iz osebne izkušnje povej vsaj eno pomembno značilnost Jehovovih prič, po kateri se razlikujejo od drugih ver.

SPOMNI se svojega prvega dobrega pogovora z Jehovovimi pričami. Kaj ti je najbolj ostalo v spominu? Mnogi bi odgovorili: »Name je največji vtis naredilo to, da so mi Priče na vsa vprašanja odgovorili s Svetim pismom.« Ko smo izvedeli, kakšen namen ima Bog z zemljo, kaj se zgodi z nami, ko umremo, in kakšna prihodnost čaka naše drage umrle, smo bili zelo veseli!

2. Povej nekaj razlogov, zaradi katerih si začel ceniti Sveto pismo.

² Vendar smo med nadaljnjim preučevanjem spoznali, da Sveto pismo poleg odgovorov na vprašanja glede življenja, smrti in prihodnosti vsebuje še mnogo drugega. Ugotovili smo, da je Biblija najbolj praktična knjiga na svetu. Njeni nasveti nikoli ne zastarijo in tistim, ki jih v svojem življenju skrbno upoštevajo, to prinaša uspeh in srečo. (Beri Psalm 1:1–3.) Pravi kristjani Biblije niso nikoli sprejemali »kot človeško besedo, temveč kot takšno, kakršna v resnici je, kot Božjo besedo«. (1. Tes. 2:13) Kratek zgodovinski pregled v nadaljevanju nam bo pomagal uvideti razliko med tistimi, ki res spoštujejo Božjo Besedo, in tistimi, ki je ne.

REŠITEV KOČLJIVEGA VPRAŠANJA

3. Katero vprašanje je ogrozilo enotnost krščanske občine v prvem stoletju in kakšno tveganje je bilo z njim povezano?

³ Od maziljenja prvega neobrezanega Nejuda Kornelija je minilo 13 let. In v tem času, ko je vse več Nejudov sprejelo krščansko vero, se je pojavilo vprašanje, ki je ogrozilo enotnost krščanske občine. Vprašanje je bilo: Ali bi se morali ti moški po judovski navadi obrezati, preden bi se krstili? Nobenemu  Judu ni bilo lahko odgovoriti na to vprašanje. Judje, ki so živeli po Postavi, v dom Nejuda niso niti vstopili, kaj šele, da bi bili z njim tesni prijatelji. Judovski kristjani so bili preganjani že zaradi tega, ker so zapustili svojo prejšnjo vero. Če pa bi si dovolili, da bi v svojo sredino sprejemali neobrezane Nejude, bi to samo še poglobilo razdor med pravovernimi Judi in kristjani. Tako bi se kristjanom še bolj nasprotovalo. (Gal. 2:11–14)

4. Kdo je reševal to vprašanje in kaj bi se glede na to lahko spraševali zunanji opazovalci?

⁴ Leta 49 n. št. so se apostoli in starešine v Jeruzalemu, ki so bili tudi sami obrezani Judje, »zbrali, da bi to zadevo presodili«. (Apd. 15:6) To ni bila suhoparna teološka debata o nepomembnih podrobnostih, temveč burna razprava o verskem nauku. Vsak je imel izoblikovano stališče o tem vprašanju, in ga je tudi izrazil. Ali bodo razpravo vodili osebni pogledi in predsodki? Ali bodo starešine odlašali z odločitvijo, dokler jim ne bo versko ozračje v Jeruzalemu bolj naklonjeno? Ali bodo sklenili nekakšen kompromis, tako da bo vsak prilagajal svoje stališče, dokler ne bo dosežen neki splošen dogovor?

5. Kateri pomembni razliki opaziš med sestankom, ki je bil leta 49 n. št. v Jeruzalemu, in cerkvenimi koncili, organiziranimi v kasnejših stoletjih?

⁵ Sklepanje kompromisov in lobiranje je na cerkvenih koncilih nekaj običajnega. Na sestanku v Jeruzalemu pa niso sklenili nobenega kompromisa in tudi za nikakršno pridobivanje glasov ni šlo. Odločitev je bila sprejeta soglasno. Kako je bilo to mogoče? Ne glede na to, koliko je bil vsak prepričan, da ima prav, so vsi navzoči spoštovali Božjo Besedo, in ti sveti spisi so imeli ključno vlogo pri reševanju tega vprašanja. (Beri Psalm 119:97–101.)

6., 7. Kako so si pri reševanju vprašanja glede obreze pomagali s Svetimi spisi?

⁶ Pri reševanju tega vprašanja jim je pomagalo to, kar je zapisano v Amosu 9:11, 12. Te besede se v Apostolskih delih 15:16, 17 glasijo takole: »Vrnil [se bom] in nanovo zgradil podrto Davidovo kočo, nanovo bom zgradil njene ruševine in jo spet postavil, zato da bodo preostali ljudje lahko iskreno iskali Jehova skupaj s pripadniki vseh narodov, z ljudmi, ki se imenujejo z mojim imenom, pravi Jehova.«

⁷ »Ampak čakaj malo,« bi lahko kdo ugovarjal, »v teh vrsticah nikjer ne piše, da se nejudovskim vernikom ni bilo treba obrezati.« To je sicer res, toda judovski kristjani so razumeli, kaj te besede pomenijo. Na obrezane Nejude niso gledali kot na pripadnike narodov, temveč kot na brate. (2. Mojz. 12:48, 49) Denimo v Bagsterjevi izdaji Septuaginte se besedilo iz Estere 8:17 glasi takole: »Mnogi Nejudje so se dali obrezati, in so tako postali Judje.« Sveti spisi so napovedali, da bodo preostali iz Izraelove hiše (Judje in obrezani spreobrnjenci v judovsko vero) skupaj s »pripadniki vseh narodov« (neobrezanimi Nejudi) postali enotno ljudstvo za Božje ime. Sporočilo je bilo torej jasno: če je Nejud želel postati kristjan, se mu ni bilo treba obrezati.

8. Zakaj je bil glede te odločitve potreben pogum?

⁸ Ker so se ti iskreni kristjani pustili voditi Božji Besedi, so se na koncu »enodušno strinjali«. (Apd. 15:25) Zvesti Božji služabniki so povsem podprli to svetopisemsko odločitev, čeprav je obstajala velika verjetnost, da bodo judovski kristjani zaradi te odločitve še bolj preganjani. (Apd. 16:4, 5)

 OČITNO NASPROTJE

9. Kateri pomembni dejavnik je privedel do tega, da se je pravo čaščenje izpridilo, in kateri vplivni nauk je prišel na dan?

⁹ Apostol Pavel je napovedal, da bodo po smrti apostolov krščansko vero pokvarili krivi nauki. (Beri 2. Tesaloničanom 2:3, 7.) Med tistimi, ki niso prenašali »zdravega pouka«, so bili tudi nekateri, ki so imeli odgovorne položaje. (2. Tim. 4:3) Pavel je starešine v svojih dneh opozoril: »Izmed vas samih bodo vstali možje, ki bodo govorili popačene nauke, da bi učence potegnili za seboj.« (Apd. 20:30) V The New Encyclopædii Britannici je opisan eden glavnih dejavnikov, ki je prispeval k izkrivljenemu mišljenju: »Kristjani, ki so se nekoliko poučili o grški filozofiji, so začutili potrebo, da s to filozofijo izrazijo svojo vero, in sicer zaradi lastne intelektualne zadovoljitve in zato, da bi spreobrnili izobražene pogane.« Eden od pomembnih naukov, ki so ga popačile poganske zamisli, se je nanašal na identiteto Jezusa Kristusa. Biblija ga imenuje Božji Sin, pristaši grške filozofije pa so vztrajali pri tem, da je Bog.

10. Kako bi lahko na cerkvenih koncilih rešili vprašanje Kristusove identitete?

¹⁰ O tem vprašanju so razpravljali na številnih cerkvenih koncilih. Če bi delegati primerno spoštovali Sveto pismo, bi problem zlahka rešili, toda večina ni ravnala tako. Pravzaprav so se skoraj vsi glede tega vprašanja pri sebi že odločili, še preden so prišli na koncil, na koncu pa so odšli bolj kot kdaj prej zaverovani v svoj prav. V kanonih in sklepih, ki so jih sprejeli na teh sestankih, je Sveto pismo komaj kdaj omenjeno.

11. Kolikšno veljavo so pripisovali tako imenovanim cerkvenim očetom in zakaj?

¹¹ Zakaj Svetega pisma niso bolj upoštevali? Učenjak Charles Freeman pravi, da tisti, ki so verjeli, da je Jezus Bog, »niso mogli kar tako ovreči številnih Jezusovih izjav, s katerimi je ta nakazal, da je podrejen Bogu, Očetu«. Zato sta cerkvena tradicija in mnenje vplivnih ljudi sčasoma nadomestila evangelije. In še danes mnogi duhovniki povzdigujejo nenavdihnjene izjave tako imenovanih cerkvenih očetov nad Božjo Besedo. To si verjetno opazil, če si se kdaj pogovarjal s kakim teologom o nauku o Trojici.

12. Kakšen vpliv je imel cesar?

¹² Opazna značilnost razprav na koncilih je bila tudi vmešavanje rimskih cesarjev. V povezavi s tem je profesor Richard E. Rubenstein glede nicejskega koncila napisal: »Konstantin je bil [škofom] tako močno naklonjen in jim je toliko dal, da si tega še v najbolj norih sanjah niso mogli predstavljati. Novi cesar jim je v manj kot letu dni vrnil oziroma obnovil praktično vse njihove cerkve ter jim omogočil, da so zopet lahko opravljali svojo službo, in to z vsemi častmi, ki so jim bile odvzete [. . .]. Duhovščini je podelil privilegije, ki so jih prej imeli poganski duhovniki.« Zato »je Konstantin lahko močno vplival na dogajanje v Nikeji – morda je vse skupaj celo diktiral«. Charles Freeman je temu pritrdil: »Tako je bil ustvarjen precedens, na podlagi katerega je cesar lahko uveljavil svojo voljo, pa ne le da bi okrepil Cerkev, ampak tudi da bi spreminjal nauke.« (Beri Jakob 4:4.)

13. Kateri dejavniki so po tvojem v kasnejših stoletjih vplivali na cerkvene voditelje, da so zavračali jasne svetopisemske nauke?

¹³ Medtem ko so cerkveni dostojanstveniki imeli težave pri določanju identitete Jezusa Kristusa, pa preprostim ljudem to ni delalo nobenega problema. Ker jih ni zanimalo cesarjevo zlato oziroma to, da bi se vzpenjali po cerkveni  hierarhiji, so lahko na zadeve gledali bolj objektivno, torej v luči Svetega pisma. In poročila kažejo, da je bilo res tako. Gregor iz Nise, teolog iz tistega časa, je glede preprostih ljudi posmehljivo pripomnil: »Prodajalci oblek, menjalci denarja in trgovci z živili, vsi so teologi. Če se hočeš pozanimati o vrednosti svojega denarja, ti nekdo filozofsko pojasni, v čem se Sin razlikuje od Očeta. Če vprašaš za ceno kruha, dobiš odgovor, da je Oče večji od Sina. Če te zanima, ali je kopel že pripravljena, slišiš nazaj, da je bil Sin ustvarjen.« Da, v nasprotju s člani cerkvene hierarhije so mnogi preprosti ljudje svoje sklepe podprli z Božjo Besedo. Dobro bi bilo, da bi jim Gregor s svojimi sodelavci prisluhnil!

»PŠENICA« IN »LJULJKA« RASTETA SKUPAJ

14. Zakaj lahko sklenemo, da je od prvega stoletja naprej na zemlji vedno nekaj pravih maziljenih kristjanov?

¹⁴ Jezus je v eni od svojih prilik nakazal, da bo na zemlji od prvega stoletja naprej vedno nekaj pravih maziljenih kristjanov. Primerjal jih je s »pšenico«, ki raste skupaj z »ljuljko«. (Mat. 13:30) Seveda ne moremo z gotovostjo reči, kateri posamezniki oziroma skupine so pripadale maziljenemu razredu pšenice, lahko pa potrdimo, da so vedno živeli ljudje, ki so pogumno zagovarjali Božjo Besedo in razgaljali cerkvene nesvetopisemske nauke. Poglejmo nekaj zgledov.

15., 16. Omeni nekatere posameznike, ki so spoštovali Božjo Besedo.

¹⁵ Nadškof Agobard iz Lyona v Franciji (779–840 n. št.) je spregovoril proti čaščenju podob, proti temu, da se cerkve posveča svetnikom, ter proti cerkvenim nesvetopisemskim obredom in običajem. Eden od njegovih sodobnikov, škof Klavdij, je prav tako zavračal cerkveno tradicijo in nasprotoval temu, da se moli k svetnikom in časti podobe. V 11. stoletju so arhidiakona Berengarja iz Toursa v Franciji izobčili, ker je zavračal katoliški nauk o transsubstanciaciji. Poleg tega je menil, da ima Biblija večjo veljavo od cerkvene tradicije.

¹⁶ V 12. stoletju sta živela še dva ljubitelja biblijske resnice, Peter iz Bruisa in Henrik iz Lausanne. Peter ni mogel s Svetim pismom uskladiti katoliškega nauka o krščevanju dojenčkov, transsubstanciacije, izrekanja molitev k mrtvim in čaščenja križa, zato se je odpovedal duhovniškemu poklicu. Leta 1140 je svoje prepričanje plačal z življenjem. Henrik, ki je bil menih, je spregovoril proti slabemu ravnanju  Cerkve in nesvetopisemskim značilnostim cerkvenega obredja. Leta 1148 so ga spravili v zapor in tam je ostal do konca svojega življenja.

17. Kaj pomembnega so naredili Waldo in njegovi sledilci?

¹⁷ Približno takrat, ko so Petra iz Bruisa živega sežgali, ker si je drznil kritizirati Cerkev, se je rodil človek, ki je kasneje močno vplival na širjenje biblijskih resnic. Pisal se je Valdès oziroma Waldo. * V nasprotju s Petrom iz Bruisa in Henrikom iz Lausanne je bil laik, toda Božjo Besedo je tako zelo cenil, da se je odpovedal svojemu imetju in poskrbel, da so se deli Svetega pisma prevedli v jezik, ki so ga takrat govorili v jugovzhodni Franciji. Ljudje so biblijsko sporočilo slišali v svojem jeziku in nekateri so bili tako navdušeni, da so se tudi sami odrekli imetju in življenje posvetili temu, da so se o Bibliji pogovarjali z drugimi. Cerkev je to zelo razjezilo. Leta 1184 je papež te zagnane moške in ženske, ki so kasneje postali znani kot valdežani, izobčil, na škofovo odredbo pa so jih še pregnali iz njihovih domov. Vendar je ta ukrep zgolj pripomogel k temu, da so svetopisemsko sporočilo slišali tudi ljudje drugod. Nazadnje je bilo sledilce Walda, Petra iz Bruisa in Henrika iz Lausanne ter druge oporečnike mogoče najti v številnih delih Evrope. V naslednjih stoletjih so se pojavili še drugi zagovorniki Biblije: John Wycliffe (ok. 1330–1384), William Tyndale (ok. 1494–1536), Henry Grew (1781–1862) in George Storrs (1796–1879).

»BOŽJA BESEDA NI VKLENJENA«

18. Pojasni metodo, po kateri so v 19. stoletju iskreni preučevalci Biblije preučevali Božjo Besedo, in povej, zakaj je bila učinkovita.

¹⁸ Sovražniki biblijskih resnic ne morejo preprečiti, da se te ne bi razglašale naprej, pa naj si še tako prizadevajo. V 2. Timoteju 2:9 piše, da »Božja beseda ni vklenjena«. Leta 1870 je resnico začela iskati skupina iskrenih preučevalcev Biblije. In kakšna je bila njihova metoda preučevanja? Nekdo je postavil vprašanje, nato pa so o njem razpravljali. Pogledali so vse biblijske vrstice, ki so se navezovale na to vprašanje. Ko so se prepričali, da te vrstice podpirajo druga drugo, so naredili sklep in ga zapisali. Ali ni spodbudno vedeti, da so bili ti možje – naši »duhovni predniki« – ob koncu 19. stoletja podobno kakor apostoli in starešine v prvem stoletju odločeni, da bodo svoje prepričanje trdno opirali na Božjo Besedo?

19. Katere besede so izbrane za letni stavek v letu 2012 in zakaj so primerne?

¹⁹ Biblija je še vedno temelj našega verovanja. S tem v mislih je Vodstveni organ Jehovovih prič za letni stavek v letu 2012 izbral Jezusovo prepričljivo izjavo: »Tvoja beseda je resnica.« (Jan. 17:17) Ker mora človek, ki si želi Božjega odobravanja, hoditi v resnici, naj vsak od nas še naprej vneto išče vodstvo v Božji Besedi.

[Podčrtna opomba]

[Preučevalna vprašanja]

[Poudarjeno besedilo na strani 8]

Naš letni stavek za leto 2012 se glasi: »Tvoja beseda je resnica.« (Jan. 17:17)

[Slika na strani 7]

Waldo

[Slika na strani 7]

Wycliffe

[Slika na strani 7]

Tyndale

[Slika na strani 7]

Grew

[Slika na strani 7]

Storrs