Življenje v svetopisemskih časih – glasbeniki in njihova glasbila

»Hvalite ga z zvoki roga! Hvalite ga s psalterijem in harfo! Hvalite ga s tamburinom in plesom v kolu! Hvalite ga s strunami in piščaljo! Hvalite ga z zvočnimi cimbalami! Hvalite ga z donečimi cimbalami!« (PSALM 150:3–5)

GLASBA in glasbeniki imajo že tisočletja pomembno vlogo v čaščenju Boga Jehova. Na primer, ko je Jehova čudežno popeljal Izraelce skozi Rdeče morje in jih tako rešil, je Mojzesova sestra, Mirjam, spodbudila druge ženske, naj se ji pridružijo v zmagoslavni pesmi in plesu. Medtem ko so plesale, so igrale na tamburine. Iz tega dogodka vidimo, koliko je Izraelcem pomenila glasba. Čeprav so ravno ubežali egipčanski vojski, je veliko žensk imelo pri roki glasbila in so bile pripravljene zaigrati nanje. (2. Mojzesova 15:20) Kasneje je kralj David poskrbel, da je na tisoče glasbenikov s svojimi glasbili častilo Boga v svetem šotoru. Glasba je spremljala čaščenje tudi v templju, ki ga je dal zgraditi njegov sin Salomon. (1. kroniška 23:5)

Iz česa so bila ta glasbila izdelana? Kakšna so bila videti? Kako so zvenela? Ob katerih priložnostih so igrali nanje?

Raznovrstna glasbila

Glasbila, opisana v Svetem pismu, so bila izdelana iz plemenitih vrst lesa, napete živalske kože, kovine in rogov. Nekatera so bila okrašena s slonovino. Strune so bile narejene iz rastlinskih vlaken ali živalskih črev. Do danes se ni ohranilo skoraj nobeno starodavno glasbilo, imamo pa ohranjene slike takšnih glasbil.

 Glasbila, na katera so igrali v svetopisemskih časih, lahko razdelimo v naslednje skupine: brenkala, kot so bila harfa, lira (1) in lutnja (2); trobila in pihala, kot so bili rog oziroma šofar (3), trobenta (4) in zelo priljubljena piščal (5); tolkala, kot so bili tamburin (6), sistrum (7), cimbale (8) in zvončki (9). Z igranjem na ta glasbila so Izraelci spremljali poezijo, živahne plese in petje. (1. Samuelova 18:6, 7) Najpomembnejše pa je, da so igrali nanje tudi pri čaščenju Boga Jehova, ki jih je blagoslovil s tem darilom, z glasbo. (1. kroniška 15:16) Poglejmo si zdaj podrobneje vsa ta glasbila.

Brenkala: Harfa in lira sta bili lahki, prenosni glasbili, ki sta imeli strune vpete v lesen okvir. David je z igranjem na harfo pomiril kralja Savla, kadar je ta v sebi čutil tesnobo. (1. Samuelova 16:23) Ta glasbila so bila del orkestra, ki je igral ob posvetitvi Salomonovega templja pa tudi ob drugih veselih dogodkih, na primer ob praznikih. (2. kroniška 5:12; 9:11)

Lutnja je bila običajno drugačne oblike kot harfa. Pri njej je bilo navadno nekaj strun napetih čez resonančni trup. Možno je, da je lutnja zvenela podobno melodično kot sodobna klasična kitara. Strune so bile narejene iz sesukanih rastlinskih vlaken ali živalskih črev.

Trobila in pihala: V Bibliji so ta glasbila pogosto omenjena. Eno najstarejših trobil je judovski rog, znan po imenu šofar. Ta izdolbeni ovnov rog je proizvajal glasne, predirljive tone. Izraelci so s šofarjem sklicevali čete k boju in spodbujali narod k dejanjem. (Sodniki 3:27; 7:22)

Od trobil so poznali tudi trobento v obliki kovinske cevi. Iz dokumenta, najdenega med Mrtvomorskimi zvitki, je videti, da je bilo nanjo mogoče zaigrati presenetljivo veliko različnih tonov. Jehova je naročil Mojzesu, naj izdelajo dve srebrni trobenti, da se bosta uporabljali pri svetem šotoru. (4. Mojzesova 10:2–7) Kasneje, ob slovesnem odprtju Salomonovega templja, je s svojim mogočnim zvokom obogatilo praznovanje še 120 trobent. (2. kroniška 5:12, 13) Rokodelci so izdelovali različno dolge  trobente. Nekatere so bile od ustnika do zvonastega odmevnika celo daljše od 90 centimetrov.

Pihalo, na katero so Izraelci radi igrali, je bila piščal. Ta je s svojimi veselimi melodičnimi zvoki razvedrila ljudi na družinskih srečanjih, pojedinah in porokah. (1. kraljev 1:40; Izaija 30:29) Lirični zvoki piščali so se lahko slišali tudi na pogrebih, na katerih je glasba spremljala pogrebne obrede (glej stran 14). (Matej 9:23)

Tolkala: Izraelci so med praznovanji igrali na različna tolkala. Ritmični zvoki teh glasbil so vzbudili močna čustva. Tamburin je bil izdelan iz okroglega lesenega okvirja, čez katerega je bila napeta živalska koža. Kadar je glasbenik ali plesalec udarjal po njem z roko, je zvenel podobno kot boben. Kadar pa je tamburin stresal, so narahlo vpeti zvončki ustvarjali ritmično cingljanje.

Igrali so tudi na tolkalo z imenom sistrum. To glasbilo je imelo ovalno oblikovan kovinski okvir z ročajem in s prečkami, na katere so bile narahlo nanizane okrogle kovinske ploščice. Sistrum je ob močnem stresanju ustvarjal prodoren cingljajoč zvok.

Bronaste cimbale oziroma činele so zvenele še prodorneje. Cimbale so bile v resnici okrogle plošče dveh velikosti. Na velike doneče cimbale so igrali tako, da so močno udarjali eno ploščo ob drugo. Na manjše zvočne cimbale pa so igrali med dvema prstoma. Obe vrsti cimbal sta imeli zveneč zvok, toda različne jakosti. (Psalm 150:5)

Po zgledu staroveških Božjih služabnikov

Danes Jehovove priče svoje shode, na katerih častijo Boga, pričnejo in sklenejo z glasbo in petjem. Na njihovih večjih srečanjih je mogoče slišati glasbo, ki jo je vnaprej posnel orkester, v katerem igrajo sodobne različice brenkal, trobil, pihal in tolkal.

Jehovove priče namenjajo glasbi in pesmim pomembno vlogo v svojem bogočastju in tako posnemajo starodavne Izraelce in kristjane iz prvega stoletja. (Efežanom 5:19) Podobno kot Božji služabniki iz biblijskih časov tudi današnji Priče slavijo Jehova s prepletanjem poezije in glasbe.

[Slika na strani 23]

(Glasbila niso v merilu.)

(Glej publikacijo)