Pogumno so razglašali Božjo Besedo!

Pogum in hrabrost med nasprotovanjem! Ti lastnosti odsevajo pravi kristjani, kot je to razvidno iz knjige Temeljito pričujmo o Božjem kraljestvu in obeh DVD-jev Dejavna vera Jehovovih prič. Kakor naši bratje in sestre iz prvega stoletja tudi mi v molitvi prosimo Jehova za njegovega duha in za pomoč, da bi lahko pogumno govorili njegovo besedo. (Apd. 4:23–31)

Neki brat je glede oznanjevanja med prvo svetovno vojno napisal: »Božji služabniki so goreče razdeljevali sedmi zvezek Studies in the Scriptures (Svetopisemske študije) z naslovom The Finished Mystery (Dopolnjena skrivnost). To razdeljevanje je bilo po razsežnosti brez primere. Leta 1918 je izšla Kraljestvena vest št. 1 in zatem še Kraljestvena vest št. 2, v kateri je bilo pojasnjeno, zakaj so oblasti ta zvezek prepovedale. Sledila je še Kraljestvena vest št. 3. Zvesti maziljeni razred je te publikacije na veliko razdeljeval. Za razdeljevanje Kraljestvenih vesti sta bila potrebna vera in pogum.«

Danes se novi kraljestveni oznanjevalci ponavadi usposobijo za oznanjevanje, vedno pa ni bilo tako. Neki poljski brat iz Združenih držav Amerike se svoje prve izkušnje z oznanjevanjem leta 1922 spominja takole: »Sam sem stal pred zdravnikovo ordinacijo in potrkal, čeprav se mi niti sanjalo ni, kako predstaviti literaturo, pa še moja angleščina je bila zelo slaba. Vrata je odprla medicinska sestra. Bil sem tako vznemirjen in prestrašen, da tega ne bom nikoli pozabil. Ko sem odprl svojo torbo, so se vse knjige usule pred njo na tla. Ne spomnim se, kaj sem rekel, toda vzela je publikacijo. Že ob koncu tega obiska sem čutil, da me je Jehova opogumil in blagoslovil. Tisti dan sem v tej poslovni četrti oddal mnogo brošuric.«

»Okoli leta 1933 je mnogo bratov za širjenje sporočila o Kraljestvu uporabljalo avtomobile z ozvočenjem,« je povedala neka sestra. Nekoč je ta sestra z nekim zakonskim parom oznanjevala v goratem področju Kalifornije. »Brat je avto zapeljal na višjo točko, midve pa sva ostali v mestu,« se spominja. »Ko je začel predvajati posneto sporočilo, se je slišalo skoraj tako, kot da bi zvok prihajal iz nebes. Meščani so na vsak način hoteli najti brata, pa ga niso mogli. Ko se je posnetek končal, smo obiskali ljudi in jim oznanjevali. Podobno sem oznanjevala še z dvema drugima takšnima avtomobiloma in lahko vam zagotovim, da veliko ljudi ni hotelo poslušati sporočila. Toda hočeš nočeš so morali poslušati govore, saj se je sporočilo, ki je prihajalo iz teh avtomobilov, razlegalo v njihove domove. Vedno smo lahko bili priča temu, da je Jehova poskrbel, da se je uporabljala prava metoda ob pravem  času. Vsaka metoda je od nas terjala ves pogum, kar smo ga premogli, toda dosegla je svoj namen in Jehovovo ime je bilo oslavljeno.«

V tridesetih in zgodnjih štiridesetih letih prejšnjega stoletja so bratje in sestre na oznanjevanju uporabljali gramofone in posnete biblijske govore. Neka kristjanka se spominja: »Mlada sestra je z gramofonom oznanjevala od vrat do vrat. Ko je pri nekih vratih začela predvajati ploščo, je gospodarja hiše to tako razhudilo, da je gramofon brcnil z verande. Zlomila se ni niti ena plošča. Trije moški, ki so v parkiranem tovornjaku jedli, so videli, kaj se je zgodilo, in povabili sestro, naj jim predvaja ploščo. Vzeli so tudi literaturo. To je bilo kot obliž na rano.« Za takšne preizkušnje je bil vsekakor potreben pogum.

Ista sestra je še dodala: »Spominjam se začetkov pouličnega delovanja z revijami leta 1940. Pred tem smo imeli obveščevalne pohode. Bratje in sestre so v nepretrgani koloni hodili po pločniku s plakati, na katerih je pisalo ‚Religija je zanka in prevara‘ in ‚Služite Bogu in kralju Kristusu‘. Obenem pa so ljudem brezplačno razdeljevali traktate. Te oblike oznanjevanja so terjale pogum, toda služile so svojemu namenu, namreč temu, da sta Jehovovo ime in ljudstvo na očeh javnosti.«

»V manjših mestih je bilo zelo težko delovati z revijami,« je povedala neka druga sestra. »To je bilo takrat, ko je bilo proti Pričam naperjeno močno nasprotovanje. [. . .] Za to, da si se z revijami v rokah postavil na ulični vogal in ljudi privabljal s slogani, ki so nam bili predlagani, je bil res potreben pogum. Kljub temu smo le redkokdaj izpustili kako soboto. Včasih so bili ljudje prijazni. Drugič pa se je okoli nas zbrala jezna drhal, tako da smo se tu in tam morali izmuzniti, da nas ne bi napadli.«

Jehovove priče so kljub preganjanju, ki so ga doživljali med drugo svetovno vojno, še naprej pogumno oznanjevali. V 43-dnevni akciji, ki se je imenovala »Pogum« in je trajala od 1. decembra 1940 do 12. januarja 1941, je okoli 50.000 oznanjevalcev v Združenih državah Amerike razdelilo skoraj osem milijonov brošuric.

Mnogi starejši v Božji organizaciji se živo spominjajo preteklih sprememb, ki so od njih terjale pogum. Nekateri o tem še leta govorijo. Njihov pogumni duh se je zrcalil v izjavi »Napadimo vrata!«, ki so jo pogosto ponavljali. To, v katerih oblikah se bo Božje sporočilo pred koncem te hudobne stvarnosti še oznanjalo, bomo šele videli. Toda z Jehovovo pomočjo bomo še naprej razglašali Božjo besedo z vero in pogumom.

[Poudarjeno besedilo na strani 9]

Za oznanjevanje Kraljestva je bil vedno potreben pogum.