»[Imamo] upanje na večno življenje, ki ga je pred davnimi časi obljubil Bog (zanj pa je nemogoče, da bi lagal).« (TITU 1:2)

1. Kako nam lahko upanje, ki nam ga daje Jehova, pomaga vztrajati?

JEHOVA je »Bog, ki daje upanje«. Tako je napisal apostol Pavel in dodal, da nas Jehova lahko napolni z vso radostjo in mirom zaradi našega »verovanja, da bi z močjo svetega duha rastli v upanju«. (Rim. 15:13) Če rastemo v upanju, bomo lahko s srcem, polnim miru in veselja, vztrajali v kakršnih koli okoliščinah, ki bi se morda pojavile. Za maziljene kristjane je omenjeno upanje »sidro za dušo, zanesljivo in trdno«, in enako velja tudi za druge kristjane. (Heb. 6:18, 19) Naše upanje je nekaj, česar se lahko oklepamo, ko gremo v življenju skozi nevihte in viharje, in nekaj, kar nam pomaga, da nas ne bi prevzeli dvomi oziroma da ne bi izgubili vere. (Beri Hebrejcem 2:1; 6:11.)

2. Kateri dve upanji obstajata za današnje kristjane in zakaj naj bi »druge ovce« zanimalo upanje, ki ga imajo maziljenci?

² Kristjani, ki živijo sedaj v času konca, imajo pred seboj eno od dveh možnih upanj. Preostali člani »male črede« maziljenih kristjanov upajo na neumrljivo življenje v nebesih, kjer bodo kralji in duhovniki skupaj s Kristusom v njegovem kraljestvu. (Luk. 12:32; Raz. 5:9, 10) Pripadniki daleč številnejše »velike množice« »drugih ovc« pa upajo, da bodo kot podložniki Mesijanskega kraljestva živeli večno v raju na zemlji. (Raz. 7:9, 10; Jan. 10:16) Druge ovce ne bi smele nikoli pozabiti, da je njihova rešitev odvisna od tega, da dejavno podpirajo Kristusove maziljene »brate«, ki so še na zemlji. (Mat. 25:34–40) Maziljenci bodo prejeli svojo nagrado in z enako gotovostjo se bo uresničilo tudi upanje drugih ovc. (Beri Hebrejcem 11:39, 40.) Najprej si pobliže poglejmo upanje, ki ga Bog daje maziljencem.

 »ŽIVO UPANJE« MAZILJENIH KRISTJANOV

3., 4. Kako se maziljeni kristjani na novo rodijo za živo upanje in kaj je to upanje?

³ Apostol Peter je maziljenim kristjanom, ki jih je imenoval »izbrani«, napisal dve pismi. (1. Pet. 1:1) V njih je podrobneje opisal čudovito upanje, ki je podeljeno mali čredi. V prvem pismu je napisal: »Slavljen bodi Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ker nas je s tem, da je Jezusa Kristusa obudil od mrtvih, po svojem velikem usmiljenju na novo rodil za živo upanje, za neuničljivo, neoskrunjeno in nevenljivo dediščino. Ta je prihranjena v nebesih vam, ki vas Božja moč zaradi vaše vere varuje za rešitev, ki je pripravljena, da se razodene v zadnjem obdobju. To vam je v veliko veselje.« (1. Pet. 1:3–6)

⁴ Omejeno število kristjanov, ki jih izbere Jehova, da bi skupaj s Kristusom sestavljali vlado nebeškega kraljestva, se na novo rodi, in ti tako postanejo z duhom rojeni Božji sinovi. Maziljeni so s svetim duhom, da bodo kralji in duhovniki s Kristusom. (Raz. 20:6) Peter pravi, da jim to, da se na novo rodijo, daje »živo upanje«. To upanje potem imenuje »neuničljiva, neoskrunjena in nevenljiva dediščina«, ki je zanje prihranjena »v nebesih«. Nič čudnega, da je maziljencem živo upanje »v veliko veselje«! Uresničitev tega upanja, pa je seveda odvisna od njihove zvestobe Bogu.

5., 6. Zakaj morajo maziljeni kristjani storiti vse, kar se le da, da bi si zagotovili svojo nebeško poklicanost?

⁵ Peter je v svojem drugem pismu maziljene kristjane takole spodbudil: »Trudite [se], da storite vse, kar se le da, da bi si svojo poklicanost in izbranost res zagotovili.« (2. Pet. 1:10) Prizadevno morajo razvijati krščanske lastnosti, kot so vera, bogovdanost, bratoljubje in ljubezen. Peter je dejal: »Če je vse to v vas in že kar prekipeva, vas bo odvračalo od tega, da bi bili nedejavni ali brez sadov.« (Beri 2. Petrovo 1:5–8.)

⁶ Obujeni Kristus je v svojem sporočilu maziljenim starešinam, ki so v prvem stoletju služili v maloazijski občini Filadelfija, dejal: »Ker si ohranil besedo o moji zdržljivosti, bom tudi jaz tebe obvaroval v uri preizkušnje, ki bo prišla nad vso naseljeno zemljo, da preizkusi njene prebivalce. Prišel bom hitro. Tega, kar imaš, se oklepaj, da ti ne bo mogel nihče odvzeti venca.« (Raz. 3:10, 11) Če bi maziljeni kristjan postal nezvest, ne bi prejel »nevenljivega venca slave«, obljubljenega izbranim, ki ostanejo zvesti do smrti. (1. Pet. 5:4; Raz. 2:10)

VSTOP V KRALJESTVO

7. Katero čudovito upanje je Juda omenil v svojem pismu?

⁷ Jezusov polbrat Juda je okoli leta 65 n. št. napisal pismo maziljenim sokristjanom in jih naslovil s »poklicani«. (Juda 1; primerjaj Hebrejcem 3:1.) V pismu se je sprva nameraval osrediniti na veličastno upanje na rešitev, ki je »skupna« vsem kristjanom, ki so poklicani v Božje nebeško kraljestvo. (Juda 3) Toda potem je pisal o drugih zadevah, ker so bile nujnejše. Vseeno pa je v sklepu svojega kratkega pisma omenil čudovito upanje, ki ga imajo maziljeni kristjani, kar je razvidno iz naslednjih besed: »Njemu pa, ki vas more varovati pred padcem in vas nadvse vesele postaviti brez madeža pred svojo slavo, edinemu Bogu, našemu Rešitelju, po Jezusu Kristusu, našem Gospodu, naj gre slava, veličastnost, moč in oblast za vso  preteklo večnost, za zdaj in v vso večnost.« (Juda 24, 25)

8. Kako vemo, da je v nebesih veliko veselje, ko kdo od maziljencev ostane značajen vse do smrti?

⁸ Prav gotovo se vsak maziljen kristjan želi obvarovati pred duhovnim padcem, zaradi česar bi lahko bil uničen. Ti kristjani na temelju Svetega pisma upajo, da jih bo Jezus Kristus, ko bodo umrli, obudil in jim omogočil, da kot popolna duhovna bitja z velikim veseljem stopijo pred Boga. Ko kdo od maziljencev umre zvest, zagotovo vstane z duhovnim telesom, obujen »v netrohljivosti [. . .] v slavi«. (1. Kor. 15:42–44) V nebesih je veliko »veselje nad enim grešnikom, ki se pokesa«, in lahko si samo zamisliš, kolikšno veselje šele zajame nebeške dvore, kadar kdo od Kristusovih z duhom rojenih bratov v značajnosti konča svojo zemeljsko življenjsko pot. (Luk. 15:7) Jehova in zvesta duhovna stvarjenja se veselijo skupaj z vsakim maziljencem, ki nadvse vesel prejme svojo nagrado. (Beri 1. Janezovo 3:2.)

9. V katerem smislu je zvestim maziljenim kristjanom »omogočen veličasten vstop« v Kraljestvo in kako to upanje vpliva na maziljence, ki so še na zemlji?

⁹ Podobno je tudi Peter maziljenim kristjanom napisal, da jim je, če si svojo poklicanost zagotovijo s tem, da ostanejo zvesti, »omogočen veličasten vstop v večno kraljestvo našega Gospoda in Rešitelja Jezusa Kristusa«. (2. Pet. 1:10, 11) Njihova nagrada oziroma vstop v nebesa je »veličasten«, njihove krščanske lastnosti kar sijejo iz njih. To, da je »veličasten« morda tudi nakazuje na izjemne blagoslove, ki jih v nebesih prejmejo tisti, ki so si prizadevali v tekmi za življenje. Na svojo zvesto življenjsko pot se lahko ozrejo polni radosti in hvaležnosti. Maziljenim kristjanom, ki so še na zemlji, to upanje nedvomno daje moč, da zberejo svoje misli za delo. (1. Pet. 1:13)

 »UPANJE« DRUGIH OVC

10., 11. a) Katero upanje imajo druge ovce? b) Kako je uresničitev zemeljskega upanja povezana s Kristusom in z »razodetjem Božjih sinov«?

¹⁰ Apostol Pavel je maziljenim »Božjim sinovom« pisal o njihovem veličastnem upanju, namreč o tem, da bodo Kristusovi »sodediči«. Nato pa je omenil še čudovito upanje, ki ga Jehova ponuja neomejenemu številu drugih ovc. Napisal je: »Stvarstvo [oziroma človeštvo] namreč z željnim pričakovanjem čaka na razodetje Božjih sinov, saj je bilo podrejeno ničevosti, pa ne po svoji volji, temveč po volji njega, ki ga je podredil, vendar z upanjem, da bo tudi sámo stvarstvo rešeno sužnjevanja trohljivosti in bo dobilo veličastno svobodo Božjih otrok.« (Rim. 8:14–21)

¹¹ Jehova je človeštvo obdaril »z upanjem«, ko mu je obljubil, da ga bo po obljubljenem »semenu« rešil »prakače«, Satana Hudiča. (Raz. 12:9; 1. Mojz. 3:15) Glavni del tega »semena« je Jezus Kristus. (Gal. 3:16) Jezus je s svojo smrtjo in vstajenjem ljudem omogočil, da lahko upajo, da bodo rešeni sužnjevanja grehu in smrti. Uresničitev tega upanja je povezana z »razodetjem Božjih sinov«. Oslavljeni maziljenci so drugotni del »semena«. Razodeti bodo, ko bodo s Kristusom sodelovali pri uničenju Satanove hudobne stvarnosti. (Raz. 2:26, 27) To bo prineslo rešitev tistim drugim ovcam, za katere beremo, da »prihajajo iz velike stiske«. (Raz. 7:9, 10, 14)

12. Katere veličastne blagoslove bo človeštvu prineslo razodetje maziljencev?

¹² »Stvarstvo« oziroma človeštvo bo med tisočletnim Kristusovim vladanjem doživelo zares neverjetno olajšanje! Takrat se bodo oslavljeni »Božji sinovi« še nadalje razodeli, ko bodo v prid človeštva skupaj s Kristusom kot duhovniki uveljavljali koristi Jezusove odkupne žrtve. Ljudje bodo kot podložniki nebeškega kraljestva na lastni koži začeli okušati, kako bodo odpravljene posledice greha in smrti. Poslušni ljudje bodo postopoma rešeni »sužnjevanja trohljivosti«. Če bodo Jehovu ostali zvesti vseh tisoč let in potem še v zadnji preizkušnji, do katere bo prišlo ob koncu tisočletja, bodo njihova imena trajno zapisana v »zvitek življenja«. Doživeli bodo »veličastno svobodo Božjih otrok«. (Raz. 20:7, 8, 11, 12) To je res veličastno upanje!

OHRANJAJMO SVOJE UPANJE ŽIVO

13. Na čem temelji naše upanje in kdaj se bo razodel Kristus?

¹³ Petrovi navdihnjeni pismi vsebujeta veliko informacij, ki pripomorejo k temu, da lahko maziljenci in druge ovce vsak svoje upanje ohranjajo živo. Peter je poudaril, da tega upanja ne dobijo na podlagi svojih del, ampak na podlagi Jehovove nezaslužene dobrotljivosti. Napisal je: »Ostanite popolnoma razsodni, svoje upanje oprite na nezasluženo dobrotljivost, ki je boste deležni ob razodetju Jezusa Kristusa.« (1. Pet. 1:13) Kristus se bo razodel, ko bo prišel nagradit svoje zveste sledilce in izvršit Jehovovo obsodbo nad brezbožnimi. (Beri 2. Tesaloničanom 1:6–10.)

14., 15. a) Kaj moramo imeti stalno v mislih, da bi svoje upanje lahko ohranjali živo? b) Kaj je svetoval Peter?

¹⁴ Da bi svoje upanje ohranjali živo, moramo imeti stalno v mislih prihod »Jehovovega dneva« in temu primerno tudi živeti. Ta dan bo prinesel uničenje sedanjih »nebes« oziroma človeških vlad, pa tudi »zemlje«, hudobne človeške družbe in njenih »prvin«. Peter je napisal: »Kakšni bi potem morali  biti [. . .], ko čakate in imate ves čas v mislih navzočnost Jehovovega dneva, zaradi katerega se bodo goreča nebesa razkrojila in se bodo prvine od hude razgretosti topile!« (2. Pet. 3:10–12)

¹⁵ Sedanja »nebesa« in »zemljo« bodo nadomestila »nova nebesa [Kristusova kraljestvena vlada] in nova zemlja [nova zemeljska družba]«. (2. Pet. 3:13) Peter je nato na podlagi dejstva, da »pričakujemo« obljubljeni novi svet oziroma ohranjamo upanje nanj živo, dal jasni nasvet: »Zato, ljubljeni, ker vse to pričakujete, storite vse, kar morete, da vas on na koncu najde brez madeža in najmanjše lise ter v miru.« (2. Pet. 3:14)

ŽIVIMO SKLADNO S SVOJIM UPANJEM

16., 17. a) Katera »dejanja, ki spadajo k svetemu vedenju in vdanosti Bogu«, morajo biti vidna v našem življenju? b) Pod katerim pogojem bomo doživeli uresničitev našega upanja?

¹⁶ Ni pa dovolj le to, da upanje ohranjamo živo, skladno z njim moramo tudi živeti. Skrbno bi morali paziti na to, kakšni smo v duhovnem pogledu. K »dejanjem, ki spadajo k svetemu vedenju,« sodi naša moralna drža, torej to, da se lepo vedemo med narodi. (2. Pet. 3:11; 1. Pet. 2:12) Med nami naj bi vsekakor »vladala ljubezen«. Med drugim se to vidi iz tega, da po svojih najboljših močeh povsod prispevamo k enotnosti naše svetovne bratovščine, tudi v naši domači občini. (Jan. 13:35) »Dejanja, ki spadajo k [. . .] vdanosti Bogu,« so dejanja, s katerimi dokazujemo, da smo v tesnem odnosu z Jehovom. Mednje spadajo kvalitetne osebne molitve, pa tudi dnevno branje Biblije, poglobljeno osebno preučevanje, družinsko čaščenje in dejavno oznanjevanje »dobre novice o kraljestvu«. (Mat. 24:14)

¹⁷ Vsak od nas si želi biti človek, ki ga Jehova sprejema in ga bo rešil, ko se bo ta hudobna stvarnost razkrojila. Če bomo takšni, bomo res doživeli uresničitev našega upanja, »upanja na večno življenje, ki ga je pred davnimi časi obljubil Bog (zanj pa je nemogoče, da bi lagal)«. (Titu 1:2)

[Preučevalna vprašanja]

[Slika na strani 22]

Maziljeni kristjani se na novo rodijo za živo upanje.

[Slika na strani 24]

Upanje ohranjaj živo tudi v svoji družini.