Ali si nekoč služil Jehovu? Ali kdaj razmišljaš o tem, da bi mu ponovno pričel služiti, vendar se hkrati sprašuješ, ali te bo sprejel nazaj? Prosimo, pozorno preberi ta članek in članek, ki mu sledi. Pripravljena sta bila posebej zate.

»VMOLITVI sem Jehova rotila, da bi se smela vrniti domov in da naj mi odpusti, ker sem ga prizadela.« Tako se je izrazila neka ženska, ki se je zelo oddaljila od krščanskih vrednot, v katerih je bila vzgojena. Ali sočustvuješ z njo? Ali se sprašuješ: »Kaj Bog čuti do tistih, ki so mu nekoč služili? Ali se jih spomni? Ali si želi, da bi se vrnili domov?« Da bi odgovorili na ta vprašanja, preglejmo besede, ki jih je zapisal Jeremija. Odgovori, ki jih najdemo v teh vrsticah, ti bodo gotovo ogreli srce. (Beri Jeremija 31:18–20.)

Razmisli o ozadju Jeremijevih besed. Leta 740 pr. n. št., desetletja, preden je Jeremija živel, je Jehova pustil, da so Asirci odpeljali v ujetništvo prebivalce desetrodovnega Izraelovega kraljestva. * To gorje je bilo vzgojni ukrep in Bog je dovolil, da je doletelo njegovo ljudstvo, saj je resno grešilo in se ni zmenilo za nenehna svarila njegovih prerokov. (2. kraljev 17:5–18) Izraelci so v pregnanstvu, ko so bili ločeni od Boga in so živeli daleč stran od domovine, imeli nadloge. Ali so zaradi tega postali kaj manj trdoglavi? Ali jih je Jehova popolnoma pozabil? Ali jih bo kdaj sprejel nazaj domov?

»Sem se kesal«

Izraelci so se v ujetništvu spametovali in se pričeli kesati. Jehova je opazil njihovo iskreno kesanje. Bodi pozoren na njegove besede, ki opisujejo stališče in občutke pregnanih Izraelcev, ki jih kot skupino imenuje Efraim.

»Slišal sem, kako Éfraim pomiluje samega sebe,« pravi Jehova. (Vrstica 18) Slišal je, ko so Izraelci obžalovali posledice svojega grešnega ravnanja. Besedna zveza »pomiluje samega sebe« lahko po besedah neke učenjakinje označuje »tresenje ali majanje«. Bili so kot svojevoljen sin, ki skesano zmajuje z glavo, ko razmišlja o težavah, ki si jih je nakopal, in hrepeni po življenju, ki ga je imel doma. (Luka 15:11–17) Kaj je izraelsko ljudstvo govorilo?

»Pokaral si me kakor neukročeno tele.« (Vrstica 18) Izraelci so priznali, da so si zaslužili takšen vzgojni ukrep. Konec koncev so se vedli kakor neukročeno tele. Ta primerjava lahko pomeni, da so bili kakor junec, ki, kot piše v nekem priročniku, ne bi nikoli »čutil ostna, če se ne bi upiral jarmu«.

»Vodi me nazaj k sebi, in se bom vrnil, ker si ti Jehova, moj Bog.« (Vrstica 18) Ponižnih src  so pričeli klicati Boga. Tavali so na krivih poteh, zdaj pa so prosili za pomoč, da bi našli pot do njegove naklonjenosti. V nekem svetopisemskem prevodu se ta vrstica glasi: »Ti si naš Bog – prosimo te, da bi se smeli vrniti domov.« (Contemporary English Version)

»Sem se kesal [. . .]. Sram me je bilo, čutil sem se ponižanega.« (Vrstica 19) Izraelcem je bilo žal, ker so grešili. Nase so prevzeli odgovornost in priznali krivdo. Bili so tudi osramočeni in pobiti. (Luka 15:18, 19, 21)

Izraelci so bili skesani. Napolnila jih je žalost, Bogu so priznali svoje grehe in se odvrnili od slabih poti. Ali je njihovo kesanje omehčalo Jehovovo srce? Ali so se smeli vrniti domov?

»Zagotovo bom usmiljen z njim«

Jehova je do Izraelcev čutil posebno naklonjenost. Rekel je: »Jaz sem Izraelov oče in Éfraim je moj prvorojenec.« (Jeremija 31:9) Le kako bi lahko ljubeč oče zaprl vrata sinu, ko se ta poln iskrenega kesanja vrne domov? Bodi pozoren, kako Jehova izrazi očetovska čustva, ki jih goji do svojega ljudstva.

»Ali ni Éfraim moj dragi sin, moj ljubljeni otrok? Kajti kolikor sem prej govoril proti njemu, toliko se ga bom zdaj spominjal njemu v dobro.« (Vrstica 20) Kako ljubeče so te besede! Bog se je kot odločen, vendar ljubeč starš čutil dolžnega, da govori »proti« svojim otrokom, in jih je vedno znova opozarjal pred njihovimi grešnimi potmi. Iz trme ga niso hoteli poslušali, zato je pustil, da so bili odpeljani v pregnanstvo – nekako tako, kakor če bi jih poslal od doma. Toda čeprav jih je moral kaznovati, jih ni pozabil. Tega ne bi mogel nikoli narediti. Ljubeč oče ne pozabi svojih otrok. Kako pa se je Jehova počutil, ko je videl, da se njegovi otroci zares kesajo?

»Moja notranjost drhti zaradi njega, zagotovo bom usmiljen z njim.« (Vrstica 20) Jehovu se je zelo tožilo po njegovih otrocih. Njihovo iskreno kesanje se je dotaknilo njegovega srca in je močno hrepenel po tem, da bi se vrnili k njemu. Jehovu so se tako kot očetu iz Jezusove prilike o izgubljenem sinu zasmilili in želel je, da pridejo nazaj domov. (Luka 15:20)

»Jehova mi je pustil vrniti se k njemu!«

Besede iz Jeremija 31:18–20 nam dajejo vpogled v Jehovovo najglobljo sočutnost in usmiljenje. Bog ne pozabi tistih, ki so mu nekoč služili. Če se takšni posamezniki želijo vrniti k njemu, jim Bog rad odpusti. (Psalm 86:5) Tistim, ki pridejo k njemu s skesanim srcem, ne bo nikoli zaprl vrat pred nosom. (Psalm 51:17) Ravno nasprotno, ko se vrnejo domov, jih z veseljem sprejme. (Luka 15:22–24)

Ženska, ki smo jo omenili na začetku članka, se je želela vrniti k Jehovu in je zato obiskala krajevno občino Jehovovih prič. Sprva je morala premagati svoje negativne občutke. »Počutila sem se tako nevredno,« se spominja. Toda občinski starešine so jo spodbudili in ji pomagali, da si je duhovno opomogla. S srcem, polnim hvaležnosti, pravi: »Tako čudovito je – Jehova mi je pustil vrniti se k njemu!«

Če si kdaj služil Jehovu in razmišljaš, da bi mu pričel ponovno služiti, te spodbujamo, da obiščeš krajevno občino Jehovovih prič. Vedno se zavedaj, da se Jehova sočutno in usmiljeno odzove, ko skesani posamezniki kličejo k njemu: »Prosimo te, da bi se smeli vrniti domov.«

Predlog za branje Svetega pisma v aprilu:

▪ Jeremija 17–31

[Podčrtna opomba]