JOŽEF je zavihtel še en kos prtljage na oslov hrbet. Predstavljajte si, kako se ozre po Betlehemu, na katerem počiva noč, in po boku potreplja zdržljivo tovorno živinče. Nedvomno je razmišljal o dolgem potovanju, ki je bilo pred njimi. Egipt. Tuji ljudje, tuj jezik in tuje navade. Kako se bo njegova družinica privadila na toliko sprememb?

Jožefu ni bilo lahko, ko je moral svoji ljubljeni ženi Mariji sporočiti neprijetno novico, toda zbral je potreben pogum in to storil. Povedal ji je za sanje, v katerih mu je angel razodel sporočilo od Boga: Kralj Herod želi umoriti njunega sinčka. Takoj morajo proč. (Matej 2:13, 14) Marija je bila močno zaskrbljena. Zakaj bi kdo hotel umoriti njenega nedolžnega, nenevarnega otročička? Tega nista mogla dojeti ne Marija ne Jožef. Toda zaupala sta Jehovu, zato sta se pripravila na potovanje.

Medtem ko so prebivalci Betlehema spali in se niso zavedali dramatičnega dogajanja, so se Jožef, Marija in Jezus izmuznili iz vasi in odšli v temno noč. Krenili so proti jugu, in ko se je na vzhodu pričelo svitati, se je Jožef morda spraševal, kaj vse ga še čaka. Kako bo njemu, preprostemu tesarju, uspelo ščititi svojo družino pred tako močnimi nasprotniki? Ali bo vedno zmogel poskrbeti za družino? In potem je bila tu še zahtevna naloga, naj skrbi za tega edinstvenega otroka in ga vzgaja. Ali mu bo uspelo vztrajati v tej nalogi, ki jo je dobil od Boga Jehova? Jožefa so čakali zastrašujoči izzivi. Med pregledovanjem tega, kako se je spoprijel z vsakim od njih, bomo videli, zakaj moramo vsi, še posebej pa današnji očetje, posnemati Jožefovo vero.

Jožef je ščitil svojo družino

Že veliko mesecev prej se je Jožef v svojem domačem kraju Nazaretu zaročil s Helijevo hčerjo, kar mu je za vedno spremenilo življenje. Jožef je Marijo poznal kot nedolžno in verno mlado žensko. Nato pa je izvedel, da je noseča. Odločil se je na skrivaj razvezati od nje, zato da bi jo obvaroval pred škandalom. * Toda v sanjah je z njim spregovoril angel in mu pojasnil, da je Marija zanosila po Jehovovem svetem duhu. Dodal je še, da bo sin, ki ga Marija nosi, »svoje ljudstvo odrešil grehov«. Jožefa je nadalje pomiril z besedami: »Ne boj se vzeti svoje žene Marije k sebi domov.« (Matej 1:18–21)

Jožef je bil pravičen in poslušen, zato je storil, kakor mu je bilo naročeno. Na ramena si je naložil najtežjo možno nalogo: vzgajati in skrbeti za sina, ki ni njegov, je pa zelo dragocen Bogu. Ko je cesar kasneje odredil popis prebivalstva, sta se Jožef in njegova noseča žena odšla popisat v Betlehem. Prav tam je Marija rodila. *

Jožef se s svojo družino ni vrnil v Nazaret. Nastanili so se v Betlehemu, samo nekaj  kilometrov stran od Jeruzalema. Bili so revni, toda Jožef je po svojih najboljših močeh skušal Marijo in Jezusa obvarovati pred pomanjkanjem in trpljenjem. Kmalu so se preselili v skromen dom. Kasneje, ko Jezus ni bil več dojenček, ampak malček – najverjetneje je bil star več kot eno leto – se je Jožefu in Mariji življenje nenadoma spet spremenilo.

Obiskala jih je skupina mož, astrologov z Vzhoda, verjetno iz daljnega Babilona. Do Jožefovega in Marijinega doma jih je pripeljala zvezda, ki so ji sledili. Iskali so otroka, ki naj bi postal kralj Judov. Bili so zelo spoštljivi.

Najsibo da so astrologi to vedeli ali ne, so malega Jezusa spravili v veliko nevarnost. Zvezda jih namreč ni vodila najprej v Betlehem, ampak v Jeruzalem. Tam so hudobnemu kralju Herodu povedali, da iščejo otroka, ki naj bi postal kralj Judov. Ta novica je v kralju zanetila ljubosumje in srd. (Glej članek »Bralci sprašujejo: Kdo je poslal ‚zvezdo‘?« na strani 29.)

K sreči so se, kot bomo videli, vpletle sile, mogočnejše od Heroda. Obiskovalci so prinesli darila, v zameno pa niso pričakovali ničesar. Jožefu in Mariji je moralo biti zelo nenavadno, da sta kar naenkrat imela »zlato, belo kadilo in miro«. Astrologi so se nameravali vrniti h kralju Herodu in mu povedati, kje so našli otroka. Toda Jehova je to preprečil. V sanjah jim je naročil, naj se vrnejo domov po drugi poti. (Matej 2:1–12)

Kmalu potem ko so astrologi odšli, je Jožefa Jehovov angel posvaril: »Vstani, vzemi otroka in njegovo mater ter zbeži v Egipt in ostani tam, dokler ti ne sporočim drugače. Heród namreč namerava v kratkem poiskati otroka in ga pokončati.« (Matej 2:13) Kot smo videli na začetku članka, se Jožef ni obotavljal ubogati. Otrokova varnost mu je bila pomembnejša od vsega drugega, zato je odpeljal svojo družino v Egipt. Tako draga darila, ki so jih prejeli od poganskih astrologov, so jim morda pomagala, da so tam lažje živeli.

Kasnejši apokrifni miti in legende olepšajo pot v Egipt. Trdijo, da je mali Jezus čudežno skrajšal potovanje, da je onesposobil razbojnike in celo povzročil, da so se dateljnove palme sklanjale k njegovi materi, da je lahko z njih obirala plodove. * V resnici pa je bila to samo dolga in naporna pot v neznano.

Starši se od Jožefa lahko veliko naučijo. Brez obotavljanja je pustil svoj posel in žrtvoval lastno udobje, da bi družino zaščitil pred nevarnostjo. Očitno je na skrb za družino gledal  kot na sveto odgovornost, ki mu jo je zaupal Jehova. Današnji starši vzgajajo svoje otroke v nevarnem svetu, ki lahko mlade ogroža, na njih kvarno vpliva ali jih celo uniči. Občudovanja vredno je, ko matere in očetje tako kot Jožef odločno ukrepajo in si na vso moč prizadevajo zaščititi svoje otroke pred slabimi vplivi.

Jožef je skrbel za svojo družino

Očitno v Egiptu niso ostali dolgo, saj je angel Jožefu v kratkem sporočil, da je Herod umrl. Jožef je potem družino odpeljal nazaj v domovino. Starodavna prerokba je napovedovala, da bo Jehova svojega sina poklical »iz Egipta«. (Matej 2:15) Jožef je pripomogel k njeni izpolnitvi. Toda kam je šel sedaj z družino?

Bil je previden. Upravičeno se je bal Herodovega naslednika Arhelaja, ki je bil prav tako hudoben in krvoželjen. Bog je vodil Jožefa, da je šel s svojo družino na sever, proč od Jeruzalema in vseh njegovih zdrah, v svoje domače mesto Nazaret v Galileji. Tam sta z Marijo skrbela za družino. (Matej 2:19–23)

Živeli so preprosto, a ne lahko življenje. Sveto pismo za Jožefa pravi, da je bil tesar. Pri tem uporabi besedo, ki lahko pomeni različne dejavnosti, povezane z lesom, na primer sekanje dreves, vlečenje hlodov in njihovo nadaljno predelavo v les, iz katerega so se izdelovale hiše, čolni, mostički, vozovi, kolesa, jarmi in vsakovrstni kmetijski pripomočki. (Matej 13:55) To je bilo naporno fizično delo. V svetopisemskih dneh je tesar navadno delal blizu vrat svoje skromne hiše ali pa v delavnici, ki je stala tik ob njej.

Jožef je imel na razpolago veliko različnega orodja. Nekatero je morda podedoval od svojega očeta. Morda je uporabljal kotnik, svinčnico, označevalno vrvico, sekiro, žago, teslo, kladiva, dleta, sveder, s katerim je vrtal tako, da je lok potiskal naprej in nazaj, različna lepila in morda žeblje, čeprav so bili zelo dragi.

Predstavljajte si, kako je Jezus kot majhen deček opazoval Jožefa pri delu. S široko odprtimi očmi je spremljal vsak njegov gib. Brez dvoma je občudoval moč v njegovih širokih ramenih in mišičastih rokah, spretnost v prstih ter njegov prodorni pogled. Morda je Jožef svojega mladega sina pričel učiti lažjih del, na primer, kako lahko s posušeno ribjo kožo zgladi grobe površine lesa. Najverjetneje ga je naučil tudi prepoznati različne vrste lesa, ki ga je uporabljal – na primer les sikomore, hrasta ali oljke.

Jezus pa je tudi vedel, da je Jožef s svojimi močnimi rokami, s katerimi je podiral drevesa, tesal velike tramove in z zbijanjem združeval spoje, obenem tudi nežno božal in tolažil njega, njegovo mater ter brate in sestre. Da, Jožefova in Marijina družina je rastla, tako da je poleg Jezusa nazadnje bilo vsaj še šest otrok. (Matej 13:55, 56) Jožef je torej moral še bolj trdo delati, da je poskrbel za hrano in vse druge njihove potrebe.

 Kljub vsemu pa se je zavedal, da je skrb za duhovne potrebe družine najpomembnejša. Zato je svoj čas namenjal tudi temu, da je učil svoje otroke o Bogu Jehovu in njegovih zakonih. Z Marijo sta otroke redno vodila v krajevno sinagogo, kjer se je na glas brala in razlagala Postava. Morda je imel Jezus po obisku sinagoge veliko vprašanj in Jožef se je močno trudil, da mu je potešil duhovno lakoto. Jožef se je s svojo družino udeleževal tudi verskih praznovanj v Jeruzalemu. Za obhajanje vsakoletne pashe so morda potrebovali dva tedna – najprej so potovali več kot 110 kilometrov v eno smer, bili prisotni na praznovanju in se nato še vrnili domov.

Današnji krščanski družinski poglavarji posnemajo njegov zgled. Za svoje otroke se razdajajo tako, da dajejo duhovnemu pouku prednost pred vsem drugim, tudi skrbjo za gmotno udobje. Po najboljših močeh se trudijo, da bi bili z otroki prisotni na večjih in manjših krščanskih shodih. Tako kot Jožef se zavedajo, da je lahko to najboljša naložba za prihodnost njihovih otrok.

Ves obupan

Ko je imel Jezus 12 let, je Jožef kot po navadi svojo družino spomladi peljal v Jeruzalem na praznovanje pashe. Bil je vesel čas in velike družine so potovale skupaj v dolgih karavanah skozi bujno ozelenelo podeželje. Ko so prispele do bolj puste pokrajine blizu visoko ležečega Jeruzalema, so mnoge zapele znamenite psalme vzpenjajočih. (Psalmi 120–134) V mestu se je morda trlo na sto tisoče ljudi. Po praznovanju so se družine v karavanah pričele vračati domov. Jožef in Marija, ki sta mogoče imela polne roke dela, sta predvidevala, da Jezus potuje z drugimi, morda z družinskimi člani. Šele ko so bili od Jeruzalema oddaljeni dan hoda, sta ugotovila nekaj strašnega – Jezusa ni bilo med njimi! (Luka 2:41–44)

Živčna sta se v naglici vrnila po isti poti nazaj v Jeruzalem. Predstavljajte si, kako prazno  in kako tuje se jima je sedaj zdelo mesto, medtem ko sta hitela po ulicah in klicala sinovo ime. Le kje bi lahko bil? Ali je Jožef tretji dan iskanja pričel razmišljati, da je v izpolnjevanju te svete naloge, ki mu jo je zaupal Jehova, povsem odpovedal? Nazadnje sta šla pogledat v tempelj. Tam sta ga iskala, vse dokler nista prišla do prostora, kjer so bili zbrani mnogi učeni možje, poznavalci Postave. Prav med njimi pa je sedel mladi Jezus! Zamislite si, kakšno olajšanje sta začutila Jožef in Marija. (Luka 2:45, 46)

Jezus je poslušal učene može in željno postavljal vprašanja. Možje so se čudili njegovemu razumu in odgovorom. Marija in Jožef sta bila osupla. Iz poročila nič ne izvemo, kaj je rekel Jožef. Toda Marijine besede so bile dovolj zgovorne za oba: »Otrok, zakaj si nama to storil? S tvojim očetom sva te vsa obupana iskala.« (Luka 2:47, 48)

Tako nam Božja Beseda v nekaj hitrih potezah realistično naslika starševstvo. Lahko je stresno, tudi če je otrok popoln! Pri vzgajanju otrok v današnjem nevarnem svetu se lahko zgodi, da starša postaneta »vsa obupana«, toda očetom in materam je lahko v tolažbo dejstvo, da Sveto pismo priznava, da je njihova naloga zahtevna.

Na srečo je bil Jezus na edinem mestu na zemlji, na katerem se je počutil najbližje svojemu nebeškemu Očetu Jehovu, in tam željno vpijal vse, kar se je lahko naučil. Zato je staršema preprosto in iskreno odgovoril: »Zakaj sta me iskala? Ali nista vedela, da moram biti v hiši svojega Očeta?« (Luka 2:49)

Jožef je gotovo mnogokrat razmišljal o teh besedah. Mogoče je zaradi njih kar žarel od ponosa. Navsezadnje si je zelo prizadeval, da bi svojemu posvojencu privzgojil takšna čustva do Jehova. Jezus je že takrat, ko je bil komaj deček, imel prijeten občutek ob besedi »oče«. Na te občutke je predvsem vplival odnos z Jožefom.

Če ste oče, ali se zavedate, kakšno prednost imate, da svojim otrokom pomagate, da si oblikujejo predstavo o ljubečem, zaščitniškem očetu? Tudi če imate pastorke ali posvojene otroke, imejte vedno pred očmi Jožefov zgled in z vsakim od njih ravnajte kot z edinstvenim in dragocenim. Pomagajte jim, da se bodo zbližali s svojim nebeškim Očetom, Bogom Jehovom.

Jožef je zvesto vztrajal

Sveto pismo nam odkrije samo še nekaj drobcev v zvezi z Jožefovim življenjem, toda  vredno jih je podrobneje preučiti. V njem beremo, da je Jezus »bil pokoren« svojima staršema. Prav tako izvemo, da je Jezus »napredoval v modrosti, telesni rasti in naklonjenosti pri Bogu in pri ljudeh«. (Luka 2:51, 52) Kaj te besede odkrivajo o Jožefu? Več stvari. Spoznamo, da je Jožef še naprej vodil svojo družino, saj je njegov popolni sin spoštoval očetovsko avtoriteto in se ji podrejal.

Prav tako spoznamo, da je Jezus napredoval v modrosti. Pri tem je imel nedvomno veliko zaslug Jožef. V tistih dneh so imeli Judje star pregovor. Govoril je o tem, da lahko postanejo resnično modri samo tisti, ki so prosti težkega dela, medtem ko rokodelci, na primer tesarji, kmetovalci in kovači, »pravičnosti in prava ne objavljajo in niso izurjeni v pregovorih«. Kasneje je Jezus dokazal, kako prazen je ta pregovor. Le kolikokrat je kot deček slišal Jožefa, ki je bil sicer samo ponižen tesar, učinkovito poučevati o Jehovovi »pravičnosti in pravu«. Nedvomno je to bilo neštetokrat.

Jožefov vpliv se vidi tudi iz tega, da je Jezus telesno rasel. Za Jezusa je bilo v otroštvu dobro poskrbljeno, zato je odrasel v močnega in uravnovešenega moškega. Nadalje je Jožef izučil svojega sina za spretnega rokodelca. Jezus ni bil znan samo kot tesarjev sin, ampak tudi kot »tesar«. (Marko 6:3) Torej je Jožef uspešno izšolal Jezusa. Modri družinski poglavarji posnemajo Jožefa tako, da poskrbijo, da so fizične potrebe otrok zadovoljene in da se bodo otroci kot odrasli sposobni preživljati.

Ko v svetopisemskih poročilih pridemo do dogodka, ko se je Jezus pri svojih 30 letih krstil, opazimo, da Jožef sploh ni več omenjen. Glede na dokaze je bila Marija vdova že takrat, ko je Jezus pričel javno delovati. (Glej okvir »Kdaj je Jožef umrl?« na strani 27.) Toda Jožef je pustil pečat. Bil je odličen zgled očeta, ki je ščitil svojo družino, skrbel zanjo in zvesto vztrajal vse do konca. Za vsakega očeta, družinskega poglavarja in za vsakega kristjana bi bilo dobro, da posnema Jožefovo vero.

[Podčrtne opombe]

[Okvir na strani 27]

Kdaj je Jožef umrl?

Vemo, da je bil Jožef živ, ko je bil Jezus star 12 let. Pri tej starosti so se mnogi judovski fantje pričeli učiti očetove obrti, pri 15 pa so postali vajenci. Očitno je Jožef živel še toliko časa, da je Jezusa lahko izučil za tesarja. Ali je bil še vedno živ, ko je Jezus, star približno 30 let, pričel javno delovati? Malo verjetno. Jezusova mati, bratje in sestre so vsi omenjeni kot takrat živeči, toda Jožef ni omenjen. Ob neki priložnosti je bil Jezus celo imenovan »Marijin sin«, ne pa Jožefov. (Marko 6:3) Za Marijo poročilo pravi, da je sama sprejemala odločitve in delala stvari. Nič ne omenja, da se je posvetovala z možem. (Janez 2:1–5) Za ženo v svetopisemskih dneh je bilo to neobičajno, razen če je bila vdova. Nenazadnje je Jezus, ko je umiral, skrb za svojo mater zaupal apostolu Janezu. (Janez 19:26, 27) Če bi bil Jožef še živ, to ne bi bilo potrebno. Glede na ta dejstva lahko sklenemo, da je Jožef umrl, ko je bil Jezus še sorazmerno mlad. Jezus je kot najstarejši sin nedvomno prevzel tesarsko obrt in vse do svojega krsta tako preživljal družino.

[Slika na strani 24]

Jožef je odločno in nesebično ukrepal, da bi zaščitil svojega otroka.

[Slika na strani 25]

Jožef je trdo delal, da bi poskrbel za svojo družino.

[Slika na strani 26]

Jožef je redno vodil družino na čaščenje v jeruzalemski tempelj.

[Slika na strani 28]

Jožef je učil svojega sina tesarskih del.