Pismo iz Irske

Moje najboljše počitnice!

»POTREBUJEŠ malo predaha, da ne boš mislila samo na izpite,« so mi rekli starši. »Pojdimo na Irsko obiskat tvojo sestrično in njenega moža in oznanjevat ljudem, ki imajo redko priložnost slišati dobro novico o Kraljestvu.«

Nad tem predlogom nisem bila ravno navdušena. Poleg tega da sem se učila za izpite, sem bila še nervozna zaradi potovanja, saj nikoli prej nisem zapustila Anglije niti nisem potovala z letalom. Kako se bom jaz, aktivna 17-letnica, ki živi v živahnem predmestju Londona, znašla v majhnem mestu na skrajnem jugozahodu Irske, kjer je življenje bolj umirjeno?

Po nepotrebnem sem bila v skrbeh. Od trenutka, ko je letalo pristalo, sem bila očarana. Ker pa smo tisti dan zelo zgodaj vstali, sem zaspala kmalu po tem, ko smo se pričeli voziti z avtomobilom. Vsake toliko sem se prebudila in za trenutek s pogledom ujela razgibano, toda lepo podeželje, ki se je raztezalo za kamnitimi zidovi ozkih cest.

Prvi večer v mestu Skibbereen smo preživeli v čudoviti, duhovno izgrajujoči družbi družine, ki se je na Irsko preselila zato, da bi pomagala oznanjevati Kraljestvo. Šli smo se svetopisemske uganke. Vsakdo je iz vrečke izvlekel ime svetopisemske osebe, nato pa s pantomimo prikazal kak dogodek iz življenja te osebe. Ostali smo morali uganiti, za koga gre.

Moji starši, mlajši brat, sestrična z možem, neka druga družina in jaz smo naslednji dan z manjšo ladjo odpluli na majhen otok Heir, na katerem živi manj kot 30 ljudi. Jezus je namreč rekel, da se mora dobra novica oznaniti po vsej naseljeni zemlji. Tako smo dan preživeli na oznanjevanju in se s prijaznimi in gostoljubnimi ljudmi pogovarjali o spodbudnih mislih iz Svetega pisma. Hkrati pa smo lahko občudovali čudovito in neokrnjeno naravo.

Sonce je sijalo sredi sinje modrega neba. Zrak je bil prežet z nežnim, sladkim vonjem po kokosu, ki je prihajal od številnih svetlo rumenih grmov navadnega uleksa. Spomladanske cvetlice so prekrivale močvirnat osrednji del otoka. Peščeni zalivi so vodili do skalnih pečin, v katerih so s svojimi mladiči gnezdili kormorani in strmoglavci. Do koder je segal pogled, se je v zalivu Roaringwater Bay videla množica raztresenih otočkov, ki so po večini nenaseljeni. Kako zelo smo bili presunjeni nad popolno usklajenostjo Jehovovega stvarstva!

V Skibbereenu mi je bilo v veselje skleniti mnoga dobra prijateljstva v krajevni občini Jehovovih prič. Počela sem tudi stvari, ki jih nisem nikoli prej. Najljubše novo doživetje je  bila vožnja s kajakom. Ni lepšega kot si ogledati irsko obalo iz kajaka! Odpravili smo se na ribolov, da bi ujeli kaj za večerjo, toda tjulnji, ki so se nam pridružili, so prvi prišli do rib. Sami smo si izmislili igre za plažo in poskusila sem celo irski ples.

Čas smo si vzeli tudi za to, da bi malo spoznali mesto Skibbereen. Ko je bil na Irskem v 1840-ih pridelek krompirja zaporedoma uničen, je bilo to mesto z okolico med najbolj prizadetimi območji. Tisoči so umrli od sestradanosti in približno 9000 žrtev je bilo pokopanih v množičnem grobišču. Potolažilo nas je dejstvo, da bo kmalu zavladalo Božje kraljestvo in da ne bo nikoli več lakote ter da bodo mnogi, ki so takrat tragično umrli, vstali v življenje na rajski zemlji.

Skupaj s krajevnimi Pričami smo na njihovem velikem oznanjevalskem področju obiskovali ljudi, do katerih oznanjevalci pridejo bolj redko. Peljali smo se po ozki in strmi cesti, ki je vodila do hiš na robu visoke pečine s pogledom na Irsko morje. Ljudje, ki smo jih srečali, so bili prijazni in so nas prisrčno sprejeli. Tako kot na otoku Heir smo tudi tukaj v pričetku pogovora omenili, da smo tu na počitnicah, vendar pa da nekaj svojega časa namenjamo temu, da z drugimi govorimo o svetopisemskem sporočilu, ki nam ogreje srce.

Moja mama se je pogovarjala z neko žensko in ta je sprejela naši reviji Stražni stolp in Prebudite se!. Ko smo jo nekaj dni pozneje ponovno srečali, nam je povedala, da sta ji bili reviji všeč.

»Prosim, ponovno me obiščite, da se pogovorimo, in prinesite še več revij,« nam je prigovarjala. Povedali smo ji, da se nameravamo vrniti domov, vendar da bomo poslali koga, da jo bo obiskal.

»Toda,« je odvrnila, »ko boste ponovno prišli, me prosim obiščite. Irci obraza nikoli ne pozabimo!«

Zadnji dan počitnic smo preživeli na plaži v družbi bratov in sester iz tamkajšnje občine. Sami smo si izdelali žar iz naplavljenega lesa in kamnov ter na njem pripravili nekaj klapavic, ki smo jih nabrali med skalami v kristalno čistem morju. Kot mestno dekle sem uživala čisto vsak trenutek!

Kakšen se mi je torej zdel teden, ki sem ga preživela na Irskem? To so bile moje najboljše počitnice! Ne samo da sem se zelo zabavala, še posebej mi je bilo v zadovoljstvo, da sem delala nekaj, kar ugaja Jehovu, in da sem ga s tem slavila. Rada služim našemu Bogu, če pa imaš čudovite prijatelje in družino, ki so istega mnenja in sodelujejo s teboj, pa je radost še večja. Ko sem se vrnila domov, sem se Jehovu zahvalila za to, da mi je dal toliko ljubečih in duhovno naravnanih prijateljev ter za čudovite spomine, ki jih bom vedno hranila v srcu.

[Navedba vira slike na strani 25]

An Post, Ireland