Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Zakaj služenje Jehovu postaviti na prvo mesto?

Zakaj služenje Jehovu postaviti na prvo mesto?

»Moja usta bodo pripovedovala o tvoji pravičnosti, ves dan o rešitvi, ki prihaja od tebe.« (PS. 71:15)

1., 2. a) Kaj posameznik pokaže s tem, da se posveti Jehovu? b) Kako nam lahko koristi to, da preiščemo odločitve, ki so jih sprejeli Noe, Mojzes, Jeremija in Pavel?

KO SI se krstil in s tem postal posvečen Jezusov sledilec, si naredil zelo resen korak v življenju. Posvetitev Bogu je najpomembnejša odločitev, ki jo kot posameznik lahko sprejmeš. To je tako, kot bi rekel: »Jehova, želim, da si ti moj Gospodar v vsakem vidiku mojega življenja. Tvoj služabnik sem. Želim, da ti določaš, kako naj porabljam svoj čas, kaj naj mi bo najpomembnejše v življenju in kako naj razpolagam s svojim imetjem in sposobnostmi.«

2 Če si posvečen kristjan, je pravzaprav to tisto, kar si obljubil Jehovu. Za tvojo odločitev te je treba pohvaliti; to je bilo pravilno in modro dejanje. Toda kako je to, da Jehova sprejemaš za svojega Gospodarja, povezano s tem, kako porabljaš svoj čas? Pri iskanju odgovora na to vprašanje so nam lahko v pomoč zgledi Noeta, Mojzesa, Jeremija in apostola Pavla. Vsak od njih je iz vse duše služil Jehovu. Naše okoliščine so podobne njihovim. Oni so s svojimi odločitvami pokazali, kaj jim je najpomembnejše, nas pa lahko to spodbudi, da razmislimo, kako porabljamo svoj čas. (Mat. 28:19, 20; 2. Tim. 3:1)

PRED POTOPOM

3. Kako so naši dnevi podobni Noetovim?

3 Jezus je Noetove dni primerjal z našimi. »Kakor je bilo namreč v Noetovih dneh, tako bo tudi ob navzočnosti Sina človekovega,« je rekel. V tistih dneh so »jedli in pili, se ženili in možile do dneva, ko je Noe vstopil v barko, in se niso zmenili, dokler ni prišel potop ter jih vse odnesel«. (Mat. 24:37–39) Danes večina ljudi živi svoje življenje in se ne meni za to, da je konec blizu. Ni jim mar za svarila, ki jih oznanjajo Božji služabniki. Mnogi se zamisli o Božjem posegu v človeške zadeve celo posmehujejo, tako kot so se ljudje v Noetovih dneh. (2. Pet. 3:3–7) Kako pa je Noe porabljal svoj čas v takšnem neprijaznem okolju?

4. Kako je Noe porabljal svoj čas, potem ko je od Jehova dobil posebno nalogo, in zakaj?

4 Bog je Noetu povedal, kaj namerava storiti, in mu dal posebno nalogo: zgraditi je moral barko, da bi pri življenju ohranil ljudi in živali. (1. Mojz. 6:13, 14, 22) Poleg tega je oznanjal Jehovovo bližajočo se sodbo. Apostol Peter ga imenuje »oznanjevalec pravičnosti«, kar kaže, da si je Noe prizadeval pomagati svojim bližnjim, da bi dojeli, v kako resnih okoliščinah so. (Beri 2. Petrovo 2:5.) Kaj meniš, ali bi bilo za Noeta in njegovo družino razumno, da bi vse moči usmerili v to, da bi začeli svoj posel, napredovali v tedanji družbi ali si ustvarili udobno življenje? Seveda ne! Ker so vedeli, kaj se bo v kratkem zgodilo, se s takšnimi rečmi niso hoteli ukvarjati, saj bi jim samo odvračale pozornost.

ODLOČITEV EGIPČANSKEGA PRINCA

5., 6. a) Na kaj naj bi po vsej verjetnosti Mojzesa pripravila izobrazba, ki si jo je pridobil? b) Zakaj je Mojzes zavrnil priložnosti, ki so se mu ponujale v Egiptu?

5 Zdaj pa si oglejmo še Mojzesov zgled. Bil je posvojenec faraonove hčere in je odraščal v palači egipčanskega vladarja. Kot mladega princa so ga poučili »o vsej egipčanski modrosti«. (Apd. 7:22; 2. Mojz. 2:9, 10) To izobraževanje je bilo verjetno priprava za kariero na faraonovem dvoru. Lahko bi si pridobil ugleden položaj v najmočnejši politični sili tistega časa – užival bi razkošje, posebne časti in se predajal užitkom, ki bi mu jih takšen položaj omogočal. Toda ali si je Mojzes vsega tega sploh želel?

6 Mojzesa sta v zgodnjih letih poučevala njegova prava starša, zato je verjetno vedel, kaj je Jehova obljubil njegovim prednikom, Abrahamu, Izaku in Jakobu. Mojzes je tem obljubam verjel. Gotovo je skrbno premislil o svoji prihodnosti in o tem, kako se lahko izkaže zvestovdan Jehovu. In kako se je odločil, ko je nastopil čas, da izbere, ali bo egipčanski princ ali izraelski suženj? Mojzes je raje izbral »trpljenje skupaj z Božjim ljudstvom kakor pa začasen užitek od greha«. (Beri Hebrejcem 11:24–26.) Pozneje je svoje življenje uporabil tako, kakor mu je naročil Jehova. (2. Mojz. 3:2, 6–10) Zakaj je Mojzes ravnal tako? Ker je verjel Božjim obljubam. Prišel je do sklepa, da zanj v Egiptu ni prihodnosti. In res je Bog kmalu zatem ta narod kaznoval z desetimi nadlogami. Ali vidiš v tem kakšen pouk za vse, ki smo danes posvečeni Jehovu? Osredotočiti bi se morali na Jehova in njegovo službo, ne pa na kariero in užitke v tej stvarnosti.

JEREMIJA JE VEDEL, KAJ PRIHAJA

7. V čem so bile Jeremijeve okoliščine podobne našim?

7 Naslednji, ki je dal služenje Jehovu na prvo mesto, je bil prerok Jeremija. Jehova je Jeremiju, svojemu preroku, naročil, naj odpadniškemu Jeruzalemu in Judovemu oznani sporočilo o obsodbi. Jeremija je v nekem smislu živel »v zadnjih dneh«. (Jer. 23:19, 20) Zelo dobro je vedel, da se stvarnost, v kateri je živel, ne bo obdržala.

8., 9. a) Zakaj je moral Baruh popraviti svoje mišljenje? b) Na kaj bi morali misliti, ko kaj načrtujemo?

8 Česa Jeremija zaradi prepričanja, ki ga je imel, ni delal? Ni si prizadeval ustvariti prihodnosti v tedanji na propad obsojeni družbi. Kakšen smisel bi to sploh imelo? Toda njegov tajnik Baruh je začasno izgubil jasen pogled na stvari. Zato je Bog navdihnil Jeremija, da je svojemu tajniku v njegovem imenu rekel naslednje: »Glej, to, kar sem sezidal, bom porušil, in to, kar sem zasadil, bom izruval; to bom storil vsej deželi. Ti pa iščeš zase velike reči. Ne išči jih! Kajti glej, nad vse ljudi bom privedel nesrečo, [. . ] tebi pa bom dal za plen tvojo dušo, kamor koli boš šel.« (Jer. 45:4, 5)

9 Ne moremo z gotovostjo reči, katere »velike reči« je zase iskal Baruh. * Vemo pa, da so to bile reči, ki niso imele prihodnosti, reči, ki bi jih leta 607 pr. n. št., ko so Babilonci zavzeli Jeruzalem, izgubil. Ali vidiš v tem kakšen pouk za nas? Da bi v življenju imeli najnujnejše, prav gotovo moramo nekoliko načrtovati za prihodnost. (Preg. 6:6–11) Toda ali bi bilo modro porabljati veliko časa in energije za nekaj, kar nima trajne vrednosti? Res je, da Jehovova organizacija še vedno načrtuje nove kraljestvene dvorane, podružnične prostore in druge teokratične projekte. Vendar imajo ti projekti prihodnost, saj je njihov namen širjenje dela v prid Kraljestva. In prav bi bilo, da bi vsi Jehovovi posvečeni služabniki pri svojih načrtih dajali prednost dejavnostim, povezanim s Kraljestvom. Ali si v svojem srcu prepričan, da želiš iskati »najprej kraljestvo in Božjo pravičnost«? (Mat. 6:33)

VSE TO JE IMEL »ZA KUP SMETI«

10., 11. a) Za kaj je Pavel porabljal svoje moči, preden je postal kristjan? b) Zaradi česa je Pavel povsem spremenil svoje načrte?

10 Nazadnje pa razmislimo še o Pavlovem zgledu. Pavel je pred svojo spreobrnitvijo h krščanstvu imel nekaj, zaradi česar se je zdelo, da je pred njim obetavna prihodnost. Judovske postave se je učil pri enem najslavnejših učiteljev tistega časa. Pooblastila je dobil od samega judovskega velikega duhovnika. In v judovstvu je napredoval bolj od mnogih njegovih sodobnikov. (Apd. 9:1, 2; 22:3; 26:10; Gal. 1:13, 14) Vendar se je vse to spremenilo, ko je spoznal, da Jehova judovskega naroda kot celote ne blagoslavlja več.

11 Pavel je spoznal, da kariera v judovski družbi v Jehovovih očeh nima nobene vrednosti; judovski narod ni imel nobene prihodnosti. (Mat. 24:2) Ta nekdanji farizej je celo rekel, da je v primerjavi z njegovim novim, razsvetljenim razumevanjem Božjih namenov in priložnostjo, da lahko sodeluje v krščanski službi, to, kar se mu je nekoč zdelo pomembno, samo »kup smeti«. Opustil je svoje načrte v judovstvu in preostanek svojega življenja na zemlji posvetil oznanjevanju dobre novice. (Beri Filipljanom 3:4–8, 15; Apd. 9:15.)

RAZMISLI, ČEMU DAJEŠ PREDNOST

12. Na kaj se je Jezus osredinil po svojem krstu?

12 Noe, Mojzes, Jeremija, Pavel in še mnogi drugi so večino svojega časa in moči porabili za teokratične cilje. Vsem nam so dober zgled. Seveda pa je največji zgled Jehovovega posvečenega služabnika Jezus. (1. Pet. 2:21) Jezus je po krstu preostanek svojega življenja na zemlji namenil oznanjevanju dobre novice in slavljenju Jehova. Iz tega torej sledi, da naj bi kristjan, ki Jehova sprejema za svojega Gospodarja, v življenju dajal služenju Njemu prednost pred vsem drugim. Ali je s teboj tako? Kako pa je prizadevanje za teokratičnimi cilji mogoče uskladiti z drugimi obveznostmi? (Beri Psalm 71:15; 145:2.)

13., 14. a) K čemu so spodbujeni vsi posvečeni kristjani? b) Kakšno zadovoljstvo lahko občuti Božje ljudstvo?

13 Jehovova organizacija že leta vedno znova spodbuja kristjane, naj razmislijo, ali bi lahko pionirali, in naj glede tega tudi molijo. Nekaterim zvestim Jehovovim služabnikom okoliščine iz različnih razlogov ne dovoljujejo, da bi oznanjevanju namenili povprečno 70 ur na mesec. Ti bratje in sestre naj se ne bi zaradi tega počutili krive. (1. Tim. 5:8) Kaj pa ti? Ali res ne bi mogel pionirati?

14 Spomnimo se, kolikšno veselje so mnogi izmed Božjega ljudstva občutili letos v obdobju spominske slovesnosti. V marcu so imeli tisti, ki so se odločili za pomožno pionirsko službo, posebno priložnost, da so lahko izbrali, ali bodo oznanjevali 30 ali 50 ur. (Ps. 110:3) Več milijonov bratov in sester je sodelovalo v pomožni pionirski službi in videti je bilo, da občine kar žarijo od navdušenja in veselja. Ali bi se lahko organiziral tako, da bi takšno veselje pogosteje okusil? Posvečeni kristjan občuti veliko zadovoljstvo, če lahko ob koncu vsakega dne reče: »Jehova, v tvoji službi sem storil vse, kar sem mogel.«

15. Kakšen cilj bi moral imeti mlad kristjan glede svetne izobrazbe?

15 Morda si mlad kristjan in končuješ šolanje, ki ga potrebuješ. Verjetno si dobrega zdravja in nimaš toliko obveznosti. Ali si že resno razmislil o tem, da bi postal redni pionir? Prav gotovo so šolski svetovalci iskreno prepričani, da je zate najboljše, da si pridobiš visokošolsko izobrazbo in načrtuješ kariero v svetu. Toda oni zaupajo v socialni in finančni sistem, ki pa nima nobene prihodnosti. Vendar če si boš prizadeval za teokratičnimi cilji, si boš prizadeval za nečim, kar res prinaša trajno korist. Poleg tega boš posnemal Jezusov popolni zgled. Takšna modra odločitev te bo osrečila in ti bo v zaščito. Obenem pa boš s tem dokazal, da si trdno odločen živeti skladno s svojo posvetitvijo Jehovu. (Mat. 6:19–21; 1. Tim. 6:9–12)

16., 17. Katera vprašanja se postavljajo glede svetne zaposlitve in drugih dejavnosti?

16 Mnogi današnji Božji služabniki morajo delati dolge ure, da bi poskrbeli za osnovne potrebe svoje družine. Toda nekateri delajo več časa, kot je treba. (1. Tim. 6:8) Trgovski svet nas hoče na vsak način prepričati, da ne moremo živeti brez številnih izdelkov, ki jih ponuja, in vseh novitet, ki pridejo na tržišče. Toda pravi kristjani nočejo, da bi jim Satanov svet narekoval, čemu naj v življenju dajejo prednost. (1. Jan. 2:15–17) Kaj pa tisti, ki so že v pokoju? Ali bi sploh lahko svoj čas bolje porabili kakor tako, da bi pionirali, in s tem dajali služenje Jehovu na prvo mesto?

17 Vsi posvečeni Jehovovi služabniki se lahko vprašamo: Kaj dajem v življenju na prvo mesto? Ali je to delo v prid Kraljestva? Ali posnemam Jezusovo požrtvovalnost? Ali poslušam Jezusov nasvet, naj hodim za njim? Ali lahko svoj urnik kako prilagodim, da bi oznanjevanju Kraljestva in drugim teokratičnim dejavnostim namenil več časa? Ali si, čeprav mi okoliščine trenutno ne dovoljujejo, da bi več sodeloval v oznanjevanju, še naprej prizadevam razvijati požrtvovalnost?

BOG »DELUJE V VAS, DA BI VI HOTELI IN DELALI«

18., 19. Glede česa bi lahko molil in zakaj bi takšna prošnja ugajala Jehovu?

18 Pravo veselje je opazovati gorečnost Božjega ljudstva. Toda nekateri nimajo ravno želje, da bi pionirali oziroma izpolnili pogoje za to – četudi jim okoliščine pri tem niso ovira. (2. Mojz. 4:10; Jer. 1:6) Ali se da glede tega kaj storiti? Ali ne bi bila to primerna tema osebnih molitev? Prav gotovo. Pavel je sovernikom glede Jehova povedal: »Iz svoje dobre volje deluje v vas, da bi vi hoteli in delali.« (Fil. 2:13) Če nimaš želje, da bi več sodeloval v oznanjevanju, prosi Jehova, naj ti da oboje, željo in zmožnost. (2. Pet. 3:9, 11)

19 Noe, Mojzes, Jeremija, Pavel in Jezus so bili vsi znani po zvestovdanosti. Svoj čas in moči so namenjali razglašanju Jehovovega svarilnega sporočila. Ničemur se niso pustili premotiti. Konec sedanje stvarnosti se približuje. Zato bi morali vsi, ki smo se posvetili Bogu, paziti, da bi vedno po svojih najboljših močeh posnemali te odlične svetopisemske zglede. (Mat. 24:42; 2. Tim. 2:15) Tako bomo ugajali Jehovu in želi obilo blagoslovov. (Beri Malahija 3:10.)

[Podčrtna opomba]

^ odst. 9 Glej knjigo Kaj nam Bog sporoča po Jeremiju, strani 104–106.

[Preučevalna vprašanja]

[Slika na strani 21]

Ljudje se niso menili za Noetovo svarilo.

[Slika na strani 24]

Ali si že resno razmislil o tem, da bi postal redni pionir?