RUTA je klečala poleg kupa ječmena, ki ga je nabrala čez dan. Na polja okoli Betlehema se je spuščal večer in številni delavci so se že odpravili proti vratom malega mesta, ki je ležalo nedaleč stran na vrhu vzpetine. Ruta je bila zagotovo zelo utrujena po dolgem napornem dnevu, saj je brez prestanka delala vse od jutra. Kljub temu se ni ustavila in je z manjšo palico ali cepcem udarjala po ječmenu, da bi zrnje ločila od stebel. Vseeno je bil to zanjo dober dan – boljši, kot je sploh upala.

Ali so se razmere te mlade vdove končno začele izboljševati? Odločila se je oditi s svojo taščo Naomi in ji je obljubila, da bo ostala z njo ter da bo Naomijin Bog, Jehova, tudi njen Bog. Ti ovdoveli ženski sta skupaj prišli iz Moaba v Betlehem. Moabka Ruta je kmalu spoznala, da je Jehovova postava vsebovala praktična in dostojanstvena določila, ki so ščitila tako revne Izraelce kot tudi tujce. * Sedaj je videla, da so nekateri iz Jehovovega ljudstva, ki so živeli pod Postavo in bili v skladu z njo poučeni, pokazali duhovno zrelost in prijaznost, ki sta ganili njeno ranjeno srce.

Eden takšnih je bil bogat starejši moški Boaz, ki je bil lastnik njiv, na katerih je Ruta paberkovala. Danes je do nje pokazal očetovsko zanimanje. Kar naprej se ji je risal nasmešek na obrazu, ko je premišljevala o njegovih prijaznih besedah, s katerimi jo je pohvalil, ker je skrbela za ostarelo Naomi in ker se je zatekla pod peruti pravega Boga, Jehova. (Ruta 2:11–13)

Vendar se je Ruta morda vseeno spraševala, kaj jo še čaka v življenju. Ali bo lahko kot ovdovela tujka brez moža in otroka v prihodnosti preživljala sebe in Naomi? Bo s paberkovanjem lahko poskrbela za njune potrebe? In kdo bo skrbel zanjo, ko se bo postarala? Povsem razumljivo bi bilo, če so jo težile takšne misli. V današnjih težkih gospodarskih razmerah se mnogi srečujejo s podobnimi  skrbmi. Ko si bomo pogledali, kako je Ruti vera pomagala premagovati takšne izzive, jo bomo lahko v marsičem posnemali.

Ko je Ruta omlatila ječmen in ga spravila skupaj, je ugotovila, da je napaberkovala približno eno efo ječmena, kar je približno 22 litrov. Njen tovor je verjetno tehtal kakih 14 kilogramov! Ječmen je morda spravila v culo, jo dvignila in si jo posadila na glavo ter ob sončnem zahodu krenila proti Betlehemu. (Ruta 2:17)

Naomi je bila vesela, ko je videla svojo ljubljeno snaho, in je morda osupnila nad njenim težkim tovorom ječmena. Ruta je prinesla tudi nekaj hrane od obroka, ki ga je Boaz pripravil za delavce, in tako sta lahko skupaj pojedli skromno večerjo. Naomi jo je vprašala: »Kje si danes paberkovala in kje si delala? Naj bo blagoslovljen tisti, ki se je ozrl nate.« (Ruta 2:19) Naomi je bila pozorna opazovalka; velik tovor na Rutini glavi ji je povedal, da je nekdo opazil mlado vdovo in ji izkazal prijaznost.

Začeli sta se pogovarjati in Ruta je Naomi povedala, kako prijazno je Boaz ravnal z njo. Ganjena Naomi je odgovorila: »Naj ga blagoslovi Jehova, ki ni odrekel svoje srčne dobrotljivosti ne živim ne mrtvim.« (Ruta 2:19, 20) Na Boazovo prijaznost je gledala kakor na dar od Jehova, ki svoje služabnike spodbuja, naj bodo radodarni, in jim obljublja, da jih bo za izkazano prijaznost nagradil. * (Pregovori 19:17)

Naomi je spodbudila Ruto, naj sprejme Boazovo vabilo, da še naprej paberkuje na njegovih njivah in se drži njegovih dekel, tako da bi se ognila nadlegovanju žanjcev. Ruta je upoštevala ta nasvet, poleg tega pa je še naprej živela »pri svoji tašči«. (Ruta 2:22, 23) Tukaj znova opazimo Rutino izredno lastnost – zvestovdano ljubezen. Ob premišljevanju o njenem zgledu se lahko vprašamo, ali cenimo družinske vezi, zvestovdano podpiramo člane svoje družine in jim pomagamo, ko je treba. Takšna zvestovdana ljubezen pri Jehovu nikoli ne ostane neopažena.

Ali sta Naomi in Ruta sploh sestavljali pravo družino? V nekaterih kulturah velja, da morajo biti v »pravi« družini zapolnjene vloge vseh članov – moža, žene, sina, hčere, starih staršev in tako naprej. Toda Naomi in Ruta nas spomnita, da lahko Jehovovi služabniki odpremo svoje srce, tako da celo najmanjše, najbolj okrnjene družine, prežemajo toplina, prijaznost in ljubezen. Ali cenite svojo družino? Jezus je svojim sledilcem zagotovil, da bodo lahko v krščanski občini družino dobili celo tisti, ki nimajo svoje lastne. (Marko 10:29, 30)

Ruta je vse od žetve ječmena okoli meseca aprila do žetve pšenice okoli meseca junija paberkovala na Boazovih njivah. Medtem ko so tedni minevali, je Naomi nedvomno veliko razmišljala o tem, kaj bi lahko storila za svojo ljubljeno snaho. V Moabu je bila prepričana, da Ruti ne bo mogla nikoli pomagati najti drugega moža. (Ruta 1:11–13) Ampak sedaj je spremenila svoje mnenje. Pristopila je k Ruti in jo vprašala: »Moja hči, mar ne bi bilo prav, da ti poiščem miren dom?« (Ruta 3:1) V tistih časih je bilo običajno, da so starši svojim otrokom poiskali ženo ali moža, in Ruta je postala res prava Naomijina hčerka. Naomi je Ruti hotela priskrbeti »miren dom«, kar se nanaša na varnost in zaščito,  ki ju je žena lahko deležna, če ima dom in moža. Toda kaj neki bi Naomi lahko storila?

Ko je Ruta prvič omenila Boaza, je Naomi dejala: »Ta mož je najin sorodnik. Je eden izmed najinih odkupiteljev.« (Ruta 2:20) Kaj je to pomenilo? Postava, ki jo je Bog dal Izraelcem, je vsebovala ljubečo ureditev za družine, ki so jih zaradi revščine ali izgube ljubljene osebe doleteli težki časi. Ovdovela žena brez otrok je bila še posebej prizadeta, saj je moževo ime šlo v pozabo, njegov rod pa se je končal. Vendar je bilo po Postavi dovoljeno, da se z vdovo poroči možev brat, tako da bi lahko rodila dediča, ki bi nosil ime preminulega moža in skrbel za družinsko imetje. * (5. Mojzesova 25:5–7)

Naomi je skovala načrt in ga predstavila Ruti. Lahko si predstavljamo, kako je ta mlada ženska s široko razprtimi očmi poslušala svojo taščo. Postava je bila Ruti najbrž še zmeraj precej nepoznana, številni izraelski običaji pa nedvomno dokaj tuji. Toda Naomi je tako zelo spoštovala, da je skrbno prisluhnila vsaki njeni besedi. Kar ji je tašča svetovala, se ji je morda zdelo nenavadno, neprijetno oziroma celo ponižujoče. Vseeno se je s predlogom strinjala in ponižno dejala: »Storila bom vse, kar si mi rekla.« (Ruta 3:5)

Včasih je mladim težko upoštevati nasvet starejših ali bolj izkušenih. Hitro sklenejo, da starejši v resnici ne razumejo njihovih izzivov in problemov. Rutin ponižni zgled nas spomni, da nam lahko zelo koristi, če si vzamemo k srcu modre besede starejših, ki nas  imajo radi in nam želijo najboljše. Toda kaj je Naomi svetovala Ruti in ali je Ruti upoštevanje tega nasveta res koristilo?

Tistega večera se je Ruta odpravila na mlatišče – raven, zbit prostor, kjer so številni kmetovalci mlatili in vejali svoje žito. Za mlatišče je bil običajno izbran predel na pobočju ali vrhu hriba, kjer je pozno popoldan in zgodaj zvečer močneje zapihalo. Delavci so si pri ločevanju zrnja od plev in stebel pomagali z velikimi vilami oziroma velnicami, s katerimi so žito metali v zrak. Veter je odnesel lažje pleve, težje zrnje pa je padlo nazaj na tla.

Ko se je delo proti večeru počasi umirjalo, je Ruta začela diskretno opazovati dogajanje. Boaz je nadzoroval vejanje svojega žita, ki je počasi zraslo v velik kup. Po tem, ko je s slastjo povečerjal, se je ulegel poleg njega. To je bila očitno ustaljena navada, ki so jo morda imeli zato, da so zaščitili dragocen pridelek pred tatovi in plenilci. Ruta je videla, da se je Boaz spravil spat. Napočil je čas, da izpelje Naomijin načrt.

Ruta se je pritajeno približala, srce pa ji je divje razbijalo. Opazila je, da Boaz trdno spi, zato mu je v skladu z Naomijinim nasvetom odgrnila noge in se ulegla. Nato je čakala. Čas je mineval in Ruti se je gotovo zdelo, da čaka že celo večnost. Končno se je okrog polnoči Boaz začel premikati. Od mraza se je tresel, zato se je nagnil naprej, da bi si pokril noge. Toda začutil je, da je nekdo tam. V poročilu beremo: »Glej, pri nogah mu je ležala ženska!« (Ruta 3:8)

»Kdo si?« je vprašal. Ruta je, morda s tresočim glasom, odgovorila: »Ruta, tvoja sužnja. Razgrni svoj plašč čez svojo sužnjo, saj si odkupitelj.« (Ruta 3:9) Nekateri sodobni razlagalci pravijo, da je v Rutinih dejanjih in besedah čutiti pridih spolnosti, vendar pri tem ne upoštevajo dveh preprostih dejstev. Prvič, Ruta je ravnala skladno z običaji tistih dni, vendar je veliko teh že davno izginilo. Zato ne bi bilo prav, če bi njena dejanja presojali v luči današnjih nizkih moralnih meril. Drugič, iz tega, kako se je odzval Boaz, je jasno razvidno, da je bilo Rutino ravnanje v njegovih očeh moralno neoporečno in nadvse pohvalno.

Boaz je spregovoril v blagem in mirnem tonu, kar je Ruto brez dvoma zelo pomirilo. Rekel je: »Naj te Jehova blagoslovi, moja hči. Zdaj si pokazala še večjo srčno dobrotljivost kakor poprej, ker nisi hodila za mladeniči, ne za revnimi ne za bogatimi.« (Ruta 3:10) »Poprej« se nanaša na to, da je Ruta iz zvestovdane ljubezni spremljala Naomi nazaj v Izrael in skrbela zanjo. »Zdaj« pa se nanaša na trenutne dogodke. Boaz se je zavedal, da bi si mlada ženska, kot je bila Ruta, lahko brez težav našla moža med veliko mlajšimi moškimi, bodisi bogatimi ali revnimi. Vendar je hotela delati v dobro tako Naomi kot njenega umrlega moža, zato da bi se pokojnikovo ime nadaljevalo v njegovi deželi. Ni težko razumeti, zakaj je na Boaza naredila vtis nesebičnost te mlade ženske.

Boaz je še rekel: »Zdaj pa, moja hči, ne boj se. Storil bom vse, kar koli mi rečeš, saj vsakdo v mestu mojega ljudstva ve, da si izjemna ženska.« (Ruta 3:11) Veselil se je možnosti, da bi se lahko poročil z Ruto in morda sploh ni bil tako zelo presenečen, ko ga je prosila, ali bi bil njen odkupitelj. Toda Boaz je bil pravičen človek in ni želel ugoditi le samemu sebi. Ruti je povedal, da je še en odkupitelj, ki je z družino Naomijinega pokojnega moža še v bližjem sorodstvu kot on sam. Boaz je imel namen, da se najprej pogovori z njim in mu da priložnost, da se poroči z Ruto.

Boaz je rekel Ruti, naj se uleže in počiva do jutra, nato pa se bo lahko neopazno vrnila domov. S tem je hotel obvarovati Rutin  ugled, pa tudi svojega, saj bi lahko ljudje napačno sklenili, da se je med njima zgodilo kaj nemoralnega. Ruta se je zopet ulegla k njegovim nogam. Tokrat je bila verjetno mirnejša, saj se je Boaz zelo prijazno odzval na njeno prošnjo. Kasneje, ko je bila še tema, je Boaz do vrha napolnil Rutino ogrinjalo z ječmenom, Ruta pa se je vrnila v Betlehem.

Ruti je verjetno srce igralo od veselja, ko je razmišljala o Boazovih besedah – namreč da je med ljudmi znana kot »izjemna ženska«! Nedvomno je k temu veliko prispevalo dejstvo, da si je želela spoznati Jehova in mu služiti. Poleg tega je bila zelo prijazna in rahločutna do Naomi in njenega ljudstva, prav tako pa je bila pripravljena sprejeti navade in običaje, ki so ji gotovo bili tuji. Če želimo posnemati Rutino vero, potem se bomo trudili biti do ljudi ter njihovih navad in običajev zelo spoštljivi. Če bomo tako ravnali, potem bomo tudi mi morda ugotovili, da smo pri drugih znani kot izjemni ljudje.

»Ali si to ti, moja hči?« je vprašala Naomi, ko se je Ruta vrnila domov. To je morda vprašala zato, ker je bila še tema in ni dobro videla, želela pa je tudi izvedeti, ali je Ruta še vedno nevezana vdova ali pa je pred njo možnost poroke. Ruta je svoji tašči brž povedala o vsem, kar se je to noč zgodilo. Pokazala ji je tudi veliko culo ječmena, ki ga je Boaz dal za Naomi. * (Ruta 3:16, 17)

 Naomi je modro svetovala Ruti, naj tega dne mirno počaka doma in naj ne gre paberkovat na polja. Zagotovila ji je, da si »mož ne bo dal miru, dokler ne bo vsega še danes uredil«. (Ruta 3:18)

Naomi se ni motila glede Boaza. Šel je k mestnim vratom, pri katerih so običajno sedeli mestni starešine, in čakal, da je mimo prišel odkupitelj, ki je bil v bližjem sorodstvu kot on. Pred pričami je temu moškemu dal priložnost, da se kot odkupitelj poroči z Ruto. Vendar je ta ponudbo zavrnil, meneč, da bi s tem oškodoval svojo dediščino. Potem je Boaz pred pričami pri mestnih vratih izjavil, da bo kot odkupitelj kupil lastnino Naomijinega umrlega moža, Elimeleka, in se poročil z Ruto, vdovo Elimelekovega sina Mahlona. Izrazil je tudi upanje, da bo »po dediščini umrlega ohranil njegovo ime«. (Ruta 4:1–10) Boaz je bil res pošten in nesebičen človek.

Boaz se je poročil z Ruto. Zatem beremo: »Jehova pa ji je dal, da je zanosila, in rodila je sina.« Prebivalke Betlehema so blagoslavljale Naomi in hvalile Ruto, ker je bila za Naomi boljša kakor sedem sinov. Kasneje, kot vemo, je Rutin sin postal prednik velikega kralja Davida. (Ruta 4:11–22) David pa je bil prednik Jezusa Kristusa. * (Matej 1:1)

Ruta je bila zares blagoslovljena, pa tudi Naomi, ki je pomagala vzgajati otroka, kot če bi bil njen. Življenje teh dveh žensk je živ dokaz, da Bog Jehova vidi vse tiste, ki si ponižno prizadevajo skrbeti za svoje domače in mu zvestovdano služijo skupaj z njegovim izbranim ljudstvom. Jehova nikoli ne pozabi nagraditi zvestih posameznikov, ki v njegovih očeh veljajo za izjemne ljudi, tako kot je veljala Ruta.