1. Kako se Jehova, ko glede česa da besedo, razlikuje od grešnih ljudi?

JEHOVA je »Bog resnice«. (Ps. 31:5) V nasprotju s človekom, ki mu ne gre vselej zaupati, se »Bog ne more zlagati«. (Heb. 6:18; beri 4. Mojzesova 23:19.) To, kar se nameni narediti v prid človeštva, vedno tudi uresniči. Na začetku vsakega stvarjenjskega obdobja je na primer rekel, kaj bo naredil, »in zgodilo se je tako«. Tako je ob koncu šestega ustvarjalnega dne »videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro«. (1. Mojz. 1:6, 7, 30, 31)

2. Kaj je Božji dan počitka in zakaj ga je »posvetil«?

² Bog Jehova je potem, ko je pogledal vse, kar je ustvaril, objavil začetek sedmega dne – pri tem ne gre za dan dolg 24 ur, temveč za dolgo obdobje, v katerem Bog na zemlji nič več ne ustvarja in tako v nekem smislu počiva. (1. Mojz. 2:2) Ta Božji dan počitka še vedno traja. (Heb. 4:9, 10) Biblija ne pove, kdaj natanko se je ta dan začel. Vemo pa, da se je začel nekaj časa po ustvaritvi Adamove žene Eve, pred približno 6000 leti. Pred nami je tisočletna vlada Jezusa Kristusa, ki bo poskrbela, da se bo izpolnil Božji namen glede zemlje, namreč da naj bi ta za večno bila raj, naseljen s popolnimi ljudmi. (1. Mojz. 1:27, 28; Raz. 20:6) Toda ali si lahko prepričan, da je pred teboj takšna srečna prihodnost? Seveda si lahko! Bog je namreč »sedmi dan blagoslovil in ga posvetil«. S tem je zagotovil, da se bo njegov namen, ne glede na to, kakšne nepričakovane težave bi se morda pojavile, do konca njegovega dneva počitka nedvomno uresničil. (1. Mojz. 2:3)

3. a) Do katerega upora je prišlo potem, ko se je začel Božji dan počitka? b) Kako je Jehova nakazal, da bo upor zatrl?

 ³ Toda potem, ko se je začel Božji dan počitka, se je zgodilo nekaj zelo hudega. Satan, angelski Božji sin, se je postavil za boga in tako postal tekmec pravemu Bogu. Izrekel je prvo laž in prevaral Evo, tako da ni bila več poslušna Jehovu. (1. Tim. 2:14) Eva pa je v upor potegnila še svojega moža. (1. Mojz. 3:1–6) Toda Jehovu se celo v tem mračnem trenutku zgodovine vesolja, ko se je podvomilo o njegovi resnicoljubnosti, ni zdelo nujno, da bi s prisego potrdil, da se bo njegov namen kljub temu uresničil. S preprostimi besedami, ki naj bi se razumele ob času, ki ga je določil, je nakazal, da bo upor zatrt. Rekel je: »Povzročil bom sovraštvo med teboj [Satanom] in ženo ter med tvojim semenom in njenim semenom. To ti bo zdrobilo glavo, ti pa ga boš ranila v peto.« (1. Mojz. 3:15; Raz. 12:9)

4., 5. Po katerem pravnem sredstvu je Abraham včasih posegel?

⁴ Na začetku človeške zgodovine verjetno ni bilo treba s prisego potrjevati resničnosti izrečenega in tako ta ni bila nujen del besednjaka, ki ga je Bog dal Adamu in Evi. Popolnim stvarjenjem, ki ljubijo Boga in ga posnemajo, ni treba prisegati; vedno govorijo resnico in povsem zaupajo drug drugemu. Toda ko sta človeštvo zaznamovala greh in nepopolnost, so se stvari spremenile. Čez čas sta bili med ljudmi laž in prevara nekaj običajnega, zato je postalo nujno, da se resničnost pomembnih zadev potrdi s prisego.

⁵ Prisega je bila pravno sredstvo, po katerem je očak Abraham posegel najmanj trikrat. (1. Mojz. 21:22–24; 24:2–4, 9) Med drugim je to storil po tistem, ko je porazil elamskega kralja in njegove zaveznike. Ko se je vračal z boja, sta mu naproti prišla sodomski kralj in kralj Salema. Melkizedek, kralj Salema, je bil tudi »duhovnik Najvišjega Boga«. Zato je blagoslovil Abrahama in hvalil Boga, ker je Abrahamu naklonil zmago nad njegovimi sovražniki. (1. Mojz. 14:17–20) Abraham je zatem, ko ga je sodomski kralj hotel nagraditi, ker je rešil njegovo ljudstvo pred osvajalsko vojsko, prisegel: »Dvigam svojo roko in prisegam pri Jehovu, Najvišjem Bogu, ki je naredil nebo in zemljo, da ne bom vzel ne niti ne jermena od sandale, prav ničesar, kar je tvojega, da ne boš rekel: ‚Po moji zaslugi je Ábram obogatel.‘« (1. Mojz. 14:21–23)

6. a) V čem nam je Abraham za zgled? b) Kakšne koristi imamo od Abrahamove poslušnosti?

⁶ Tudi Bog Jehova je v korist grešnega človeštva izrekel prisege in pri tem uporabil besedne zveze, kot je »‚Kakor res živim,‘ govori Vrhovni gospod Jehova«. (Ezek. 17:16) Biblija opisuje več kot 40 takšnih priložnosti. Zelo poznana je Božja prisega Abrahamu. Jehova je Abrahamu v celotnem njegovem življenju dal več obljub, in te skupaj odkrivajo, da naj bi obljubljeno Seme prišlo po Abrahamu, po njegovem sinu Izaku. (1. Mojz. 12:1–3, 7; 13:14–17; 15:5, 18; 21:12) Zatem je Abrahama postavil pred hud preizkus: zapovedal mu je, naj mu daruje svojega ljubljenega sina.  Abraham je brez obotavljanja ubogal in je bil že na tem, da Izaka žrtvuje, ko ga je Božji angel ustavil. Tedaj je Bog prisegel: »Prisegam pri samem sebi, [. . .] ker si to storil in mi nisi odrekel svojega sina, edinca, te bom zagotovo blagoslovil in pomnožil tvoje seme, da ga bo kakor zvezd na nebu in kakor peska na morski obali, in tvoje seme bo zavzelo vrata svojih sovražnikov. Ker si poslušal moj glas, bodo po tvojem semenu blagoslovljeni vsi narodi na zemlji.« (1. Mojz. 22:1–3, 9–12, 15–18)

7., 8. a) Zakaj je Bog Abrahamu izrekel prisego? b) Kakšno korist bodo od te prisege imele Jezusove »druge ovce«?

⁷ Zakaj je Bog prisegel Abrahamu, da bo svoje obljube uresničil? Zato da bi tiste, ki bodo sodediči s Kristusom in bodo sestavljali drugotni del obljubljenega »semena«, spodbudil ter jim okrepil vero. (Beri Hebrejcem 6:13–18; Gal. 3:29.) Apostol Pavel je pojasnil, da je Jehova »svojo besedo podprl s prisego, zato da bi bili mi [. . .] po dveh nespremenljivih rečeh, v katerih se Bog ne more zlagati, močno spodbujeni, da bi se oprijeli ponujenega nam upanja«.

⁸ Maziljeni kristjani pa niso edini, ki imajo koristi od Božje prisege Abrahamu. Jehova je prisegel, da bodo po Abrahamovem »semenu blagoslovljeni vsi narodi na zemlji«. (1. Mojz. 22:18) K tem, ki bodo blagoslovljeni, spadajo tudi poslušne Kristusove »druge ovce«, ki imajo upanje na večno življenje v raju na zemlji. (Jan. 10:16) Naj je tvoje upanje nebeško ali zemeljsko, se ga oprimi – v svojem življenju vselej ubogaj Boga. (Beri Hebrejcem 6:11, 12.)

9. Kaj je Bog prisegel, ko so bili Abrahamovi potomci sužnji v Egiptu?

⁹ Jehova je v povezavi s prej omenjenimi obljubami stoletja pozneje, ko je poslal Mojzesa, naj govori z Abrahamovimi potomci, ki so bili takrat sužnji v Egiptu, izrekel še eno prisego. (2. Mojz. 6:6–8) S tem dogodkom v mislih je kasneje rekel: »Tistega dne, ko sem izbral Izraela, sem [. . .] dvignil [. . .] svojo roko in jim prisegel: ‚Jaz sem Jehova, vaš Bog.‘ Tistega dne sem jim z dvignjeno roko prisegel, da jih bom iz egiptovske dežele odvedel v deželo,  ki sem jo poiskal zanje, deželo, v kateri tečeta mleko in med.« (Ezek. 20:5, 6)

10. Kaj je Bog obljubil Izraelcem, potem ko jih je rešil iz Egipta?

¹⁰ Jehova pa je Izraelcem, potem ko jih je rešil iz Egipta, dal še eno s prisego potrjeno obljubo: »Če boste torej natančno poslušali moj glas in boste izpolnjevali mojo zavezo, mi boste posebna lastnina izmed vseh drugih ljudstev, saj je moja vsa zemlja. In boste mi kraljestvo duhovnikov in svet narod.« (2. Mojz. 19:5, 6) Bog je s tem Izraelcem ponudil nekaj zares edinstvenega! Če bi torej bili poslušni, bi Bog v prihodnosti iz posameznikov tega naroda sestavil kraljestvo duhovnikov, ki bi bilo v blagoslov ostalemu človeštvu. Pozneje je Jehova glede tega, kar je takrat storil za Izrael, rekel: »Zato sem [. . .] ti prisegel in sklenil zavezo s teboj.« (Ezek. 16:8)

11. Kako so se Izraelci odzvali, ko jih je Bog povabil, da naj kot njegovo izbrano ljudstvo stopijo z njim v zavezni odnos?

¹¹ Jehova takrat od Izraelcev ni zahteval, da naj mu prisežejo poslušnost, niti jih ni silil, da naj sprejmejo njegovo posebno ponudbo. Nasprotno, sami od sebe so obljubili: »Izpolnjevali bomo vse, kar je Jehova govoril.« (2. Mojz. 19:8) Bog Jehova je tri dni pozneje Izraelcem povedal, kaj pričakuje od svojega izbranega naroda. Najprej so slišali deset zapovedi, zatem pa jim je Mojzes naštel še druge zapovedi, in te so zapisane v 2. Mojzesovi 20:22–23:33. In kako so se Izraelci odzvali? »Ljudstvo [. . .] je v en glas odvrnilo: ‚Izpolnjevali bomo vse besede, ki jih je Jehova govoril.‘« (2. Mojz. 24:3) Potem je Mojzes napisal zakone v »knjigo zaveze« in jih na glas prebral, tako da jih je ves narod lahko slišal še enkrat. In nato se je ljudstvo še tretjič zaobljubilo: »Izpolnjevali bomo vse, kar je Jehova govoril, in bomo poslušni.« (2. Mojz. 24:4, 7, 8)

12. Kako sta se Jehova in njegovo izbrano ljudstvo odzvala na zavezo, ki je bila sklenjena med njima?

¹² Jehova je takoj začel izpolnjevati svoj del odgovornosti, ki jih je nalagala Postavina zaveza: poskrbel je za šotor, namenjen čaščenju, in ustanovil duhovništvo, po katerem so se mu nepopolni ljudje lahko bližali. Kaj pa Izraelci? Hitro so pozabili, da so se posvetili Bogu, in so »zadajali bolečine Svetemu Izraelovemu«. (Ps. 78:41) Ko je na primer Mojzes na gori Sinaj prejemal nadaljnja navodila, so Izraelci postali nepotrpežljivi in začeli izgubljati vero v Boga. Mislili so, da jih je Mojzes zapustil. Zato so naredili zlato tele in govorili: »Izrael, to je tvoj Bog, ki te je izpeljal iz egiptovske dežele.« (2. Mojz. 32:1, 4) Zatem so se začeli tej podobi, ki so jo naredili, klanjati in ji prinašati žrtve ter to poimenovali »praznik v čast Jehovu«. Ko je Jehova to videl, je rekel Mojzesu: »Hitro so skrenili s poti, po kateri sem jim zapovedal iti.« (2. Mojz. 32:5, 6, 8) Žal se je po tistem še velikokrat zgodilo, da so se Izraelci glede česa zaobljubili Bogu, potem pa to svojo besedo prelomili. (4. Mojz. 30:2)

13. Kaj je Bog prisegel kralju Davidu in kako je to povezano z obljubljenim Semenom?

¹³ Med vlado kralja Davida je Jehova v dobro vseh, ki ga ubogajo, izrekel še dve obljubi, ki ju je potrdil s prisego. Prvič, Davidu je prisegel, da bo njegov prestol večen. (Ps. 89:35, 36;  132:11, 12) Tako naj bi se obljubljeno Seme, to je Kristus, imenovalo »Davidov sin«. (Mat. 1:1; 21:9) David je tega potomca, ki naj bi prišel, ponižno poimenoval »moj Gospod«, saj naj bi Kristus imel višji položaj od njega. (Mat. 22:42–44)

14. Kaj je Jehova prisegel glede obljubljenega Semena in kako to koristi nam?

¹⁴ Drugič, Jehova je Davida navdihnil, da je napovedal, da to obljubljeno Seme ne bo le kralj, ampak bo v prid človeštva služilo tudi kot veliki duhovnik. V Izraelu sta bili kraljeva in duhovniška služba popolnoma ločeni. Duhovniki so bili iz Levijevega rodu, kralji pa iz Judovega. Toda David je glede tega svojega slavnega dediča napovedal: »Tako govori Jehova mojemu Gospodu: ‚Sêdi na moji desni, dokler ne bom tvojih sovražnikov položil za podnožnik tvojim nogam.‘ Jehova je prisegel (in tega ne bo obžaloval): ‚Ti si duhovnik na večne čase po Melkízedekovem zgledu!‘« (Ps. 110:1, 4) Kakor je bilo prerokovano, Jezus Kristus, obljubljeno Seme, zdaj vlada iz nebes. Poleg tega služi tudi kot veliki duhovnik v prid človeštva, tako da skesanim pomaga priti v dober odnos z Bogom. (Beri Hebrejcem 7:21, 25, 26.)

15., 16. a) O katerih dveh Izraelih beremo v Bibliji in katerega danes Bog blagoslavlja? b) Kaj je Jezus zapovedal svojim sledilcem glede priseganja?

¹⁵ Izraelci so kot narod zavrgli Jezusa Kristusa, zato so na koncu izgubili svoj prednostni položaj pred Bogom pa tudi obet, da bi postali »kraljestvo duhovnikov«. Jezus je judovskim voditeljem rekel: »Božje kraljestvo se vam bo vzelo in dalo narodu, ki rojeva njegove sadove.« (Mat. 21:43) Ta novi narod je bil rojen ob binkoštih leta 33 n. št., ko je bil na kakih 120 Jezusovih učencev, ki so bili zbrani v Jeruzalemu, izlit Božji duh. Imenovan je tudi »Božji Izrael« in njegovo število je kmalu naraslo na več tisoč posameznikov iz vseh narodov tedaj znanega sveta. (Gal. 6:16)

¹⁶ V nasprotju z naravnim Izraelom Božji novi duhovni narod rojeva dobre sadove, saj vselej posluša Boga. Ena od zapovedi, ki jih njegovi člani ubogajo, je povezana s priseganjem. Ko je bil Jezus na zemlji, so ljudje prisego zlorabljali, saj so krivo prisegali, ali pa so prisegali glede nepomembnih reči. (Mat. 23:16–22) Jezus je svoje sledilce poučil: »Sploh ne prisegajte, [. . .] vaš ‚da‘ [naj] pomeni da in vaš ‚ne‘ naj pomeni ne. Kar je namreč več od tega, je od Hudobnega.« (Mat. 5:34, 37)

17. Na kateri vprašanji bo odgovoril naslednji preučevalni članek?

¹⁷ Ali to pomeni, da nikoli ni prav priseči? In kar je še pomembnejše: Kaj vse zajema to, da naj naš »da« pomeni da? O teh dveh vprašanjih bo razpravljal naslednji preučevalni članek. Redno poglobljeno razmišljanje o Božji Besedi naj nas spodbudi, da bomo vedno ubogali Jehova. On pa nas bo z veseljem večno blagoslavljal v skladu z njegovimi dragocenimi obljubami, ki jih je potrdil s prisego.