1. Katero željo je Pavel izrazil, ko je pisal sovernikom?

APOSTOL Pavel je v svojih pismih sovernikom večkrat izrazil željo, da bi Bog in Kristus odobravala duha, ki so ga izžarevale občine. Galačanom je denimo napisal: »Bratje, z vašim duhom naj bo nezaslužena dobrotljivost našega Gospoda Jezusa Kristusa. Amen.« (Gal. 6:18) Na kaj je Pavel meril, ko je rekel »z vašim duhom«?

2., 3. a) V katerem pomenu je Pavel včasih uporabil besedo »duh«? b) Kaj se lahko vprašamo glede duha, ki ga odsevamo?

² Beseda »duh«, ki jo je Pavel uporabil, se v tem sobesedilu nanaša na močno notranjo silo, ki nas žene k takšnemu ali drugačnemu govorjenju ali ravnanju. Posameznik je na primer lahko nežen, obziren, blag, darežljiv ali takšen, da rad odpušča. Biblija pohvalno govori o »mirnem in blagem duhu«. (1. Pet. 3:4; Preg. 17:27) Vendar je človek lahko tudi sarkastičen, pridobitniško naravnan, se hitro užali ali pa kaže duha neodvisnosti. In kar je še hujše, obstajajo tudi takšni, ki razmišljajo nemoralno, so neposlušni ali pa imajo celo uporniškega duha.

³ Tako je Pavel z izrazi, kot je »Gospod naj bo z duhom, ki ga odsevaš«, brate in sestre želel spodbuditi, naj bo njihov duh v skladu z Božjo voljo in naj odsevajo Kristusovo osebnost. (2. Tim. 4:22; beri Kološanom 3:9–12.) Za nas danes je dobro, da se vprašamo: »Kakšnega duha odsevam? Kako bi lahko še bolj izžareval duha, ki ugaja Bogu? Ali bi lahko še več prispeval k pozitivnemu duhu celotne občine?« Naj ponazorimo: vsaka sončnica s svojim lepim in sijočim cvetom prispeva k lepoti celotnega  sončničnega polja. Ali smo tudi mi ena od teh »rož«, ki prispevajo k lepoti celotne občine? Vsekakor bi si za to morali prizadevati. Poglejmo sedaj, kaj lahko storimo, da bi odsevali duha, ki ugaja Bogu.

4. Kaj je »duh sveta«?

⁴ V Svetem pismu beremo: »Nismo prejeli duha sveta, temveč duha, ki je od Boga.« (1. Kor. 2:12) Kaj je »duh sveta«? Gre za istega duha, kot je omenjen v Efežanom 2:2, kjer piše: »Nekdaj [ste] živeli tako, kakor živi ta svetovna stvarnost, kakor hoče vladar oblasti zraka, duha, ki zdaj deluje v sinovih neposlušnosti.« Ta »zrak« predstavlja duha oziroma stališče sveta in nas obkroža kakor dobesedni zrak. Je povsod okoli nas. Pogosto se kaže v načelu »Nihče mi ne bo govoril, kaj naj delam!« ali »Bori se za svoje pravice!«, in to je značilno za mnoge ljudi danes. Takšni ljudje so »sinovi neposlušnosti« in so del Satanovega sveta.

5. Kakšnega slabega duha so pokazali nekateri v Izraelu?

⁵ Tovrstna stališča niso nič novega. V Mojzesovem času se je na primer Korah vzdignil zoper tiste, ki so imeli oblast v Izraelovi občini. Še posebej se je spravil na Arona in njegove sinove, ki so služili kot duhovniki. Morda so ga bodle v oči njihove pomanjkljivosti. Mogoče pa je Mojzesu očital nepotizem – dajanje prednostnih služb sorodnikom. Naj je bilo tako ali drugače, očitno je Korah na stvari začel gledati po človeško in je govoril zoper tiste, ki so bili postavljeni od Jehova. Nespoštljivo je rekel: »Dovolj vaju imamo! [. . .] Zakaj bi se vidva poviševala nad Jehovovo občino?« (4. Mojz. 16:3) Podobno sta se tudi Datan in Abiram pritoževala čez Mojzesa z besedami: »Zdaj [se] postavljaš še za kneza nad nami?« Ko ju je Mojzes dal poklicati, sta ošabno odvrnila: »Midva ne bova prišla!« (4. Mojz. 16:12–14) Jasno je, da Jehova ni bil zadovoljen z njunim duhom. Vse upornike je usmrtil. (4. Mojz. 16:28–35)

6. Kako so nekateri v prvem stoletju pokazali, da nimajo pravega stališča, in kaj je bil morda razlog za to?

⁶ Tudi v prvem stoletju so nekateri začeli kritizirati tiste, ki jim je bila v občini zaupana oblast. O njih je Juda pisal, da se »ne ozirajo na gospostvo«. (Juda 8) Ti moški verjetno niso bili zadovoljni s svojim položajem, zato so skušali še druge navesti na to, da bi se obrnili proti postavljenim možem, ki so vestno opravljali svoje od Boga dobljene dolžnosti. (Beri 3. Janezovo 9, 10.)

7. Česa bi se danes v občini morali paziti?

⁷ Takšen duh vsekakor nima mesta v krščanski občini. Zato je treba glede tega paziti. Starešine v občini niso popolni, tako kakor tudi niso bili v Mojzesovih dneh in v času apostola Janeza. Lahko naredijo napake, s katerimi nas prizadenejo. Če se to zgodi, bi bilo zelo neprimerno, če bi kateri koli član občine posnemal duha sveta in v ogorčenju govoril »Hočem pravico!« ali pa »Glede tega brata je treba nekaj narediti!«. Jehova se lahko odloči, da bo nekatere manjše napake spregledal. Ali lahko storimo enako? Nekateri posamezniki v občini, ki storijo resen greh, se denimo nočejo pojaviti pred odborom starešin, ki je določen, da jim pomaga, in to samo zato, ker pri teh starešinah vidijo nekaj, kar so po njihovem napake. To bi bilo podobno, kakor če bi pacient zavrnil zdravljenje samo zato, ker mu pri zdravniku nekaj ne bi bilo všeč.

8. Kateri svetopisemski stavki nam lahko pomagajo ohranjati pravilen pogled na tiste, ki v občini vodijo?

 ⁸ Da se ne bi navzeli takšnega duha, se lahko spomnimo, da Biblija Jezusa v videnju opisuje kot nekoga, ki ima »v desnici [. . .] sedem zvezd«. »Zvezde« predstavljajo maziljene nadzornike, v širšem smislu pa pravzaprav vse nadzornike v občinah. Jezus lahko te »zvezde«, ki jih ima v roki, usmerja tako, kakor želi. (Raz. 1:16, 20) Zato ima kot Glava krščanske občine popoln nadzor nad starešinstvi. Če je koga iz starešinstva res treba pokarati, bo tisti, ki ima »oči [. . .] kakor ognjen plamen«, poskrbel, da bo to storjeno ob pravem času in na pravi način. (Raz. 1:14) Medtem pa moramo ohranjati pravilno spoštovanje do tistih, ki so postavljeni po duhu, saj je Pavel napisal: »Ubogajte tiste, ki med vami vodijo, in se jim podrejajte, ker bedijo nad vašimi dušami kot taki, ki bodo dajali odgovor. Tako bodo to delali z veseljem, ne pa z vzdihovanjem, ker bi vam to bilo v škodo.« (Heb. 13:17)

9. a) Kaj se morda pokaže, kadar je kristjan pokaran oziroma discipliniran? b) Kako se je najboljše odzvati na discipliniranje?

⁹ To, kakšnega duha oziroma stališče ima kristjan, se pokaže tudi takrat, ko je pokaran oziroma ko izgubi prednostne naloge v občini. Starešine so nekemu mlademu bratu taktno svetovali glede igranja nasilnih videoiger. Žal njihovega nasveta ni dobro sprejel, in ni mogel več služiti kot strežni služabnik, saj ni več izpolnjeval svetopisemskih pogojev.  (Ps. 11:5; 1. Tim. 3:8–10) O tem, da se ne strinja z odločitvijo starešin, je začel govoriti vsem naokoli in podružničnemu uradu napisal več pisem, v katerih je kritiziral starešine. Šel je celo tako daleč, da je še druge spodbujal, naj ravnajo enako. Tudi mi ne bi naredili nič dobrega, če bi z opravičevanjem svojih dejanj šli tako daleč, da bi ogrozili mir celotne občine. Če smo pokarani, je mnogo boljše, da na to gledamo kot na nekaj, kar nam pomaga uvideti lastne slabosti, ki se jih prej nismo zavedali, in da karanje mirno sprejmemo. (Beri Žalostinke 3:28, 29.)

10. a) Pojasni, kaj se lahko o tem, kakšnega duha naj bi odsevali in kakšnega naj ne bi, naučimo iz Jakoba 3:16–18. b) Kaj dobrega dosežemo, če delamo skladno z »modrostjo, ki je od zgoraj«?

¹⁰ Besede iz Jakoba 3:16–18 so dobro vodilo glede tega, kakšnega duha naj bi posameznik v občini odseval in kakšnega naj ne bi. Tam piše: »Kjer sta namreč ljubosumnost in prepirljivost, tam sta tudi nered in vsakršna hudobnost. Toda modrost, ki je od zgoraj, je predvsem čista, hkrati pa si prizadeva za mir, je razumna, pripravljena ubogati, polna usmiljenja in dobrih sadov, je nepristranska in nehinavska. In tisti, ki delajo za mir, sejejo v miroljubnih razmerah ter žanjejo sad pravičnosti.« Če delamo skladno z »modrostjo, ki je od zgoraj«, si pridobimo bogovšečne lastnosti, s katerimi lahko pripomoremo k temu, da med brati in sestrami prevladuje dober duh.

11. a) Česa ne bomo delali, če bomo stalno odsevali primernega duha? b) Kaj se naučimo iz Davidove izkušnje?

¹¹ Ne pozabimo, da je Jehova starešine postavil za to, »da bi pasli Božjo občino«. (Apd. 20:28; 1. Pet. 5:2) Tako se bomo zavedali, da je modro spoštovati Božji način urejanja zadev, pa naj smo starešine ali ne. Če stalno odsevamo primernega duha, nam to lahko pomaga, da pravilno gledamo na svoj položaj ali na položaj drugih. Kralj Savel je na primer »sumničavo gledal na Davida«, in to od tistega dne, ko se mu je zazdelo, da ta ogroža njegovo kraljevsko oblast. (1. Sam. 18:9) V njem se je razvil slab duh, tako da je Davida hotel celo ubiti. Ne bodimo pretirano zaskrbljeni za svoj položaj, tako kakor je bil Savel, ampak raje posnemajmo Davida. On je že kot mladenič kljub vsej nepravičnosti, ki jo je doživljal, še naprej spoštoval tiste, ki jim je Bog dal oblast. (Beri 1. Samuelova 26:23.)

12. Kaj bo prispevalo k enotnosti v občini?

¹² V občini lahko zaradi različnih mnenj pride do jeze, in to celo med nadzorniki. V Bibliji glede tega najdemo koristne nasvete, kot sta »V medsebojnem izkazovanju časti prednjačite« in »Ne imejte sami sebe za preudarne«. (Rim. 12:10, 16) Torej ne bi bilo dobro vztrajati pri tem, da imamo mi prav. Boljše bi bilo priznati, da pogosto obstaja več kot le en pravilen pogled na okoliščine. Če si prizadevamo upoštevati mnenje drugih, lahko prispevamo k enotnosti v občini. (Fil. 4:5)

13. Kaj bi morali storiti potem, ko povemo svoje mnenje, in kateri biblijski zgled to pokaže?

¹³ Ali to pomeni, da ni prav povedati svojega mnenja, če opazimo kaj, kar bi bilo v občini treba spremeniti? Ne. V prvem stoletju se je pojavilo vprašanje, ki je povzročilo precej prerekanja. Bratje »so se dogovorili, da naj gresta Pavel in Bárnaba ter še nekateri izmed njih zaradi tega spora k apostolom in starešinam v Jeruzalem«. (Apd. 15:2)  Nedvomno je vsak od teh bratov imel svoje mnenje o zadevi in tudi zamisel, kako jo rešiti. Toda po tem, ko je vsak povedal svoje mnenje in je bila po duhu nazadnje sprejeta odločitev, ni nobeden več vztrajal pri svojem. Vsaka posamezna občina, ki je prejela pismo z odločitvijo, se je »hrabrilnih besed razveselila«, in »tako so se občine utrjevale v veri«. (Apd. 15:31; 16:4, 5) Podobno je danes. Ko enkrat o zadevi seznanimo starešine, bi jim morali z veseljem prepustiti, da o njej skrbno razmislijo.

14. Kako lahko kot posamezniki odsevamo dobrega duha?

¹⁴ Kot posamezniki imamo veliko priložnosti, da odsevamo dobrega duha. Mnogo koristnega lahko storimo, če smo takrat, kadar nas kdo užali, pripravljeni odpustiti. Božja Beseda nam prigovarja: »Prenašajte se med seboj in si velikodušno odpuščajte, če ima kdo razlog za pritožbo proti drugemu. Kakor je Jehova velikodušno odpustil vam, tako delajte tudi vi.« (Kol. 3:13) Besedna zveza »če ima kdo razlog za pritožbo proti drugemu« namiguje, da morda obstajajo upravičeni razlogi, da se zaradi drugih ujezimo. Toda ne dovolimo, da bi se nad njihovimi slabostmi toliko razjezili, da bi kalili mir v občini. Raje si prizadevajmo posnemati Jehova, tako da soverniku velikodušno odpustimo in skupaj z njim še naprej služimo Bogu.

15. a) Kaj se lahko glede odpuščanja naučimo od Joba? b) Kako nam lahko molitev pomaga izžarevati prijetnega duha?

¹⁵ Glede odpuščanja se lahko veliko naučimo od Joba. Joba so njegovi trije navidezni tolažniki žalili z mnogimi neprijaznimi besedami. Kljub temu jim je odpustil. Kako je to pokazal? »V molitvi [je] prosil za svoje prijatelje.« (Job 16:2; 42:10) Če za druge molimo, morda nanje začnemo gledati drugače. To, da molimo za vse naše brate in sestre, nam pomaga razvijati duha, kakršnega ima Kristus. (Jan. 13:34, 35) Poleg tega bi morali v molitvah prositi za svetega duha. (Luk. 11:13) Bog nam bo po svojem duhu pomagal, da bomo pri odnosih z drugimi izžarevali prave krščanske lastnosti. (Beri Galačanom 5:22, 23.)

16., 17. Kaj si glede duha, ki naj bi ga odseval, odločen delati?

¹⁶ Če si vsak član občine postavi za cilj, da bo v občini prispeval svoj del k zdravemu duhu, so rezultati lahko odlični! Morda si na podlagi tega članka sklenil, da se lahko še izboljšaš v odsevanju spodbudnega duha. Če je tako, potem naj ti ne bo težko preiskovati se v luči Božje Besede. (Heb. 4:12) Pavlu je bilo veliko do tega, da je v občinah dajal dober zgled, zato je rekel: »Nimam [si] kaj očitati, vendar to še ne dokazuje, da sem pravičen. Jehova pa je tisti, ki me preiskuje.« (1. Kor. 4:4)

¹⁷ Če si bomo prizadevali delati v skladu z modrostjo, ki je od zgoraj, in sebi ali svojemu položaju ne bomo pripisovali prevelike pomembnosti, bomo prispevali k zdravemu duhu v občini. Bodimo pripravljeni odpuščati in o drugih razmišljajmo pozitivno. Tako bomo s soverniki v mirnih odnosih. (Fil. 4:8) Če bomo upoštevali vse to, smo lahko prepričani, da bosta Jehova in Jezus zadovoljna z našim duhom. (Filem. 25)