1., 2. a) Kaj je bila »Davidova koča« in kako naj bi bila nanovo zgrajena? b) Kdo danes skupaj služi Jehovu?

LETA 49 n. št. je na enem od prelomnih sestankov vodstvenega organa učenec Jakob dejal: »Símeon [Peter] nam je natančno razložil, kako je Bog prvič posvetil pozornost narodom, da bi izmed njih izbral ljudstvo za svoje ime. S tem se ujema tudi to, kar piše v Prerokih: ‚Potem se bom vrnil in nanovo zgradil podrto Davidovo kočo, nanovo bom zgradil njene ruševine in jo spet postavil, zato da bodo preostali ljudje lahko iskreno iskali Jehova skupaj s pripadniki vseh narodov, z ljudmi, ki se imenujejo z mojim imenom, pravi Jehova, ki dela to, kar je znano že od zdavnaj.‘« (Apd. 15:13–18)

² »Davidova koča [oziroma kraljevska hiša]« je padla, ko je bil s prestola pahnjen kralj Zedekija. (Amos 9:11) Vendar naj bi to »kočo« nanovo zgradil Davidov potomec Jezus, ki bo kralj za vedno. (Ezek. 21:27; Apd. 2:29–36) Kot je na tem zgodovinskem sestanku poudaril Jakob, se Amosova prerokba izpolnjuje z zbiranjem dedičev Kraljestva, ki jih sestavljajo Judje in Nejudje. Danes preostanek maziljenih kristjanov in milijone Jezusovih »drugih ovc« kot Jehovovi služabniki skupaj oznanjajo biblijske resnice. (Jan. 10:16)

3., 4. Kako je Jehovovo ljudstvo duhovno preživelo v Babilonu?

³ Ko so Jude odpeljali v ujetništvo v Babilon, je bilo jasno, da je »Davidova koča« padla. Kako pa je Božje ljudstvo med svojim 70-letnim pregnanstvom, od leta 607 pr. n. št. do 537 pr. n. št., duhovno preživelo glede na to, da se je v Babiloniji bohotila kriva vera? Enako kot lahko preživimo Jehovovi služabniki danes v tem svetu, ki mu vlada Satan. (1. Jan.  5:19) Pri tem nam pomaga bogata duhovna dediščina.

⁴ Del duhovne dediščine, ki jo imamo, je napisana Božja Beseda. Judje, ki so bili pregnani v Babilon, sicer niso imeli na voljo celotnih Svetih spisov, seznanjeni pa so bili z Mojzesovo postavo in njenimi desetimi zapovedmi. Poznali so »síonske pesmi«, spomnili so se lahko številnih pregovorov, vedeli pa so tudi za pogumna dejanja Jehovovih služabnikov iz preteklosti. Da, ti pregnanci so jokali, ko so se spominjali Siona, in niso pozabili Jehova. (Beri Psalm 137:1–6.) To jih je ohranjalo duhovno žive celo v Babilonu, v katerem je bilo vse polno krivih naukov in običajev.

5. Katere dokaze imamo o tem, da so v starem Babilonu in Egiptu častili triade bogov oziroma trojice?

⁵ Skupine treh bogov oziroma trojice so bile opazna značilnost čaščenja v Babilonu. Eno od babilonskih trojic so sestavljali Sin (bog meseca), Šamaš (bog sonca) in Ištar (boginja plodnosti in vojne). Glede na verovanja v starem Egiptu je bil bog pogosto poročen z boginjo in imel z njo sina. Vsi trije so »sestavljali triado bogov oziroma trojico, v kateri pa oče ni imel vedno vrhovnega položaja, včasih se je zadovoljil z vlogo princa soproga, medtem ko je vloga glavnega krajevnega božanstva pripadla boginji«. (New Larousse Encyclopedia of Mythology) Eno od egipčanskih trojic so sestavljali bog Oziris, boginja Izida in njun sin Hor.

6. Kako bi opisal Trojico in kako smo obvarovani pred tem, da bi verjeli takšni zmoti?

⁶ Tudi krščanstvo ima svojo triado bogov – Trojico. Duhovniki učijo, da so Oče, Sin in sveti duh vsi trije en Bog. Toda takšno verovanje je napad na vrhovnost Jehova, saj ga skušajo prikazati kot troedinega boga – pravzaprav naj bi bil le ena tretjina tega domnevnega božanstva. Jehovovi služabniki so obvarovani pred tem, da bi verjeli takšni zmoti, saj se strinjajo z navdihnjenimi besedami: »Poslušaj, Izrael: Jehova, naš Bog, je en Jehova.« (5. Mojz. 6:4) Ali bi kdo od pravih kristjanov oporekal tem besedam, ki jih je ponovil tudi Jezus? (Mar. 12:29)

7. Zakaj se posameznik, ki verjame v Trojico, ne more veljavno posvetiti Bogu in krstiti?

⁷ Nauk o Trojici se bije s tem, kar je Jezus naročil svojim sledilcem, ko jim je rekel: »Pridobivajte [mi] učence med ljudmi iz vseh narodov. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in svetega duha.« (Mat. 28:19) Da se posameznik lahko krsti kot pravi kristjan in Jehovova priča, mora priznavati vrhovno oblast Očeta, Jehova, pa tudi položaj in oblast Božjega Sina, Jezusa. Poleg tega mora krstni kandidat verjeti, da je sveti duh Božja dejavna sila, ne pa del Trojice. (1. Mojz. 1:2) Posameznik, ki še naprej verjame v Trojico, se ne more veljavno posvetiti Bogu Jehovu in se krstiti. Res smo lahko hvaležni, da nas naša duhovna dediščina ščiti pred tem, da bi verjeli temu nauku, ki sramoti Boga.

8. Kako so v Babiloniji gledali na bogove in demone?

⁸ Verski pogledi v Babiloniji so bili zelo odprti za lažne nauke, božanstva, demone in spiritizem. V neki enciklopediji beremo: »V babilonski religiji so bili demoni po pomembnosti takoj za bogovi. Demoni so imeli moč, da so človeku povzročili različne telesne in umske bolezni. Videti je, da so se v tej religiji veliko posvečali mučnemu boju z demoni,  in ljudje so se vsepovsod obračali po pomoč k bogovom.« (The International Standard Bible Encyclopaedia)

9. a) Kako so se mnogi Judje po tem, ko je bilo konec njihovega pregnanstva v Babilonu, ujeli v zanko napačnih verskih zamisli? b) Kako smo obvarovani pred nevarnostjo, da bi si želeli priti v stik z demoni?

⁹ Mnogi Judje so se po tem, ko je bilo konec njihovega pregnanstva v Babilonu, ujeli v zanko nesvetopisemskih zamisli. Ko so med Jude vdrle grške zamisli, so številni postali dovzetni za vpliv demonov, saj so se navzeli mišljenja, da so ti lahko zlobni ali pa dobri. Naša duhovna dediščina nas varuje pred nevarnostjo, da bi si želeli priti v stik z demoni, saj vemo, da je Bog obsodil babilonske spiritistične običaje. (Iza. 47:1, 12–15) Poleg tega v življenju upoštevamo Božji pogled na spiritizem. (Beri 5. Mojzesova 18:10–12; Razodetje 21:8.)

10. Kaj lahko rečemo o običajih in naukih Babilona Velikega?

¹⁰ S spiritizmom pa se niso ukvarjali le Babilonci, ampak to počnejo tudi pripadniki Babilona Velikega, svetovnega imperija krive religije. (Raz. 18:21–24) V enem od biblijskih priročnikov piše: »Z Babilonom [Velikim] ni mišljen le neki imperij ali kultura. Ne označujejo ga geografske ali časovne meje, ampak prevladujoči malikovalski običaji.« (The Interpreter’s Dictionary of the Bible, 1. knjiga, str. 338) Babilon Veliki je prežet s spiritizmom, malikovalstvom in drugimi grehi in še vedno obstaja – vendar ne bo več dolgo. (Beri Razodetje 18:1–5.)

11. Katera svarila glede spiritizma so bila objavljena v naših publikacijah?

¹¹ Jehova je rekel: »Ne prenašam tega, da [. . .] izkoriščate skrivnostne moči.« (Iza. 1:13) Spiritizem je imel pomembno mesto v miselnosti 19. stoletja. Zato je leta 1885 v majski izdaji angleškega Sionskega stražnega stolpa pisalo: »Verovanje, da mrtvi živijo v nekem drugem področju oziroma stanju, ni nič novega. To verovanje je bilo prisotno že v starodavnih religijah in je bilo temelj celotne mitologije.« V članku je še pisalo, da nesvetopisemska zamisel, da mrtvi lahko komunicirajo z živimi, »predstavlja krinko, pod katero demoni z lahkoto širijo prevaro, in sicer tako, da se prikazujejo kot duhovi umrlih. Demoni z užitkom izkoriščajo to metodo prikrivanja svoje identitete in tako ohranjajo svoj vpliv na um in življenje mnogih.« V eni od starejših brošuric z naslovom What Say the Scriptures About Spiritism? (Kakšen je svetopisemski pogled na spiritizem?), pa tudi v novejših publikacijah, najdemo podobna svarila.

12. Kaj je glede stanja mrtvih po navdihnjenju rekel Salomon?

¹² Na to vprašanje poznajo odgovor »vsi, ki so spoznali resnico«. (2. Jan. 1) Prav gotovo soglašamo s tem, kar je rekel Salomon: »Boljši je živ pes kakor mrtev lev. Živi se zavedajo, da bodo umrli, mrtvi pa se ne zavedajo ničesar. [. . .] Vse delo, ki ti pride pod roko, opravi z vso svojo močjo, ker v šeólu [splošnem grobu čoveštva], kamor greš, ni ne dela, ne načrtovanja, ne znanja, ne modrosti.« (Prid. 9:4, 5, 10)

13. Kako sta na Jude vplivali helenistična kultura in religija?

¹³ Jehova je Judom povedal resnico glede mrtvih. Toda ko je bila Grčija razdeljena med štiri generale Aleksandra Velikega, se je začela krepiti težnja, da bi Judovo združili s Sirijo, na primer s širjenjem vpliva grške religije in helenistične kulture. Posledica tega je bila,  da so Judje sprejeli kriva nauka, da je duša neumrljiva in da v podzemlju obstaja kraj mučenja. Vendar se zamisel o podzemlju, polnem trpečih duš, ni porodila Grkom, saj so si že Babilonci zamišljali »spodnji svet [. . .] kot kraj groze, ki ga vodijo mogočni ter silno kruti bogovi in demoni«. (The Religion of Babylonia and Assyria) Babilonci so torej verjeli v neumrljivost duše.

14. Kaj sta Job in Abraham vedela glede mrtvih in vstajenja?

¹⁴ Čeprav pravični Job ni imel Svetega pisma, je poznal resnico glede mrtvih. Poleg tega se je zavedal, da je Jehova ljubeč Bog in da bi hrepenel po tem, da ga obudi. (Job 14:13–15) V vstajenje je verjel tudi Abraham. (Beri Hebrejcem 11:17–19.) Zamisel, da bi lahko imel vstajenje nekdo, ki ne more umreti, bi bila nesmiselna, zato ta bogaboječa moža nista verjela v neumrljivost človeške duše. Bog je po svojem duhu nedvomno pomagal Jobu in Abrahamu, da sta razumela, v kakšnem stanju so mrtvi, in verjela v vstajenje. Ti resnici pa sta tudi del naše dediščine.

15., 16. Kako smo osvobojeni greha in smrti?

¹⁵ Hvaležni smo, da nam je Bog razodel tudi resnico o tem, kako nas namerava rešiti greha in smrti, ki smo ju podedovali po Adamu. (Rim. 5:12) Vemo, da Jezus »ni prišel, da bi mu stregli, temveč da streže in dá svojo dušo kot odkupnino za mnoge«. (Mar. 10:45) Res je lepo biti seznanjen »z osvoboditvijo po odkupnini, ki jo je plačal Kristus Jezus«! (Rim. 3:22–24)

¹⁶ Judje in Nejudje iz prvega stoletja so se morali pokesati za svoje grehe in verjeti v Jezusovo odkupno žrtev. Drugače ne bi mogli doseči odpuščanja. Podobno je danes. (Jan. 3:16, 36) Če se  posameznik oklepa krivih naukov, kot sta denimo nauka o Trojici in neumrljivosti duše, mu odkupnina ne more koristiti. Z nami pa ni tako. Poznamo namreč resnico glede Božjega »ljubljenega Sina, po katerem smo osvobojeni z odkupnino, kar pomeni, da so nam odpuščeni grehi«. (Kol. 1:13, 14)

17., 18. Kje lahko najdemo koristne informacije o naši zgodovini in kako nam lahko koristi, če se učimo iz nje?

¹⁷ Veliko bi lahko govorili o pravih naukih, ki smo jih sprejeli, o doživetjih, ki jih imamo kot Božji služabniki, ter o duhovnih in drugih blagoslovih, ki jih uživamo. V naših Letopisih že desetletja izhajajo vznemirljive pripovedi o naši dejavnosti v različnih deželah sveta. Našo zgodovino nam približata videoposnetka Dejavna vera Jehovovih prič, 1. in 2. del, ter publikacije, kot je knjiga Jehovah’s Witnesses—Proclaimers of God’s Kingdom (Jehovove priče – oznanjevalci Božjega kraljestva). V naših revijah so pogosto objavljene ganljive osebne pripovedi naših ljubljenih sovernikov.

¹⁸ Če uravnovešeno razmišljamo o zgodovini Jehovove organizacije, nam to koristi, podobno kakor je Izraelcem koristilo premišljevanje o tem, kako jih je Bog rešil iz suženjstva v Egiptu. (2. Mojz. 12:26, 27) Ostareli Mojzes je bil priča Božjim čudovitim dejanjem, zato je lahko izrekel spodbudo, namenjeno slehernemu Izraelcu: »Spomni se starodavnih dni, premisli o letih prejšnjih rodov. Vprašaj očeta in ti bo povedal, svoje starce in ti bodo razložili.« (5. Mojz. 32:7) Vsi mi smo ljudstvo Boga Jehova in čreda njegove paše, zato mu z veseljem izrekamo hvalo in o njegovih mogočnih delih govorimo drugim. (Ps. 79:13) Poleg tega je dobro, da preiskujemo našo zgodovino, se učimo iz nje in modro načrtujemo za prihodnost.

19. Kaj naj bi delali glede na to, da hodimo v duhovni luči?

¹⁹ Hvaležni smo, da ne tavamo v temi, ampak hodimo v duhovni luči, ki prihaja od Boga. (Preg. 4:18, 19) Zato marljivo preučujmo Božjo Besedo in goreče oznanjujmo resnico drugim z enako predanostjo, kakor je to delal psalmist, ki je takole slavil Vrhovnega gospoda Jehova: »Pripovedoval [bom] o tvoji veliki moči, o Vrhovni gospod Jehova. Govoril bom o tvoji pravičnosti, samo o tvoji. O Bog, učiš me že od moje mladosti in vse do zdaj pripovedujem o tvojih čudovitih delih. Pa tudi v starosti, ko lasje osivijo, me ne zapusti, o Bog, da bom lahko pripovedoval o tvoji močni roki naslednjemu rodu, o tvoji moči vsem, ki bodo še prišli.« (Ps. 71:16–18)

20. Kateri med seboj povezani vprašanji obstajata in kakšno je tvoje stališče glede njiju?

²⁰ Kot Jehovovo posvečeno ljudstvo se zavedamo vprašanja glede Božje pravice do vrhovne oblasti in z njim povezanega vprašanja človekove značajnosti. To je razvidno iz tega, da oznanjujemo nesporno resnico, da je Jehova Najvišji v vsem vesolju in vreden, da smo mu predani iz vsega srca. (Raz. 4:11) Jehova nam po svojem duhu prav tako pomaga oznanjevati dobro novico krotkim, obvezovati rane tistim, ki so potrtega srca, in tolažiti žalujoče. (Iza. 61:1, 2) Kljub Satanovim praznim poskusom, da bi zagospodoval Božjemu ljudstvu in vsemu človeštvu, zelo cenimo našo duhovno dediščino in smo odločeni ostati značajni do Boga ter slaviti Vrhovnega gospoda Jehova zdaj in vso večnost. (Beri Psalm 26:11; 86:12.)