Ko sem bil še malček, so se moji starši razvezali in mama je morala sama vzgajati mene, moja starejša brata in sestro. Takrat se gluhi otroci v Franciji niso izobraževali tako kakor danes in metode, ki so jih uporabljali v šolah, so včasih povzročile veliko trpljenja. Vseeno pa sem bil v otroštvu na boljšem kakor mnogi drugi gluhi. V nadaljevanju vam bom pojasnil, zakaj.

Nekaj časa so bili mnogi šolski strokovnjaki prepričani, da se morajo gluhi otroci naučiti brati z ustnic in govoriti. Pravzaprav je bil v Franciji, kjer sem odraščal, znakovni jezik v šolah povsem prepovedan. Nekaterim gluhim otrokom so med poukom celo zvezali roke na hrbet.

Prvih nekaj let življenja sem vsak teden po več ur preživel z govorno terapevtko. Držala me je za čeljust ali za glavo in prisiljen sem bil znova in znova ponavljati glasove, ki jih nisem mogel slišati. Z drugimi otroki nisem mogel komunicirati. Ta leta so bila zame polna trpljenja.

Nato pa so me pri šestih letih poslali v internat za gluhe otroke. Prvič v življenju sem prišel v stik z drugimi gluhimi otroki. Vendar je bil tudi tam znakovni jezik prepovedan. Če smo v razredu med seboj komunicirali s kretnjami, smo tvegali, da nas bodo udarili po prstih ali potegnili za lase. Vseeno pa smo se s kretnjami sporazumevali na skrivaj in pri tem uporabljali znake, ki smo si jih sami izmislili. Končno sem lahko komuniciral z drugimi otroki. Tako so se zame začela štiri srečna leta.

Ko pa sem bil star deset let, so me premestili v osnovno šolo za slišeče otroke. Bil sem povsem na tleh! Mislil sem, da so vsi drugi gluhi otroci umrli in da sem na svetu ostal samo še jaz. Člani moje družine so upoštevali nasvet zdravnikov, ki so se bali, da bi vse koristi govorne terapije šle v nič, zato se niso naučili znakovnega jezika in mi niso dovolili, da bi se družil z gluhimi otroki. Še vedno se spomnim obiska pri specialistu za sluh. Na mizi je imel učbenik za znakovni jezik. Ko sem videl slike na platnici, sem pokazal nanjo in rekel: »To hočem!« Zdravnik je učbenik hitro pospravil. *

Mama je nas otroke skušala vzgajati po krščanskih načelih. Jemala nas je s seboj na krščanske shode Jehovovih prič v kraju Mérignac, blizu Bordeauxja. V otroštvu sem na shodih razumel zelo malo tega, kar so povedali. Vendar so nekateri člani občine menjaje sedeli ob meni in mi delali zapiske o tem, kar je bilo povedano z odra. Njihova ljubezen in skrb sta me močno ganili. Doma me je mama poučevala o Svetem pismu, vendar nisem nikoli povsem dojel tega, kar me je učila. V nekem smislu sem se počutil tako kakor prerok Daniel, ki je zatem, ko mu je angel zaupal prerokbo, dejal: »Slišal [sem], vendar nisem mogel razumeti.« (Daniel 12:8) Z menoj je bilo podobno: »Videl sem, vendar nisem mogel razumeti.«

Vseeno so osnovne biblijske resnice počasi le pognale korenine v mojem srcu. Tisto, kar sem jasno razumel, sem cenil kot zaklad in se trudil upoštevati v svojem življenju. Učil sem se tudi tako, da sem opazoval ravnanje drugih. Sveto pismo nam denimo naroča, naj bomo potrpežljivi. (Jakob 5:7, 8) Nisem povsem razumel, kaj točno naj bi to pomenilo. Ko pa sem videl, kako soverniki kažejo potrpežljivost, sem končno doumel, kaj to pravzaprav pomeni. Prav zares, krščanska občina mi je bila v veliko pomoč.

Nekega dne, ko sem bil že v najstniških letih, sem na cesti videl nekaj gluhih mladih, ki so se med seboj sporazumevali v znakovnem jeziku. Na skrivaj sem se začel družiti z njimi in se učiti francoski znakovni jezik. Še naprej sem obiskoval krščanske shode, kjer me je mlad Pričevalec Stéphane vzel pod svoje okrilje. Zelo si je prizadeval, da bi komuniciral z menoj, zato sem se nanj močno navezal. Toda doletelo me je bridko razočaranje. Stéphane je moral zaradi tega, ker ni hotel služiti vojaškega roka, iti v zapor. Bil sem čisto skrušen! Ko je Stéphane odšel, sem postal zelo malodušen in sem praktično nehal obiskovati shode.

Enajst mesecev kasneje so Stéphana izpustili iz zapora in je prišel domov. Samo zamislite si, kako presenečen sem bil, ko se je z menoj začel sporazumevati v znakovnem jeziku. Nisem mogel verjeti svojim očem! Kaj se je zgodilo? Stéphane se je v zaporu naučil francoski znakovni jezik. Ko sem opazoval gibe njegovih rok in izraze na obrazu ter premišljeval o tem, kaj vse bo to zame pomenilo, se je moje navdušenje razplamtelo.

Stéphane je z menoj začel preučevati Sveto pismo. Takrat sem začel sestavljati posamezne koščke svetopisemskih resnic, ki sem jih imel shranjene v srcu. Kot otrok sem rad gledal prelepe slike v naših svetopisemskih publikacijah, pri tem pa primerjal osebe na teh slikah in pregledal vsako podrobnost, da bi si vtisnil zgodbo v spomin. Vedel sem za Abrahama, njegovo »seme« in »veliko množico«, toda šele takrat, ko so mi te pojme razložili v znakovnem jeziku, sem jih končno zares razumel. (1. Mojzesova 22:15–18; Razodetje 7:9) Jasno mi je bilo, da sem našel svoj naravni jezik, jezik svojega srca.

Sedaj ko sem končno lahko razumel, kaj govorijo na shodih, so se svetopisemske resnice dotaknile mojega srca in želja po znanju je rasla. S Stéphanovo pomočjo sem vedno bolje razumel Sveto pismo in tako sem leta 1992 posvetil svoje življenje Bogu Jehovu in se krstil. Kljub svojemu napredku sem zaradi tega, ker se v zgodnjem otroštvu nisem mogel pogovarjati z drugimi, ostal vase zaprt in zadržan.

Čez čas se je skupinica gluhih, ki sem ji pripadal, pridružila občini slišečih v Pessacu, predmestju Bordeauxja. To se je izkazalo za zelo koristno, saj sem lahko še naprej duhovno napredoval. Čeprav sem še vedno težko komuniciral z drugimi, so moji slišeči prijatelji pazili na to, da sem zagotovo vse razumel. Še posebej sta si prizadevala z menoj komunicirati zakonca Gilles in Elodie. Po shodu sta me pogosto povabila na kosilo ali na kavo in tako se je med nami razvilo čudovito prijateljstvo. Kakšna radost je biti med ljudmi, ki posnemajo Boga v izkazovanju ljubezni!

V tej občini sem spoznal očarljivo dekle Vanesso. Pritegnila me je s svojo rahločutnostjo in čutom za pravico. Na to, da sem gluh, ni nikoli gledala kot na oviro, temveč kot na priložnost, da si pridobi nove življenjske izkušnje. Zaljubil sem se vanjo in leta 2005 sva se poročila. Čeprav je sporazumevanje moja šibka točka, mi Vanessa pomaga, da lažje premagujem plahost in da se bolj brez zadržkov izražam. Zelo cenim, da me podpira pri tem, ko izpolnjujem svoje odgovornosti.

Tistega leta, ko sva se z Vanesso poročila, so me iz francoskega podružničnega urada Jehovovih prič v Louviersu povabili na enomesečno šolanje v prevajalski oddelek. V zadnjih letih so v podružnici marljivo delali, da so v znakovnem jeziku izdali več publikacij na DVD-ju. Toda prevajalce je čakalo še veliko dela, zato so potrebovali pomoč.

Z Vanesso sva menila, da je služenje v podružnici zame izredna čast in darilo Boga Jehova, vendar moram priznati, da sva bila nekoliko zaskrbljena. Kaj se bo zgodilo s skupino za znakovni jezik, ki ji pripadava? Kaj bova storila z najino hišo? Ali bo Vanessa našla zaposlitev? Jehova je na čudovit način poiskal rešitev za prav vsakega od teh problemov. Čutil sem, da ima Jehova naju in gluhe zelo rad.

Ker sodelujem pri prevajanju, lahko bolje razumem, kaj vse je treba storiti za to, da bi duhovno pomagali gluhim. In kakšno veselje je videti mnoge sodelavce, ki se skušajo z menoj sporazumevati! Močno me gane, kadar se naučijo nekaj kretenj in se jih trudijo uporabljati v komunikaciji z menoj. Še zdaleč se ne počutim izločenega! Vsi ti izrazi ljubezni mi povedo, da v Jehovovem narodu vlada izredna enotnost. (Psalm 133:1)

Hvaležen sem Jehovu, da vedno poskrbi, da mi je v krščanski občini kdo pripravljen priskočiti na pomoč. Zelo tudi cenim, da imam lahko vsaj majhen delež pri nastajanju gradiva, ki gluhim pomaga spoznavati našega ljubečega Stvarnika in se z njim zbližati. Veselim se že dneva, ko bodo vse komunikacijske pregrade odstranjene in bomo kot del enotne človeške družine vsi govorili čisti jezik – resnico o Bogu Jehovu in njegovih namenih. (Zefanija 3:9)