1. Kako zakoncem pomaga dobra komunikacija?

»ČASA z nikomer drugim ne preživljam tako rad kakor s svojo ženo,« je povedal neki brat iz Kanade. »Vsaka sreča je veliko večja in vsaka bolečina pol manjša, če jo delim z njo.« Poročen brat iz Avstralije pa je napisal: »Z ženo sva skupaj enajst let in niti en dan ni minil, da ne bi govoril z njo. Nikoli ne čutiva negotovosti ali skrbi glede trdnosti najinega zakona. K temu v glavnem prispevajo pogosti in smiselni pogovori.« Neka sestra iz Kostarike je dejala: »Dobra komunikacija več kot le obogati najin zakon; zbližuje naju z Jehovom, naju varuje pred skušnjavami, združuje in nama pomaga rasti v ljubezni.«

2. Kateri dejavniki lahko ovirajo dobro komunikacijo?

² Ali ti in tvoj zakonec uživata v medsebojni komunikaciji ali pa vama je smiselno komunicirati izziv? Razumljivo je, da se v zakonu lahko pojavijo tudi težavne okoliščine, saj je to zveza dveh nepopolnih ljudi z različno osebnostjo, h kateri spadajo tudi lastnosti, ki so odsev kulture in vzgoje. (Rim. 3:23) Poleg tega se morda razlikujeta po načinu komuniciranja. Torej ni brez razloga, da John M. Gottman in Nan Silver, raziskovalca na področju zakonske zveze, pravita: »Za vzdrževanje trajnega odnosa so potrebni pogum, odločnost in vzdržljivost.«

3. Kaj zakoncema pomaga krepiti zakon?

³ Uspešen zakon je resda plod trdega dela. Toda nagrada je med drugim neizmerna sreča. Zakonca, ki se ljubita, lahko v skupnem življenju resnično uživata. (Prid. 9:9) Razmislimo o ljubečem zakonu Izaka in Rebeke. (1. Mojz. 24:67) Nič ne kaže na to, da bi bila njuna medsebojna naklonjenost kaj manjša, potem ko sta bila poročena že nekaj časa. Enako  lahko rečemo za mnoge današnje zakonske pare. In v čem je njihova skrivnost? Naučili so se, da misli in občutke drug drugemu izražajo odkrito, a hkrati prijazno, in sicer tako, da si prizadevajo biti preudarni, ljubeči, zelo spoštljivi in ponižni. Kadar v zakonski zvezi teh temeljnih lastnosti ne manjka, so v njej poti komunikacije vedno odprte, kot bomo to videli v nadaljevanju.

4., 5. Kako lahko preudarnost zakoncema pomaga še bolj razumeti drug drugega? Povej zgled.

⁴ »Kdor ravna preudarno, bo našel to, kar je dobro,« piše v Pregovorih 16:20. To prav gotovo velja za zakonsko in družinsko življenje. (Beri Pregovori 24:3.) Preudarnosti in modrosti se najboljše učimo iz Božje Besede. Iz 1. Mojzesove 2:18 izvemo, da je Bog ustvaril žensko kot dopolnilo moškemu, ne pa kot njegovo kopijo. Vloga žene se kaže v njenem načinu komuniciranja. Seveda je odvisno od človeka do človeka, toda na splošno se ženske rade pogovarjajo o svojih občutkih, o ljudeh in o medsebojnih odnosih. Zelo cenijo prisrčne, zaupne pogovore, saj jih to navdaja s prepričanjem, da so ljubljene. Po drugi strani pa mnogi moški nimajo tolikšne želje, da bi se pogovarjali o svojih občutkih, in se raje pogovarjajo o dejavnostih, težavah in rešitvah. Poleg tega želijo biti spoštovani.

⁵ »Moj mož želi na hitro rešiti probleme, namesto da bi mi prisluhnil,« je povedala sestra iz Velike Britanije. »To res lahko prizadene, saj je vse, kar si želim, le sočuten pogovor ob skodelici čaja.« Neki mož je napisal: »Ko sva se z ženo poročila, sem imel navado hitro najti rešitev za vsak njen problem. Ampak kmalu sem se naučil, da si želi samo to, da bi ji prisluhnil.« (Preg. 18:13; Jak. 1:19) Preudaren mož je pozoren na ženine občutke in temu primerno skuša z njo tudi ravnati. Obenem ji pomirjujoče zagotavlja, da mu to, kar ona misli in čuti, veliko pomeni. (1. Pet. 3:7) Žena pa si prizadeva razumeti moževo stališče. Če mož in žena razumeta, cenita in izpolnjujeta vsak svojo vlogo, ki je opisana v Svetem pismu, je njuna zveza nekaj zelo lepega. Poleg tega sta zmožna sodelovati pri sprejemanju in izpeljavi modrih in uravnovešenih odločitev.

6., 7. a) Kako lahko načelo iz Pridigarja 3:7 pomaga zakoncema ravnati preudarno? b) Kako lahko žena pokaže sprevidevnost in kaj bi se moral truditi mož?

⁶ Preudarna zakonca se tudi zavedata, da je »čas molčanja in čas govorjenja«. (Prid. 3:1, 7) »Zdaj vem, da ni vedno primeren čas načeti kake kočljive teme,« je ugotovila sestra, ki je poročena deset let. »Če je moj mož zelo obremenjen z delom ali drugimi odgovornostmi, pustim, da mine malo časa, preden se z njim pogovorim o kaki zadevi. Potem se nama je veliko lažje pogovoriti.« Žene, ki so sprevidevne, tudi ljubeznivo govorijo, saj se zavedajo, da so dobro izbrane besede, »izrečene ob pravem času,« privlačne in cenjene. (Beri Pregovori 25:11.)

⁷ Krščanski mož prav tako nosi svoj del odgovornosti – ni dovolj, da samo prisluhne ženi, ampak si mora tudi prizadevati, da jasno izrazi lastne občutke. Starešina, ki je poročen 27 let, je dejal: »Zelo se moram potruditi, da ženi zaupam, kaj je v mojem srcu.« Brat, ki je poročen 24 let, pravi takole: »Svoje občutke znam potlačiti z mislijo: Če bom o težavi tiho, bo že nekako odšla. Toda spoznal sem, da pokazati občutke ni slabost. Kadar mi jih je težko izraziti, molim za to, da bi izrekel prave besede in na pravi način. Nato globoko vdihnem in začnem govoriti.« Dobro je tudi, da mož in  žena za pogovor izbereta primerne okoliščine, denimo čas, ko sta sama in pregledujeta dnevni stavek oziroma skupaj bereta Biblijo.

8. Kakšno dodatno motivacijo imajo krščanski zakonci za to, da si prizadevajo za uspešen zakon?

⁸ Za moža in ženo sta zelo pomembni molitev in močna želja, da bi napredovala v spretnosti komuniciranja. Seveda starih navad ni lahko spremeniti. Toda če oba ljubita Jehova, prosita za njegovega duha in na svoj zakon gledata kot na nekaj svetega, potem imata motivacijo, kakršne mnogi nimajo. Žena, ki je poročena 26 let, je napisala: »Za naju z možem je Jehovov pogled na zakon resna stvar, in na razvezo niti ne pomisliva. Zato si še bolj prizadevava rešiti probleme tako, da se o njih skupaj pogovoriva.« Zakonca s takšno zvestobo in bogovdanostjo ugajata Jehovu, zato ju bogato blagoslavlja. (Ps. 127:1)

9., 10. Kako lahko zakonca utrdita medsebojno vez ljubezni?

⁹ Ljubezen »je popolna vez« in je najpomembnejša lastnost v zakonu. (Kol. 3:14) Zakonca, ki sta si zvesta in vdana ter gresta skozi življenje skupaj z njegovimi radostmi in izzivi, v ljubezni rasteta. Postajata vedno tesnejša prijatelja in cenita družbo drug drugega. Uspešnost takšnih zakonov ni odvisna od nekaj velikih dejanj, kakor se to prikazuje v medijih, ampak od mnogih drobnih pozornosti, kot je objem, prijazna beseda, obzirna gesta, pomenljiv nasmeh ali iskreno vprašanje »Kako je bilo danes?«. Te majhne reči lahko v zakonu pomenijo veliko. Neka zakonca, ki sta srečno poročena 19 let, se čez dan pokličeta po telefonu ali si pošljeta kako sporočilo. In zakaj? »Samo da vidiva, kako nama gre,« je povedal mož.

¹⁰ Ljubezen zakonca tudi spodbuja, da nenehno spoznavata drug drugega. (Fil. 2:4) Ob takšnem medsebojnem spoznavanju se ljubezen med njima kljub njuni nepopolnosti krepi. Uspešna zakonska zveza ni nekaj nespremenljivega, ampak sčasoma postaja bogatejša in močnejša. Torej, če si poročen, se vprašaj: Kako dobro poznam svojega zakonca? Ali razumem, kaj čuti glede kake zadeve oziroma kaj meni o njej? Kako pogosto razmišljam o svojem zakoncu, morda o njegovih lastnostih, ki so me pritegnile na začetku?

11. Zakaj je medsebojno spoštovanje bistveno za uspešen zakon? Ponazori.

¹¹ Tudi najsrečnejši zakoni niso popolne zveze, in zakonca, ki se imata rada, morda nista vedno enakega mnenja. Abraham in Sara se nista vselej strinjala drug z drugim. (1. Mojz. 21:9–11) Vendar te razlike niso vnesle razdora med njiju. Kako to? Drug z drugim sta ravnala dostojanstveno in spoštljivo. Abraham je na primer v pogovorih s Saro uporabljal besedo »prosim«. (1. Mojz. 12:11, 13) Sara pa je bila poslušna Abrahamu in ga je sama pri sebi imela za »gospoda«. (1. Mojz. 18:12) Če zakoncema manjka medsebojnega spoštovanja, se to ponavadi vidi iz njunega načina govorjenja ali tona glasu. (Preg. 12:18) In če se ne lotita problema, ki se skriva za tem, njun zakon utegne zaiti v hude težave. (Beri Jakob 3:7–10, 17, 18.)

12. Zakaj bi se morala mladoporočenca še posebej truditi, da bi bila pri medsebojnih pogovorih spoštljiva?

¹² Mladoporočenca bi se morala še posebej truditi, da bi drug z drugim govorila prijazno in spoštljivo, saj tako ustvarita ozračje, ki omogoča prosto in odkrito komunikacijo. »Prva leta zakona so po eni strani polna veselja, po drugi strani pa je lahko včasih tudi neprijetno,« se spominja neki mož. »Ko se učiš sprejemati ženine občutke, navade in potrebe – in ona tvoje – lahko postane kar malce napeto! Toda še kako prav pride, če sta razumna, imata smisel za humor in lastnosti, ki prispevajo k miru, namreč ponižnost, potrpežljivost pa tudi to, da se zanašata na Jehova.« To vsekakor drži!

13. Zakaj je ponižnost nadvse pomembna za zdrav in srečen zakon?

¹³ Dobro komunikacijo v zakonu lahko primerjamo s potokom, ki nežno in mirno teče skozi vrt. Da ta potok ne bi nikoli nehal teči, je nujno, da sta mož in žena »ponižnega duha«. (1. Pet. 3:8) »Ponižnost je najhitrejša pot do tega, da se rešijo nesoglasja, saj te navede, da rečeš ‚Oprosti‘,« je opazil brat, ki je poročen 11 let. Starešina, ki je srečno poročen 20 let, je povedal: »Včasih je bolj  pomembno reči ‚Oprosti‘ kakor ‚Rad te imam‘.« Dodal je še: »Najboljša bližnjica do ponižnosti je molitev. Ko z ženo skupaj moliva k Jehovu, se ob tem spomniva na svojo nepopolnost in na Božjo nezasluženo dobrotljivost. To je zame nežen opomin, ki mi pomaga, da pravilno gledam na stvari.«

14. Kako lahko ponos vpliva na zakon?

¹⁴ Ponos pa je vse prej kot nekaj, kar prispeva k miru. Vzame ti željo in pogum, da se opravičiš, zato komunikacijo zavira. Ponosen človek se ne bo ponižno opravičil in rekel »Žal mi je, prosim, oprosti mi«, ampak se bo raje izgovarjal. Namesto da bi pogumno priznal svoje slabosti, poudarja napake drugega. Kadar se čuti prizadetega, si ne prizadeva za mir, ampak je užaljen in se morda maščuje z grobimi besedami ali hladnim molkom. (Prid. 7:9) Da, ponos je za zakon lahko usoden. Dobro si je zapomniti, da »Bog ošabnim nasprotuje, ponižnim pa izkazuje nezasluženo dobrotljivost«. (Jak. 4:6)

15. Pojasni, kako lahko upoštevanje načela iz Efežanom 4:26, 27 pomaga možu in ženi, da rešita nesoglasja, do katerih morda pride med njima.

¹⁵ Seveda bi bilo naivno misliti, da ponos ne bo nikoli prišel na površje. Toda moramo ga prepoznati in se ga takoj lotiti. Pavel je sokristjanom rekel: »Naj se ne zgodi, da bi sonce zašlo, vi pa bi bili še vedno razdraženi, niti ne dajte prostora Hudiču.« (Efež. 4:26, 27) Če ne upoštevamo Božje Besede, lahko to vodi v nepotrebne bolečine. »Tu in tam se z možem nisva ravnala po nasvetu iz Efežanom 4:26, 27,« je potožila neka sestra. »Posledica so bile noči z najslabšim spancem, kar sem ga kdaj imela!« Mnogo boljše je torej, da se takoj pogovorita, in to s ciljem, da se spravita. Seveda morata drug drugemu morda pustiti nekaj časa, da se pomirita. Primerno je tudi prositi Jehova za pravilno mišljenje. K takšnemu mišljenju med drugim spada to, da si ponižnega duha, saj ti bo to pomagalo, da se boš osredinil na težavo, ne pa nase, kar bi stvari samo še poslabšalo. (Beri Kološanom 3:12, 13.)

16. Kako lahko ponižnost zakoncema pomaga, da v pravi luči gledata na vrline, ki jih imata?

¹⁶ Ponižnost in skromnost zakoncema pomagata, da se drug pri drugem osredinjata na vrline. Naj ponazorimo: Žena ima morda kakšne posebne talente, ki jih uporablja v dobro družine. Če je njen mož ponižen in skromen, v njej ne bo videl tekmice, ampak jo bo spodbujal, naj le uporablja svoje darove, ter ji s tem pokazal, da jo ceni in ljubi. (Preg. 31:10, 28; Efež. 5:28, 29) Obenem pa se ponižna in skromna žena ne bo postavljala s svojimi sposobnostmi ali podcenjevala moža. Konec koncev sta »eno telo«, in to kar prizadene enega, prizadene tudi drugega. (Mat. 19:4, 5)

17. Kaj lahko zakoncema pomaga, da bi bil njun zakon srečen in v slavo Bogu?

¹⁷ Nedvomno si želita, da bi bil vajin zakon takšen, kakršnega sta imela Abraham in Sara oziroma Izak in Rebeka – resnično srečen, trajen in v slavo Jehovu. Potem na zakonsko zvezo vedno glejta tako kakor Bog. Da bi si pridobila preudarnost in modrost, naj vama bo v pomoč njegova Beseda. Negujta pravo ljubezen, »Jahov plamen«, tako da drug o drugem vselej razmišljata s cenjenjem. (Vis. p. 8:6) Zelo si prizadevajta razvijati ponižnost. Drug z drugim ravnajta spoštljivo. Če vse to delata, bo vajin zakon v veselje vama in našemu nebeškemu Očetu. (Preg. 27:11) In morda bodo vajini občutki podobni občutkom moža, ki je poročen že 27 let in je napisal: »Ne morem si zamisliti življenja brez moje žene. Najin zakon je iz dneva v dan močnejši. To pa zato, ker ljubiva Jehova in drug z drugim redno komunicirava.«