1., 2. a) Kako si prišel do odločitve, da boš služil Bogu? b) Kaj se lahko vprašamo glede naše duhovne dediščine?

MILIJONE nas je, ki smo se modro odločili, da bomo služili Bogu Jehovu in hodili natančno po stopinjah Jezusa Kristusa. (Mat. 16:24; 1. Pet. 2:21) Tega, da smo svoje življenje posvetili Bogu, ne jemljemo na lahko. Do te odločitve nismo prišli tako, da smo se zgolj seznanili z nekaj svetopisemskimi vrsticami, ampak tako, da smo temeljito preučevali Božjo Besedo. Ob tem smo spoznali številne podrobnosti o dediščini, ki jo je Jehova namenil tistim, ki si prizadevajo spoznavati edinega pravega Boga in tistega, ki ga je poslal, Jezusa Kristusa. In te podrobnosti nam krepijo vero. (Jan. 17:3; Rim. 12:2)

² Da bi dober odnos z Jehovom obdržali, moramo sprejemati odločitve, ki ugajajo našemu nebeškemu Očetu. Zato bomo v tem članku obravnavali naslednja pomembna vprašanja: Kaj je naša dediščina? Kako naj bi nanjo gledali? Kako lahko poskrbimo, da bomo to dediščino prejeli? Kaj nam bo pomagalo, da se bomo modro odločali?

3. Katera dediščina čaka: a) maziljence in b) »druge ovce«?

³ Sorazmerno majhno število kristjanov se veseli, da bodo prejeli »neuničljivo, neoskrunjeno in nevenljivo dediščino« – neprecenljivo nagrado, da bodo vladali s Kristusom v nebesih. (1. Pet. 1:3, 4) Vsak od teh posameznikov se, da lahko to dediščino dobi, »rodi ponovno«. (Jan. 3:1–3) Kaj pa je dediščina milijonov Jezusovih »drugih ovc«, ki skupaj z maziljenci oznanjujejo dobro novico o Božjem kraljestvu? (Jan. 10:16) Drugim ovcam bo izročena dediščina,  ki je grešna Adam in Eva nista nikoli prejela, namreč večno življenje v raju na zemlji brez trpljenja, smrti ali žalovanja. (Raz. 21:1–4) Zato je Jezus zločincu, ki je skupaj z njim umrl, lahko obljubil: »Resnično ti povem danes, boš z menoj v raju.« (Luk. 23:43)

4. Katere blagoslove uživamo že zdaj?

⁴ Že zdaj uživamo nekatere blagoslove svoje dediščine. Ker verujemo v »odkupnino, ki jo je plačal Kristus Jezus,« nas preveva notranji mir in smo lahko tesni prijatelji z Bogom. (Rim. 3:23–25) Jasno razumemo dragocene obljube, zapisane v Božji Besedi. Poleg tega nam je v veliko veselje, da smo del ljubeče mednarodne bratovščine. In izjemna čast je biti priča za Jehova. Nič čudnega, da nam naša dediščina tako veliko pomeni!

5. Kako skuša Satan vplivati na Božje služabnike in kaj nam lahko pomaga ostati neomajni kljub njegovim spletkam?

⁵ Toda če želimo, da nam naša čudovita dediščina ne bi ušla iz rok, moramo biti ves čas pozorni na Satanove zvijače. Satan je na Božje služabnike vedno skušal vplivati tako, da bi ti s slabimi odločitvami zapravili svojo dediščino. (4. Mojz. 25:1–3, 9) Ker se zaveda, da je njegov konec blizu, si nas vedno bolj prizadeva zavesti na stranpot. (Beri Razodetje 12:12, 17.) Da bi še naprej »mogli kljub Hudičevim spletkam ostati neomajni«, moramo zelo ceniti svojo dediščino. (Efež. 6:11) Glede tega je dobro, da si vzamemo k srcu to, kar se naučimo iz svarilnega zgleda Ezava, sina očaka Izaka.

6., 7. Kdo je bil Ezav in kakšna dediščina ga je čakala?

⁶ Pred kakimi 4000 leti sta se Izaku in Rebeki rodila dvojčka Ezav in Jakob. Ko sta odrasla, sta se razlikovala tako po značaju kot tudi po tem, za katere dejavnosti sta se odločala. »Ezav je postal vešč lovec, človek, ki se je zadrževal na polju, Jakob pa je bil brezgrajen človek in je prebival v šotorih.« (1. Mojz. 25:27) Hebrejska beseda, ki se prevaja z »brezgrajen«, se po besedah biblijskega prevajalca Roberta Alterja »povezuje z značajnostjo ali celo nedolžnostjo«.

⁷ Ko je bilo Ezavu in Jakobu petnajst let, jima je umrl dedek Abraham, vendar z njim ni umrla tudi obljuba, ki mu jo je Jehova dal. Jehova jo je kasneje ponovil Izaku in poudaril, da bodo po Abrahamovem semenu blagoslovljeni vsi narodi na zemlji. (Beri 1. Mojzesova 26:3–5.) Ta obljuba je razkrila, da bo Mesija – zvesto »seme«, omenjeno v 1. Mojzesovi 3:15 – Abrahamov potomec. Ezav je kot Izakov prvorojeni sin imel zakonito pravico do deleža pri tej obljubi. Čakala ga je res čudovita dediščina! Ali jo je cenil?

8., 9. a) Kako se je Ezav odločil glede svoje dediščine? b) Do katerega spoznanja glede svoje odločitve je Ezav prišel leta kasneje in kako se je odzval?

⁸ Ezav se je nekega dne vrnil s polja in videl Jakoba, da je »kuhal lečno enolončnico«. »Daj mi hitro, prosim,« je rekel Ezav, »da pojem malo tega rdečega, te rdeče jedi, ker sem utrujen!« Jakob mu je odvrnil: »Najprej mi prodaj pravico, ki jo imaš kot prvorojenec!« Kako se je Ezav odločil? Presenetljivo, rekel je: »Kaj mi bo prvorojenstvo?« Ezav je raje izbral lečnato jed kakor pravico, ki jo je imel kot prvorojenec! Da bi bil prenos te pravice pravnomočen, je Jakob vztrajal: »Najprej mi prisezi!« Ezav se je brez pomišljanja odrekel tej pravici. »Nato je Jakob dal Ezavu kruha in lečne enolončnice, in ta je jedel in pil. Potem je vstal in odšel. Tako je Ezav zaničeval prvorojenstvo.« (1. Mojz. 25:29–34)

 ⁹ Leta kasneje, ko je Izak začutil, da se mu življenje izteka, je Rebeka poskrbela, da je Jakob tudi dejansko prejel prvorojenstvo, ki ga je Ezav zapravil. Ko je Ezav vse prepozno prišel do spoznanja, kako nespametno se je odločil, je Izaka rotil: »Oče moj, blagoslovi tudi mene! [. . .] Ali zame nisi prihranil nobenega blagoslova?« Izak mu je povedal, da blagoslova, ki ga je že podelil Jakobu, ne more spremeniti, in takrat je »Ezav [. . .] glasno zajokal«. (1. Mojz. 27:30–38)

10. Kako je Jehova gledal na Ezava in Jakoba ter zakaj?

¹⁰ Katere značilnosti Ezavovega značaja spoznamo iz Svetega pisma? Ezav je pokazal, da mu je pomembnejše zadovoljevati želje mesa, kot pa prizadevati si za prihodnje blagoslove, ki so izhajali iz njegove dediščine. Svojega prvorojenstva ni cenil in očitno ni zares ljubil Boga. Poleg tega mu ni bilo prav nič mar, kakšne posledice bo njegovo dejanje imelo za njegove potomce. Nasprotno pa je Jakob zelo cenil svojo dediščino. Pri izbiri žene se je na primer ravnal po navodilih svojih staršev. (1. Mojz. 27:46–28:3) Zaradi te svoje odločitve, ki je od njega zahtevala potrpežljivost in žrtev, je na koncu postal prednik Mesija. Kako pa je na Ezava in Jakoba gledal Bog? Jehova je po preroku Malahiju rekel: »Jakoba sem ljubil, Ezava pa sovražil.« (Mal. 1:2, 3)

11. a) Zakaj je Ezavov zgled koristen za nas kristjane? b) Zakaj je Pavel v povezavi z Ezavovim dejanjem omenil nečistovanje?

¹¹ Ali je biblijska pripoved o Ezavu koristna tudi za današnje kristjane? Vsekakor. Apostol Pavel je sovernike opozoril, da naj med njimi »ne bo nobenega nečistnika ne nikogar, ki ne ceni svetih stvari, kakor Ezav, ki se je v zameno za en obrok hrane odrekel pravicam, ki jih je imel kot prvorojenec«. (Heb. 12:16) To opozorilo za kristjane še vedno velja. Svete reči moramo vedno ceniti, saj nas tako ne bodo premagale želje mesa in ne bomo izgubili svoje duhovne dediščine. Zakaj pa je Pavel v povezavi z Ezavovim dejanjem omenil nečistovanje? Ker je za posameznika, ki se podobno kakor Ezav vdaja telesnim željam, bolj verjetno, da se bo v zameno za nedovoljene užitke, kot je nečistovanje, odrekel svetim rečem.

12. a) Kako nam Satan na pot postavlja skušnjave? b) Omeni kak svetopisemski zgled, ki nam je lahko v pomoč, ko smo pred težkimi odločitvami.

¹² Kot Jehovovi služabniki prav gotovo ne iščemo okoliščin, v katerih bi  lahko zašli v skušnjavo, da bi zagrešili spolno nemoralo. Nasprotno, v molitvi prosimo Jehova, naj nam pomaga, da ne bi podlegli, ko bi nas kdo skušal pripraviti do tega, da ne bi ubogali Boga. (Mat. 6:13) Toda Satan se ves čas trudi, da bi nam, medtem ko si v tem izprijenem svetu prizadevamo ostati značajni, spodkopal duhovnost. (Efež. 6:12) Hudič, ki je bog tega sveta, ve, kako lahko izkoristi naše nepopolne želje, zato nam na pot postavlja skušnjave, ki so običajne za nepopolne ljudi. (1. Kor. 10:8, 13) Zamisli si denimo, da se ti ponudi priložnost, da bi kakšno željo zadovoljil v nasprotju z moralnimi merili. Kako bi se odločil? Ali bi posnemal Ezava, ki je rekel »Daj mi hitro!«? Ali pa bi se uprl skušnjavi in bežal od nje, tako kot je to naredil Jakobov sin Jožef, ko ga je skušala Potifarjeva žena? (Beri 1. Mojzesova 39:10–12.)

13. a) Kako mnogi danes posnemajo Jožefa, nekateri pa Ezava? b) Na kaj silno pomembnega nas spomnijo zgledi tistih, ki posnemajo Ezava?

¹³ Mnogi naši bratje in sestre so se znašli v okoliščinah, ko so se morali odločiti, ali bodo ravnali kakor Ezav ali kakor Jožef. Večina se je odločila, da bo ravnala modro, in je tako razveselila Jehovovo srce. (Preg. 27:11) Nekateri naši soverniki pa so se v skušnjavi odločili posnemati Ezava, s čimer so ogrozili svojo duhovno dediščino. Pravzaprav je vsako leto veliko primerov sodnega ukrepanja in izobčenj ravno zaradi spolne nemorale. Silno pomembno je torej, da svoje srce pripravimo sedaj – veliko prej, preden se znajdemo v okoliščinah, ki so preizkušnja za našo značajnost. (Ps. 78:8) Storimo lahko vsaj dvoje, kar nam bo v zaščito, ko bomo v skušnjavi, in v pomoč, da se bomo v prihodnje modro odločali.

¹⁴ Prvič, razmislimo o posledicah svojih dejanj. To, koliko cenimo svojo duhovno dediščino, je odvisno predvsem od tega, koliko ljubimo Jehova, ki nam je to dediščino dal. Če nekoga ljubimo, ga ne želimo prizadeti, kajne? Trudimo se, da bi mu ugajali. Skladno s tem dejstvom je dobro, da si vzamemo čas za razmislek o tem, kakšne bi bile posledice za nas in tudi za druge, če bi se predali nečistim mesenim željam. Vprašajmo se: »Kako bi moje sebično dejanje vplivalo na prijateljstvo z Jehovom? Kako bi napačno dejanje, ki bi ga zagrešil, vplivalo na mojo družino? Kako bi vplivalo na brate in sestre v občini? Ali bi bilo komu v spotiko?« (Fil. 1:10) Vprašajmo se tudi: »Ali je nekaj trenutkov nedovoljenih užitkov vrednih srčne bolečine, ki bi jo povzročil s svojo odločitvijo? Ali si res želim končati tako kakor Ezav, ki se je bridko razjokal ob spoznanju, kaj je naredil?« (Heb. 12:17) Če bomo razmišljali o takšnih vprašanjih, se bomo lažje ravnali po nasvetu: »Močno sovražite húdo, oklepajte pa se dobrega.« (Rim. 12:9) Še zlasti pa nas bo k temu, da se bomo oklepali svoje dediščine, spodbujala ljubezen do Jehova. (Ps. 73:28)

15. Kaj nam bo okrepilo duhovni obrambni sistem proti silam, ki ogrožajo našo duhovnost?

¹⁵ Drugič, krepimo svoj duhovni obrambni sistem. Jehova nas, da bi se lahko upirali silam v svetu, ki ogrožajo našo duhovnost, krepi z mnogimi stvarmi. Med te stvari spadajo preučevanje Biblije, krščanski shodi, oznanjevanje in molitev. (1. Kor. 15:58) Vsakič, ko v molitvi izlijemo svoje srce Jehovu, in  vsakič, ko smiselno sodelujemo v oznanjevalskem delu, tako rekoč utrjujemo svoj obrambni zid pred skušnjavami. (Beri 1. Timoteju 6:12, 19.) Moč našega duhovnega obrambnega sistema je precej odvisna od našega truda. (Gal. 6:7) To je poudarjeno v drugem poglavju Pregovorov.

16., 17. Kako smo lahko uspešni pri pridobivanju sposobnosti modrega odločanja?

¹⁶ Drugo poglavje Pregovorov nas spodbuja, naj si pridobivamo modrost in premišljenost. Ta darova nam pomagata, da se znamo odločati med pravilnim in napačnim, med samodisciplino in samoprizanesljivostjo. Toda to, ali bomo uspešni, je odvisno od tega, koliko smo si pripravljeni prizadevati. To temeljno resnico Biblija poudari takole: »Moj sin, če boš sprejel moje izreke in v sebi shranil moje zapovedi, če boš uho obračal k modrosti in srce nagibal k sprevidevnosti, če boš klical razumnost in povzdigoval glas k sprevidevnosti, če boš torej to iskal kakor srebro in če si boš to prizadeval najti kakor skrite zaklade, boš razumel, kaj pomeni bati se Jehova, in boš našel spoznanje o Bogu. Jehova namreč daje modrost, iz njegovih ust prihajata spoznanje in sprevidevnost.« (Preg. 2:1–6)

¹⁷ Jasno je torej, da si lahko sposobnosti, ki jih potrebujemo, da bi se modro odločali, pridobimo le, če delamo vse to, kar je omenjeno v teh vrsticah iz Pregovorov. Skušnjavam se lahko uspešno upremo, če dopustimo Jehovovim izrekom, da oblikujejo našega notranjega človeka, če vztrajno molimo za Božje vodstvo in če iščemo spoznanje o Bogu kakor skrite dragulje.

18. Kaj si odločen delati in zakaj?

¹⁸ Jehova daje spoznanje, razumnost, sprevidevnost in modrost tistim, ki te darove marljivo iščejo. Bolj ko jih iščemo in uporabljamo, bližje smo si s Tistim, ki nam jih daje, z Jehovom. Takšen zaupen odnos z Bogom Jehovom pa nam je v zaščito, ko se znajdemo v skušnjavi. Če se zbližujemo z Jehovom in do njega čutimo strahospoštovanje, smo obvarovani pred tem, da bi se zapletli v napačno ravnanje. (Ps. 25:14; Jak. 4:8) Bodimo še naprej prijatelji z Jehovom in v življenju upoštevajmo Božjo modrost, saj nas bo to spodbujalo, da bomo sprejemali odločitve, s katerimi bomo razveselili Jehovovo srce in obvarovali svojo dediščino.