Mnogi staroveški narodi so nekatere zločince usmrtili tako, da so jih pribili na kol ali drog. Rimljani so takšnega posameznika pritrdili oziroma pribili na usmrtitveni predmet, na katerem je ta potem morda visel tudi več dni, vse dokler ni podlegel bolečini, žeji, lakoti in zunanjim dejavnikom. Pri Rimljanih je usmrtitev na kolu veljala za sramotno kazen in je bila prihranjena za zločince najnižjega razreda.

Kako pa je bilo pri staroveških Izraelcih? Ali so Izraelci zločince usmrtili tako, da so jih obesili na kol? Postava, dana po Mojzesu, je določala: »Če kdo naredi greh, zaradi katerega si zasluži smrt, in bo usmrčen ter ga boš obesil na kol, naj njegovo truplo ne ostane čez noč na kolu, ampak ga še isti dan pokoplji.« (5. Mojz. 21:22, 23) Očitno je bil torej v času Hebrejskih spisov posameznik, ki si je zaslužil smrt, najprej usmrčen in šele nato obešen na kol ali drevesno deblo.

Glede tega v 3. Mojzesovi 20:2 piše: »Vsak izmed Izraelovih sinov in izmed tujcev, ki prebivajo v Izraelu, ki bi dal katerega od svojih potomcev Mólohu, mora biti usmrčen. Ljudstvo naj ga kamenja do smrti.« Usmrtiti so morali tudi vsakega, ki bi bil »spiritistični medij ali bi napovedoval prihodnost«. Kako pa? S kamenjanjem. (3. Mojz. 20:27)

V 5. Mojzesovi 22:23, 24 beremo: »Če bi se zgodilo, da bi v mestu kdo naletel na devico, ki je že zaročena, in bi ležal z njo, privedite oba k vratom tistega mesta in ju kamenjajte do smrti: dekle zato, ker ni vpilo v mestu, moškega pa zato, ker je ponižal ženo svojega bližnjega. Tako boš odstranil zlo iz svoje srede.« Pri zgodnjih Izraelcih je bila torej glavna metoda usmrtitve ljudi, ki so zagrešili huda kazniva dejanja, kamenjanje. *

V 5. Mojzesovi 21:23 piše, da je »obešenec preklet od Boga«. To, da je bilo truplo pokvarjenega posameznika, ki je bil »preklet od Boga«, na očeh javnosti, je gotovo imelo svoj vpliv na Izraelce. Truplo takšnega usmrčenega posameznika, obešeno na kol ali drevesno deblo, je bilo drugim v svarilo.