Bibliomantija je navada, pri kateri gre za to, da človek na slepo odpre Biblijo in verjame, da prva vrstica, ki mu pade v oči, vsebuje prav tisto, kar potrebuje. Pravi kristjani ne prerokujemo iz znamenj, ampak preučujemo Biblijo, da bi si pridobili točno spoznanje in bili deležni Božjega vodstva. (15. 12., stran 3)

»Svet«, ki bo minil, je človeštvo, ki ne živi v skladu z Božjo voljo. (1. Jan. 2:17) Zemlja in zvesti ljudje bodo preživeli. (1. 1., strani 5–7)

Govori nam po veri. Iz njegove vere se lahko kaj naučimo in si jo prizadevamo posnemati. Njegov zgled je še danes živ. (1. 1., stran 12)

Nekatera od teh področij so: zaposlitev ali kariera, izbira rekreacije in razvedrila, druženje z izobčenim sorodnikom, uporaba sodobne tehnike, skrb za zdravje, nepravilen pogled na denar in pripisovanje prevelike vrednosti lastnim pogledom ali položaju. (15. 1., strani 12–21)

Mojzes ni dovolil, da bi mu oblast, ki jo je imel, stopila v glavo. Ni se zanašal nase, ampak na Boga. Nikoli ne želimo dopustiti, da bi nam oblast, avtoriteta ali lastne sposobnosti stopile v glavo; zaupati želimo v Jehova. (Preg. 3:5, 6) (1. 2., stran 5)

Omejeno število – 144.000 – jih bo živelo v nebesih. Večina pa bo obujena v življenje na zemlji, z možnostjo, da bodo lahko na njej večno živeli. (1. 3., stran 6)

Bili so zakrknjeni in uporni in so se morali znebiti vsega, kar je njihovo srce naredilo nedovzetno: mišljenja, želja ali motivov, ki so bili drugačni od Božjih. (Jer. 5:23, 24) (15. 3., strani 9, 10)

Smisel njegovega življenja je bilo izpolnjevanje Božje volje. Zelo rad je imel svojega Očeta pa tudi ljudi. Zato je vedel, da ima tudi Oče njega rad in da mu je v veselje. Vse to je bistveno za smiselno življenje. (1. 4., strani 4, 5)

Sestavljajo ga Vodstveni organ, podružnični odbori, potujoči nadzorniki, starešinstva, občine in posamezni oznanjevalci. (15. 4., stran 29)

Jehovu ni po volji smrt hudobnih. (Ezek. 33:11) Iz njegovih preteklih dejanj izvemo, da ljudi prej, preden nad njimi izvrši obsodbo, ljubeče posvari. To nas navdaja z upanjem, da lahko prihodnje izvršitve obsodb preživimo. (1. 5., strani 5, 6)

Ne. Drugi staroveški narodi so to počeli, toda ne Izraelci. Ti so, vsaj v času Hebrejskih spisov, zločince najprej usmrtili, na primer s kamenjanjem. (3. Mojz. 20:2, 27) Truplo pa so nato morda obesili na kol v svarilo drugim. (15. 5., stran 13)

Človek kljub mnogim dosežkom nima sposobnosti, »da usmerja svoje korake«. (Jer. 10:23) Svet je pod nadzorom Satana, zato ljudem ne bo uspelo vzpostaviti miru. (1. Jan. 5:19) (1. 6., stran 16)