1. Čemu zaskrbljujočemu je bil Nehemija priča, ko se je vrnil v Jeruzalem? (Glej sliko pri naslovu.)

PREBIVALCI Jeruzalema so šokirani. V templju biva razvpit tujec. Leviti ne opravljajo več svojih nalog. Judovski voditelji na šabat trgujejo, namesto da bi se posvečali čaščenju Boga. Veliko Izraelcev stopa v zakon z Nejudi. To je le nekaj zaskrbljujočih reči, katerim je Nehemija priča, ko se nekaj časa po letu 443 pr. n. št. vrne v Jeruzalem. (Neh. 13:6)

2. Kako so Izraelci postali posvečeno ljudstvo?

² Izraelci so bili Bogu posvečeno ljudstvo. Leta 1513 pr. n. št. so navdušeno pokazali, da želijo izpolnjevati Jehovovo voljo. Dejali so: »Izpolnjevali bomo vse besede, ki jih je Jehova govoril.« (2. Mojz. 24:3) Zato jih je Bog posvetil oziroma izbral za svoje ljudstvo. To je bila res velika prednost! Štirideset let kasneje jih je Mojzes spomnil: »Ti si namreč sveto ljudstvo Jehovu, svojemu Bogu. Tebe je Jehova, tvoj Bog, izbral izmed vseh ljudstev na površju zemlje, da boš njegovo ljudstvo, njegova posebna lastnina.« (5. Mojz. 7:6)

3. V kakšnem duhovnem stanju so bili Judje, ko je Nehemija drugič prišel v Jeruzalem?

³ Začetno navdušenje Izraelcev, da so sveto ljudstvo, na žalost ni trajalo dolgo. Čeprav so vedno obstajali posamezniki, ki so služili Bogu, pa so se Judje na splošno pogosto bolj ukvarjali s tem, da bi bili pred drugimi videti sveti oziroma bogovdani, kakor pa s tem, da bi izpolnjevali Božjo voljo. Ko je Nehemija drugič prišel v Jeruzalem, je minilo kakih sto let od takrat, ko se je zvesti preostanek vrnil iz Babilona, da bi obnovil pravo čaščenje. Ljudstvu je gorečnost za duhovne stvari znova upadla.

4. Kateri dejavniki nam lahko pomagajo ostati posvečeno ljudstvo?

⁴ Danes so Jehovove priče, podobno kot Izraelci, ljudstvo, ki ga je Bog posvetil. Tako maziljeni  kristjani kot tudi tisti iz »velike množice« so sveti, izbrani za opravljanje svete službe. (Raz. 7:9, 14, 15; 1. Kor. 6:11) Nihče od nas ne želi izgubiti posvečenega položaja pred Bogom, kot se je to nazadnje zgodilo Izraelcem. Kaj nam lahko pomaga, da se ne bi to zgodilo tudi nam ter da bi ostali sveti in koristni v Jehovovi službi? V tem članku bomo pregledali štiri dejavnike, h katerim smo spodbujeni v 13. poglavju Nehemija, in sicer: 1. da se ogibamo slabe družbe, 2. da podpiramo teokratično ureditev, 3. da dajemo duhovne reči na prvo mesto in 4. da varujemo svojo krščansko identiteto. Pa si poglejmo vsako od teh točk.

5., 6. Kdo sta bila Eljašib in Tobija ter zakaj se je Eljašib verjetno družil s Tobijem?

⁵ Beri Nehemija 13:4–9. Izpostavljeni smo kvarnim vplivom, zato nam ni enostavno ostati sveti. Razmislimo o Eljašibu in Tobiju. Eljašib je bil veliki duhovnik, Tobija pa je bil Amonec in verjetno nepomemben uradnik v perzijski upravi v Judeji. Tobija in njegovi somišljeniki so nasprotovali Nehemiju, ki si je prizadeval obnoviti jeruzalemsko obzidje. (Neh. 2:10) Amoncem je bilo prepovedano vstopiti na področje templja. (5. Mojz. 23:3) Zakaj je potem veliki duhovnik priskrbel prostor v tempeljski jedilnici za moškega, kakršen je bil Tobija?

⁶ Med Tobijem in Eljašibom so se spletle tesne vezi. Tobija in njegov sin Jehohanan sta bila poročena z Judinjama, poleg tega so o Tobiju dobro govorili številni Judje. (Neh. 6:17–19) Eden od Eljašibovih vnukov je bil poročen s hčerko Sanbalata, ki je bil upravitelj Samarije in eden od Tobijevih najtesnejših družabnikov. (Neh. 13:28) Te vezi morda pojasnijo, zakaj se je veliki duhovnik Eljašib prepustil vplivu tega nevernika in nasprotnika. Toda Nehemija je bil zvestovdan Jehovu in je iz jedilnice zmetal vse Tobijevo pohištvo.

7. Kako se starešine in drugi ogibajo tega, da bi se omadeževali pred Jehovom?

⁷ Kot ljudstvo, posvečeno Bogu, bi morali biti vedno zvestovdani najprej Jehovu. Če se ne držimo njegovih pravičnih meril, ne moremo ostati posvečeni. Družinskim vezem ne bi smeli dajati prednosti pred svetopisemskimi načeli. Krščanski starešine se pustijo voditi Jehovovemu razmišljanju, ne pa svojemu mnenju oziroma čustvom. (1. Tim. 5:21) Zato se skrbno ogibajo vsakršnega ravnanja, ki bi jih lahko omadeževalo pred Bogom. (1. Tim. 2:8)

8. Kaj bi vsi posvečeni Jehovovi služabniki morali imeti v mislih, ko gre za to, s kom se družijo?

⁸ Dobro je, da imamo vedno v mislih, da »slaba družba pokvari dobre navade«. (1. Kor. 15:33) Nekateri naši sorodniki mogoče ne vplivajo dobro na nas. Eljašib je bil dober zgled za ljudi, ko je povsem podprl Nehemija pri pozidavi jeruzalemskega obzidja. (Neh. 3:1) Čez čas pa ga je očitno slab vpliv Tobija in drugih navedel na to, da je pričel delati stvari, s katerimi se je omadeževal pred Jehovom. Dobra družba nas spodbuja h koristnim krščanskim dejavnostim, kot so branje Svetega pisma, obiskovanje krščanskih shodov in oznanjevanje. Družinske člane, ki nas spodbujajo k temu, da delamo to, kar je prav, imamo še posebej radi in jih cenimo.

9. Zakaj tempeljska ureditev ni delovala tako, kot bi morala, in komu je Nehemija pripisal krivdo?

⁹ Beri Nehemija 13:10–13. Videti je, da ni takrat, ko se je Nehemija vrnil v Jeruzalem,  skoraj nihče več prispeval za tempelj. Zaradi tega leviti niso več opravljali svoje službe in so šli delat na polja. Nehemija je za nastale razmere krivil oblastnike, saj očitno niso izpolnjevali svojih dolžnosti. Od ljudi bodisi niso pobirali desetine bodisi je niso posredovali naprej v tempelj, kot bi to morali početi. (Neh. 12:44) Zato je Nehemija ukrepal, da se je desetina zopet začela pobirati. Postavil je zaupanja vredne moške, da so nadzorovali tempeljsko shrambo, in poskrbel, da se je to, kar se je prineslo, posredovalo naprej.

10., 11. Katero prednost ima Božje ljudstvo pri podpiranju pravega čaščenja?

¹⁰ Ali se lahko iz tega kaj naučimo? Lahko, saj se ob tem spomnimo, da imamo prednost, da Jehova častimo s svojimi dragocenostmi. (Preg. 3:9) Kadar prispevamo finančna sredstva za podpiranje njegovega dela, mu zgolj dajemo to, kar je že njegovo. (1. krn. 29:14–16) Morda mislimo, da ne moremo dati veliko, vendar če imamo željo, lahko dajemo prav vsi. (2. Kor. 8:12)

¹¹ Neka velika družina je dolga leta vsak teden povabila starejši par posebnih pionirjev, da se jim je pridružil pri kosilu. Čeprav sta starša imela osem otrok, je mama imela navado reči: »Kaj sta še dva krožnika več na mizi, ki je pripravljena za deset ljudi?« Tedenski obrok se morda ne zdi veliko, toda kako hvaležna sta bila pionirja za gostoljubnost, ki sta je bila deležna! Po drugi strani pa sta bila sama v velik blagoslov svojim gostiteljem. Spodbudne besede in doživetja, o katerih sta govorila, so otrokom pomagali duhovno napredovati. Kasneje so vsi pričeli polnočasno služiti Jehovu.

12. Kakšen odličen zgled so postavljeni moški v občini?

¹² Naučimo se lahko tudi naslednje: Danes postavljeni moški, podobno kot Nehemija, prevzemajo vodstvo v podpiranju teokratične ureditve. Njihov zgled koristi drugim v občini. Starešine tako posnemajo tudi apostola Pavla, ki je podpiral pravo čaščenje in dajal koristne smernice. Na primer, kar nekajkrat je dal praktične predloge glede tega, kako prispevati. (1. Kor. 16:1–3; 2. Kor. 9:5–7)

13. S čim so nekateri Judje pokazali nespoštovanje do šabata?

¹³ Beri Nehemija 13:15–21. Če dovolimo, da nas gmotne stvari preveč okupirajo, bo naša duhovnost čez čas  splahnela. Glede na besede iz 2. Mojzesove 31:13 je tedenski šabat spominjal Izraelce na to, da so posvečeno ljudstvo. Šabatni dan je bil namenjen družinskemu čaščenju, molitvi in premišljevanju o Božji postavi. Za nekatere Nehemijeve sodobnike pa je postal čisto navaden dan tako kot vsak drug. Čaščenje Boga je bilo potisnjeno na stran. Ko je Nehemija videl vse to, je dal na šesti dan ob mraku zapreti mestna vrata, s čimer je še pred pričetkom šabata tujim trgovcem preprečil, da bi vstopili v mesto.

14., 15. a) Kaj se nam lahko zgodi, če bi preveč časa namenjali služenju denarja? b) Kako lahko vstopimo v Božji počitek?

¹⁴ Kaj se lahko naučimo iz Nehemijevega zgleda? Med drugim to, da bi morali paziti, da ne bi preveč časa namenjali služenju denarja. Drugače se nam lahko hitro zgodi, da nas posvetno delo premoti oziroma smo zaradi njega celo čustveno razdvojeni, še zlasti če v njem uživamo. Spomnimo se Jezusovega svarila o sužnjevanju dvema gospodarjema. (Beri Matej 6:24.) Nehemija je bil premožen, toda čemu je namenjal čas, ko je bil v Jeruzalemu? (Neh. 5:14–18) Ni iskal poslovnih priložnosti s Tirci ali drugimi trgovci, temveč je pomagal sovernikom in opravljal dela, ki so prispevala k posvetitvi Jehovovega imena. Tudi danes se krščanski starešine in strežni služabniki osredinjajo na opravljanje del, ki koristijo občini, in soverniki jih imajo zato radi. Tako Božje ljudstvo uživa v ljubezni, miru in varnosti. (Ezek. 34:25, 28)

¹⁵ Kristjanom sicer ni treba obhajati tedenskega šabata, toda Pavel je napisal, da »za Božje ljudstvo šabatni počitek še vedno velja«. Dodal je: »Kdor namreč vstopi v Božji počitek, počiva od svojih del kakor tudi Bog od svojih.« (Heb. 4:9, 10) Kot kristjani lahko v Božji počitek vstopimo tako, da poslušno ravnamo v skladu z Njegovim namenom. Ali ti in tvoji najbližji dajete družinsko čaščenje, obiskovanje shodov in oznanjevanje na prvo mesto v svojem življenju? Naš delodajalec ali sodelavci morda menijo, da te stvari niso pomembne, zato jim moramo odločno in jasno povedati, da je za nas služenje Jehovu najpomembnejše. Mogoče bomo morali tako rekoč zapreti mestna vrata in odgnati Tirce, da bi lahko dali prednost svetim rečem in jim namenili primerno pozornost. Ker smo posvečeni Bogu, je dobro, da se vprašamo: »Ali s svojim življenjem kažem, da mi je Jehova na prvem mestu?« (Mat. 6:33)

16. Zakaj je bila v Nehemijevih dneh v nevarnosti identiteta Izraelcev kot posvečenega ljudstva?

¹⁶ Beri Nehemija 13:23–27. V Nehemijevih dneh so se Izraelci poročali s tujkami. Nehemija je med svojim prvim obiskom v Jeruzalemu vsem starešinam naročil, da morajo podpisati zaprisego, da se ne bodo poročali s poganskimi ženskami. (Neh. 9:38; 10:30) Več let kasneje pa je ugotovil, da se Judje niso samo poročali s tujkami, temveč so bili tudi na dobri poti, da izgubijo identiteto kot Božje posvečeno ljudstvo! Otroci teh tujk niso znali niti brati niti govoriti hebrejsko. Ali se bodo, ko bodo odrasli, imeli za Izraelce ali pa bodo o sebi razmišljali kot o Ašdodčanih, Amoncih oziroma Moabcih? Ali bodo razumeli Božjo postavo, ko pa niso znali hebrejsko? Kako bodo spoznali Jehova in se odločili, da bodo služili njemu, ne pa krivim bogovom, ki so jih častile njihove  matere? Treba je bilo hitro in odločno ukrepati in Nehemija je to tudi storil. (Neh. 13:28)

17. Kako lahko starši pomagajo svojim otrokom, da spletejo osebno vez z Jehovom?

¹⁷ Danes moramo odločno ukrepati, da bi svojim otrokom pomagali, da si pridobijo krščansko identiteto. Starši, vprašajte se: »Kako dobro moji otroci govorijo ‚čist jezik‘ svetopisemske resnice? (Zef. 3:9) Ali se iz njihovega govorjenja vidi, da nanje vpliva Božji duh ali duh tega sveta?« Nikar prehitro ne obupajte, če vidite, da bi se stvari lahko izboljšale. Učenje jezika zahteva čas, še posebej če nam veliko reči odvrača pozornost. Vaši otroci so pod neznansko velikim pritiskom, da bi bili neposlušni Bogu. Zato jim na družinskem čaščenju in ob drugih priložnostih potrpežljivo pomagajte, da si pridobijo tesen odnos z Jehovom. (5. Mojz. 6:6–9) Poudarite, kako koristno je biti drugačen od Satanovega sveta. (Jan. 17:15–17) In trudite se doseči njihovo srce.

18. Kako lahko krščanski starši najbolje pripravijo svoje otroke na to, da se posvetijo Jehovu?

¹⁸ Na koncu se bo vsak otrok sam odločil, ali bo služil Bogu. Toda kot starši lahko še vedno veliko naredite. K temu spada to, da ste otrokom dober zgled, da jim določite jasne meje in da se z njimi pogovarjate o tem, kakšne so lahko posledice njihovih odločitev. Starši, nihče ne more vaših otrok bolje pripraviti na to, da se posvetijo Jehovu, kakor lahko to storite vi. Pomagajte jim, da si pridobijo krščansko identiteto in jo obvarujejo. Seveda moramo biti vsi na preži, da ne bi izgubili svojih figurativnih »vrhnjih oblačil«, torej lastnosti in meril, s katerimi jasno kažemo, da smo Kristusovi sledilci. (Raz. 3:4, 5; 16:15)

19., 20. Kdaj se nas bo Jehova spominjal nam v dobro?

¹⁹ Eden od Nehemijevih sodobnikov je bil prerok Malahija, ki je razkril, da se je »začela pisati spominska knjiga o tistih, ki se bojijo Jehova, in o tistih, ki premišljujejo o njegovem imenu«. (Mal. 3:16, 17) Bog ne bo nikoli pozabil tistih, ki do njega čutijo spoštljiv strah in ljubijo njegovo ime. (Heb. 6:10)

²⁰ Nehemija je molil: »Spominjaj se me, o moj Bog, meni v dobro.« (Neh. 13:31) Bog bo tudi naše ime, podobno kot je Nehemijevo, zapisal v spominsko knjigo, če se bomo ogibali slabe družbe, podpirali teokratično ureditev, dajali duhovne reči na prvo mesto in varovali svojo krščansko identiteto. Zato se preiskujmo, ali smo v veri. (2. Kor. 13:5) Če bomo kot posvečeni služabniki Boga Jehova z njim ohranili dober odnos, se nas bo spominjal nam v dobro.