Rodila sem se leta 1956 s spino bifido, kar pomeni, da se nevralna cev v moji hrbtenici ni povsem zarasla. Zaradi te okvare težko hodim in imam še druge resne zdravstvene težave.

Nekaj časa pred mojim rojstvom sta misijonarja Jehovovih prič začela preučevati Sveto pismo z mojimi starši. Odraščala sem v mestu Usakos v Namibiji, kjer je živelo samo nekaj oznanjevalcev. Zato smo gradivo za občinske shode pregledovali v krogu družine. Ko sem bila stara sedem let, so mi opravili urostomijo, operacijo, s katero so mi naredili odprtino za odtekanje urina. Pri 14 letih se mi je pojavila epilepsija. Vpisala sem se v srednjo šolo, toda ker je bila najbližja daleč stran in ker sem potrebovala pomoč staršev, mi je ni uspelo končati.

Vendar pa sem se odločila, da bom okrepila svoj odnos z Jehovom. Veliko naših krščanskih publikacij takrat še ni bilo na voljo v mojem maternem jeziku, afrikanščini. Da bi lahko preučila številne naše knjige, sem se naučila angleščine. Nato sem postala oznanjevalka in se pri devetnajstih krstila. V naslednjih štirih letih sem imela veliko zdravstvenih in čustvenih težav. Ker smo poleg tega živeli v tesno povezani soseski, me je strah pred ljudmi oviral pri tem, da bi goreče sodelovala pri oznanjevanju.

V mojih zgodnjih dvajsetih smo se iz Namibije preselili v Južno Afriko, in prvič v življenju sem lahko bila del občine. To je bilo tako čudovito! Vendar pa sem morala znova na operacijo – tokrat na kolostomijo (operativni poseg, pri katerem naredijo odprtino za odvajanje blata).

Nekoliko kasneje je imel okrajni nadzornik govor, v katerem je razpravljal o pioniranju. Njegove besede so se dotaknile mojega srca. Zavedala sem se, da moje zdravje ni ravno idealno, vendar pa me je Jehova do tedaj popeljal že skozi mnoge težave. Zato sem izpolnila prošnjo za redno pionirsko službo. Vendar so se starešine zaradi mojih zdravstvenih težav obotavljali odobriti prošnjo.

Vseeno sem se odločila, da se bom oznanjevanju kar najbolj posvetila. S pomočjo mame in drugih mi je uspelo šest mesecev zapored oznanjevati toliko, kolikor so takrat oznanjevanju namenjali redni pionirji. S tem sem dokazala, da sem trdno odločena pionirati in da svoje zdravstvene težave lahko obvladujem. Znova sem izpolnila prošnjo za redno pionirsko službo, in tokrat so jo starešine odobrili. Tako sem 1. septembra 1988 začela redno pionirati.

Kot pionirka nenehno čutim Jehovovo podporo. To, da poučujem druge in da se ne osredinjam na svoje okoliščine, me ščiti, spodbuja in mi pomaga duhovno rasti. V neizmerno veselje mi je, da sem številnim pomagala do posvetitve in krsta.

Moje zdravje je še vedno nestabilno. Toda Jehova dan za dnem nosi moje breme. (Ps. 68:19) Zaradi Jehova moje življenje ni samo znosno; zaradi njega mi je življenje v veselje!