Bog je obljubil zvestemu Abrahamu, da bo napovedano »seme« eden od njegovih potomcev. Po tem »semenu« bodo blagoslovljeni ljudje iz »vseh narodov«. (1. Mojzesova 22:18) Abrahamov vnuk Jakob se je kasneje preselil v Egipt. Tu se je njegova družina tako namnožila, da je iz nje nastal narod, staroveški Izrael.

Čez čas je Izraelce zasužnjil tiranski egiptovski faraon. Sužnji so bili, vse dokler ni Bog za preroka postavil Mojzesa. Ta jih je odpeljal iz Egipta skozi Rdeče morje, ki se je čudežno razdelilo. Nato jim je Bog dal zakone, med drugim tudi deset zapovedi, da bi jih vodili in ščitili. Vsebovali so tudi podrobne predpise glede daritev za odpuščanje grehov. Mojzes je Izraelcem po Božjem navdihnjenju povedal, da jim bo Bog poslal drugega preroka. Ta prerok bo obljubljeno »seme«.

Več kot štiristo let kasneje je Bog obljubil kralju Davidu, da bo »seme«, obljubljeno v Edenu, vladar kraljestva, ki bo trajalo večno. Govoril je o Mesiju, odrešeniku, ki ga je izbral, da bi rešil človeštvo in na zemlji obnovil raj.

Bog je po Davidu in drugih prerokih postopoma odkril več o Mesiju. Napovedali so, da bo ponižen in prijazen ter da pod njegovo oblastjo ne bo več lakote, krivice in vojn. Vsi ljudje bodo živeli v miru med seboj in celo z živalmi. Bolezni, trpljenje in smrt, ki nikoli niso bili del Božjega prvotnega namena, bodo samo še stvar preteklosti, tisti pa, ki so umrli, bodo obujeni v življenje na zemlji.

Bog je glede Mesija po preroku Mihu napovedal, da se bo rodil v Betlehemu, po preroku Danielu pa, da ga bodo ubili. Vendar ga bo Bog obudil od mrtvih in ga postavil za kralja v nebesih. Daniel je tudi napovedal, da bo Mesijevo kraljestvo nazadnje za vedno nadomestilo vse druge vladavine. Ali je Mesija res prišel, kakor je bilo napovedano?

(Vir: 1. Mojzesova, 22.–50. poglavje, 2. Mojzesova, 5. Mojzesova, 2. Samuelova, Psalmi, Izaija, Daniel, Miha, Zaharija 9:9)