Pred sto leti je na milijone mladih moških zapustilo varno zavetje svojih domov in odšlo v vojno. Polne zanosa jih je s seboj odnesel val domoljubja. »Srečen sem in ves iz sebe zaradi čudovitih dni, ki so pred mano,« je leta 1914 napisal neki ameriški prostovoljec.

Toda njihovo navdušenje je kmalu splahnelo in prevzela jih je zagrenjenost. Nihče ni niti slutil, da se bodo te številčne vojske za več let pogreznile v blato Belgije in Francije. Temu so ljudje takrat rekli »velika vojna«. Danes pa je poznana kot prva svetovna vojna.

Prva svetovna vojna je bila brez dvoma velika, kar zadeva število žrtev. Po nekaterih ocenah je v njej umrlo 10 milijonov ljudi, 20 milijonov pa je bilo ranjenih. Poleg tega je bila plod velikih spodrsljajev. Evropski politiki niso bili zmožni zajeziti mednarodnih napetosti in preprečiti, da bi prerasle v spor svetovnih razsežnosti. Še pomembnejše pa je morda dejstvo, da je »velika vojna« svetu zadala velike rane. Svet je tako zelo spremenila, da to čutimo še danes.

Prva svetovna vojna je izbruhnila zaradi napačne presoje. V knjigi The Fall of the Dynasties—The Collapse of the Old Order 1905–1922 piše, da so evropski voditelji »tistega spokojnega poletja leta 1914 [kakor kakšna] generacija mesečnikov nevede zdrsnili s skalne police v prepad«.

V nekaj tednih so se zaradi atentata na avstrijskega nadvojvodo vse večje evropske sile pogreznile v vojno, ki si je niso želele. »Kako je do tega sploh prišlo?« so nekaj dni po začetku vojne vprašali nemškega kanclerja. »Oh, kdo bi to vedel,« je žalostno odvrnil.

Voditelji, ki so sprejeli usodne odločitve, zaradi katerih je prišlo do vojne, niso niti slutili, kakšne bodo posledice njihovih odločitev. Toda vojakom v strelskih jarkih se je kmalu posvetilo, kaj se dogaja. Spoznali so, da so jih politiki pustili na cedilu, da so jih duhovniki zavedli in da so jih generali izdali. Zakaj so prišli do tega sklepa?

Politiki so obljubljali, da bo vojna odprla pot novemu in boljšemu svetu. Nemški kancler je izjavil: »Borimo se za sadove našega miroljubnega dela, za dediščino naše sijajne preteklosti in za našo prihodnost.« Ameriški predsednik Woodrow Wilson je pomagal skovati priljubljen slogan, ki je vzbujal zaupanje, in sicer da bo ta vojna »naredila svet varen za demokracijo«. V Veliki Britaniji pa so ljudje mislili, da je to »vojna, ki bo končala vojno«. Vsi so se zmotili.

Duhovniki so vojno navdušeno podprli. »Varuhi Božje besede so ljudi spodbujali, naj grejo v vojno. Totalna vojna je privedla do totalnega sovraštva,« piše v knjigi The Columbia History of the World. Duhovniki so plamene sovraštva podpihovali, namesto da bi jih gasili. »Duhovniki krščanski veri niso mogli, in večinoma niti niso hoteli, dati prednosti pred narodno zavestjo,« opaža pisec knjige A History of Christianity. »Večina je ubrala lažjo pot in je krščanstvo poenačila z domoljubjem. Vojake vseh krščanskih veroizpovedi so spodbujali, naj se v imenu svojega Rešitelja med seboj pobijajo.«

Generali so obljubljali hitro in lahko zmago, vendar se njihove obljube niso uresničile. Kmalu so nasprotujoče vojske obtičale v mučnem pat položaju. Glede na besede nekega zgodovinarja so se milijoni vojakov znašli pred »velikim in najbrž najkrutejšim preizkusom, kar sta ga kdaj prestala človeški duh in telo«. Kljub strašanskim izgubam so generali svoje može še naprej pošiljali pred barikade iz bodičaste žice in rafale sovražnikovih strojnic. Ne preseneča, da so izbruhnili vsesplošni upori.

Kako je prva svetovna vojna vplivala na družbo? V prej omenjeni zgodovinski knjigi The Columbia History of the World so zapisane besede vojnega veterana, ki je dejal, da je ta vojna »pustila brazgotino na umu in značaju celotne generacije«. Pravzaprav so zaradi nje izginila cela cesarstva. Ta tragični spor je bil uvod v najbolj krvavo stoletje, kar ga pozna človeštvo. Revolucije in stavke so od takrat naprej tako rekoč na dnevnem redu.

Zakaj je prva svetovna vojna obrnila svet na glavo? Ali je bila res samo velikanska nesreča? Ali nam odgovor na ti vprašanji pove kaj o naši prihodnosti?