Sedaj pa si zamisli še en scenarij: Mamo samohranilko z dvema otrokoma zakonski par iz občine povabi, da bi skupaj preživeli večer. Ko mama to pove hčerkama, jima oči kar zasijejo. Vse tri že komaj čakajo na ta večer. Toda dan pred dogovorjenim srečanjem par pove mami, da se je pojavilo nekaj nepričakovanega in da njihovo druženje ne bo mogoče. Mama kasneje izve, zakaj je prišlo do tega. Po tistem, ko sta zakonca že povabila njo, so prijatelji za ta isti večer k sebi povabili njiju, in vabilo sta sprejela.

Kot kristjani bi seveda morali držati besedo. Nikoli se ne bi smelo zgoditi, da bi rekli »najprej ‚Da‘, potem pa ‚Ne‘«. (2. Kor. 1:18) Toda kot je razvidno iz prej navedenih primerov, se okoliščine med seboj razlikujejo. Včasih je videti, da nimamo druge izbire, kot da prekličemo kak dogovor. Tudi apostol Pavel se je nekoč znašel v takšnem položaju.

Pavel je leta 55 n. št. med svojim tretjim misijonarskim potovanjem obiskal Efez. Od tam se je nameraval preko Egejskega morja podati v Korint, nato pa pot nadaljevati proti Makedoniji. Na poti nazaj v Jeruzalem je imel namen še enkrat obiskati korintsko občino, očitno zato, da bi velikodušni dar te občine odnesel bratom v Jeruzalemu. (1. Kor. 16:3) To je razvidno iz 2. Korinčanom 1:15, 16, kjer piše: »S to trdno prepričanostjo torej sem nameraval že prej priti k vam, da bi imeli še eno priložnost za veselje, in od vas sem hotel oditi v Makedonijo, nato pa se iz Makedonije vrniti k vam, da bi me vi potem pospremili del poti v Judejo.«

Videti je, da je Pavel v svojem predhodnem pismu obvestil korintske brate, kaj namerava storiti. (1. Kor. 5:9) Toda kmalu zatem, ko je napisal to pismo, je od Hloinih  domačih izvedel, da so v korintski občini huda nesoglasja. (1. Kor. 1:10, 11) Zato se je odločil, da bo spremenil svoj načrt, in je napisal pismo, ki ga danes poznamo kot 1. Korinčanom. V njem je bratom in sestram ljubeče svetoval ter jih pokaral. Omenil je tudi, da je spremenil potek potovanja, in jim tako povedal, da se bo najprej odpravil v Makedonijo, nato pa bo prišel v Korint. (1. Kor. 16:5, 6) *

Videti je, da so takrat, ko so v korintski občini prejeli Pavlovo pismo, nekateri od tamkajšnjih »nadapostolov« obtožili Pavla, da je nezanesljiv, da ne drži svojih obljub. Pavel je v svoj zagovor vprašal: »Sem mar ravnal lahkomiselno, ko sem se tako namenil? In ali se to, kar se namenim storiti, namenim po mesu, kakor da bi rekel ‚Da, seveda‘, potem pa ‚Ne, nikakor‘?« (2. Kor. 1:17; 11:5)

Lahko bi se vprašali: Ali je apostol Pavel v teh okoliščinah res »ravnal lahkomiselno«? Seveda ne! Beseda, ki se prevaja z »lahkomiseln«, izraža pomen, da je kdo nezanesljiv, da ne drži svojih obljub. Iz Pavlovega retoričnega vprašanja »Ali se to, kar se namenim storiti, namenim po mesu«, bi moralo biti kristjanom v Korintu jasno, da Pavel svojih načrtov ni spremenil zato, ker bi bil nezanesljiv.

Pavel je njihovo obtožbo odločno zavrnil z besedami: »Kakor se je na Boga mogoče zanesti, tako tudi to, kar vam govorimo, ni najprej ‚Da‘, potem pa ‚Ne‘.« (2. Kor. 1:18) S tem da se je odločil spremeniti svoj prvotni načrt, je korintskim bratom in sestram prav gotovo želel le najboljše. V 2. Korinčanom 1:23 je svojo odločitev pojasnil takole: »Ker vam želim prizanesti.« Dal jim je torej priložnost, da uredijo stvari, preden pride. Pavel je upal, da bo glede tega dobil kakšno dobro novico. In jo tudi je. Med bivanjem v Makedoniji je od Tita izvedel, da je njegovo pismo Korinčane navedlo, da so obžalovali svoja dejanja in se zanje pokesali, kar ga je nadvse razveselilo. (2. Kor. 6:11; 7:5–7)

Obtožba, ki je letela na Pavla, češ da je nezanesljiv glede izpolnjevanja obljub v vsakdanjem življenju, bi lahko namigovala na to, da se mu ne more zaupati niti glede oznanjevanja. Toda Pavel je spomnil Korinčane, da jim je oznanjeval Jezusa Kristusa. »Božji Sin, Kristus Jezus, ki smo ga oznanili med vami, namreč jaz, Silván in Timotej, ni postal najprej ‚Da‘, potem pa ‚Ne‘, temveč je v njegovem primeru ‚Da‘ postal ‚Da‘.« (2. Kor. 1:19) Ali je bil Jezus Kristus, po katerem se je Pavel zgledoval, glede česar koli nezanesljiv? Ne! V svojem življenju in pri služenju Bogu je vedno govoril resnico. (Jan. 14:6; 18:37) To, kar je Jezus oznanjeval, je bilo torej povsem resnično in zanesljivo. Pavel je oznanjeval isto sporočilo kot Jezus, zato je bilo to, kar je oznanjeval, prav tako zanesljivo.

Jehova je seveda »Bog resnice«. (Ps. 31:5) To je razvidno iz tega, kar je Pavel še napisal: »Kolikor koli je že Božjih obljub, so postale po njem [to je po Kristusu] ‚Da‘.« Jezus je medtem, ko je živel na zemlji, s svojo brezhibno značajnostjo razblinil kakršen koli razlog za dvom glede Jehovovih obljub. Pavel nadaljuje: »Zato tudi po njem [Jezusu] govorimo ‚Amen‘ Bogu, da bi ga oslavili.« (2. Kor. 1:20) Jezus je Jehovovo osebno jamstvo oziroma »Amen«, da se bo vsaka Božja obljuba res izpolnila!

Kakor Jehova in Jezus vedno govorita resnico, tako je tudi Pavel tisto, kar je rekel, vedno mislil resno. (2. Kor. 1:19) Ni bil nezanesljiv, takšen, ki bi obljubljal »po mesu«. (2. Kor. 1:17) Nasprotno, živel je  »po duhu«. (Gal. 5:16) Vse, kar je delal za druge, je dokazovalo, da jim želi le najboljše. Njegov »da« je pomenil »da«!

Dandanes je običajno, da ljudje, ki ne živijo po svetopisemskih načelih, kaj obljubijo, potem pa tega ne izpolnijo zaradi kakšne manjše težave ali zato, ker se pojavi kaj bolj zanimivega. V poslovnih zadevah »da« ne pomeni vedno »da«, pa četudi je dogovor pisno potrjen. Mnogi nič več ne gledajo na zakonsko skupnost, ki je pravzaprav dogovor med dvema strankama, kot na zvezo, ki zakonca zavezuje za vse življenje. Vrtoglava stopnja razvez kaže, da je mnogim zakon zgolj priložnostna zveza, ki se jo da zlahka razdreti. (2. Tim. 3:1, 2)

Kaj pa ti? Ali tvoj »da« pomeni »da«? Kot smo omenili v uvodnem delu tega članka, se resda lahko zgodi, da moraš kak dogovor preklicati, vendar ne zaradi svoje nezanesljivosti, temveč zaradi okoliščin, nad katerimi nimaš nadzora. Toda če kot kristjan kaj obljubiš oziroma se za kaj zavežeš, bi moral res dati vse od sebe, da bi obljubljeno tudi izpolnil. (Ps. 15:4; Mat. 5:37) Če boš tako ravnal, boš pri drugih znan kot zanesljiv, kot tak, ki drži besedo, kot tak, ki dosledno govori resnico. (Efež. 4:15, 25; Jak. 5:12) Ko ljudem postane jasno, da ti lahko zaupajo v vsakodnevnih rečeh, ti bodo morda raje prisluhnili, ko se boš z njimi pogovarjal o resnici glede Božjega kraljestva. Zato poskrbimo, da bo naš »da« zares pomenil »da«!