1., 2. a) Povej doživetje, ki pokaže, kolikšne vrednosti so dobro izbrana vprašanja. (Glej sliko pri naslovu.) b) Zakaj nas ni treba biti strah zahtevnejših tem?

PRED mnogimi leti se je neka sestra s svojim možem, ki ni bil Priča, pogovarjala o Bibliji. Bil je pripadnik ene od cerkva tako imenovanega krščanstva. Med pogovorom je rekel, da verjame v Trojico. Sestra je pri njem opazila, da ne ve, kaj nauk o Trojici pravzaprav uči, zato ga je taktno vprašala: »Ali verjameš, da je Bog Bog, da je Jezus Bog, da je sveti duh Bog in da to vseeno niso trije Bogovi, ampak en Bog?« Presenečen je rekel: »Ne, tega ne verjamem!« Sledil je živahen pogovor o naravi Boga.

² To doživetje lepo ponazarja, kolikšne vrednosti so taktna in dobro izbrana vprašanja. Poudarja pa tudi pomembno dejstvo: ni nas treba biti strah zahtevnejših tem, kot je Trojica, peklenski ogenj ali obstoj Stvarnika. Če se zanašamo na Jehova in na izobraževanje, ki prihaja od njega, je naš odgovor pogosto lahko prepričljiv, takšen, da z njim utegnemo doseči srce poslušalcev. (Kol. 4:6) V nadaljevanju bomo pogledali: 1. kako z vprašanji spodbuditi posameznika, da pove svoje  mnenje, 2. kako razpravljati o tem, kar pravi Sveto pismo, in 3. kako s ponazoritvami poudariti bistvo.

3., 4. Zakaj je pomembno postavljati vprašanja, ki nam pomagajo ugotoviti, kaj posameznik verjame? Povej zgled.

³ Vprašanja nam lahko pomagajo ugotoviti, kaj posameznik verjame. Zakaj je to pomembno? »Kdor odgovarja, še preden je slišal, velja za neumnega in doživi ponižanje,« piše v Pregovorih 18:13. Res je, preden se spustimo v razpravo o tem, kaj o neki temi pravi Biblija, je dobro ugotoviti, kaj naš sogovornik dejansko verjame. Drugače bi lahko porabili veliko časa za to, da bi ovrgli zamisel, v katero že tako ali tako nikoli ni verjel! (1. Kor. 9:26)

⁴ Vzemimo, da se z nekom pogovarjamo o peklu. Ne verjamejo vsi, da je pekel dobesedni kraj ognjenih muk. Mnogi verjamejo, da je pekel stanje ločenosti od Boga. Zato lahko rečemo nekaj takega: »Ljudje si različno razlagajo pekel. Ampak ali vas smem vprašati, kako si ga predstavljate vi?« Potem ko nam bo sogovornik odgovoril, mu bomo lažje pomagali razumeti, kaj o tej temi pravi Biblija.

5. Kako nam vprašanja lahko pomagajo izvedeti, zakaj posameznik verjame to, kar verjame?

⁵ Taktna vprašanja nam lahko tudi pomagajo izvedeti, zakaj posameznik verjame to, kar pač verjame. Kaj, če na primer nekdo, ki ga srečamo na oznanjevanju, reče, da ne verjame v Boga? Zlahka bi lahko sklenili, da na tega človeka vplivajo pogledi tega sveta, denimo evolucijska teorija. (Ps. 10:4) Toda nekateri ljudje izgubijo vero v Boga zaradi hudega trpljenja, ki ga vidijo pri drugih oziroma ga doživljajo sami. Mogoče jim takšno trpljenje ne gre skupaj z obstojem ljubečega Stvarnika. Torej, če stanovalec izrazi dvom o Božjem obstoju, bi mu lahko rekli: »Ali ste vedno bili takega mnenja?« Če reče, da ne, ga lahko vprašamo, kaj ga je potem navedlo, da je začel dvomiti o obstoju Boga. Iz njegovega odgovora lahko razberemo, kako bi mu bilo v duhovnem pogledu najbolje pomagati. (Beri Pregovori 20:5.)

6. Kaj bi morali storiti po tem, ko postavimo vprašanje?

⁶ Potem ko vprašanje postavimo, moramo sogovorniku tudi res prisluhniti in spoštovati njegove občutke. Nekdo nam denimo razkrije, da je o obstoju ljubečega Stvarnika začel dvomiti zaradi nekega tragičnega dogodka. Preden mu predstavimo dokaze o obstoju Boga, je modro, da se vživimo v njegove občutke in mu povemo, da se ni nič narobe spraševati, zakaj trpimo. (Hab. 1:2, 3) S potrpežljivim in ljubečim pristopom utegnemo v njem vzbuditi željo, da o tem izve več. *

7. Od česa je predvsem odvisna naša učinkovitost na oznanjevanju?

⁷ Poglejmo zdaj, kako razpravljati o tem, kar pravi Sveto pismo. Ta knjiga je seveda naš glavni pripomoček na oznanjevanju. Vsakemu od nas omogoča, da je »povsem primeren, popolnoma usposobljen za vsako dobro delo«. (2. Tim. 3:16, 17) Naša učinkovitost na oznanjevanju ni odvisna od tega, koliko svetopisemskih vrstic preberemo, ampak predvsem od tega, kako na podlagi njih razpravljamo in kako jih pojasnjujemo. (Beri Apostolska dela 17:2, 3.) Da bi to ponazorili, razmislimo o treh zgledih.

8., 9. a) Kako lahko na primer razpravljamo z nekom, ki verjame, da je Jezus enak Bogu? b) Kako pa se ti učinkovito lotiš razprave o tej temi?

 ⁸ Prvi zgled: Na oznanjevanju srečamo nekoga, ki verjame, da je Jezus enak Bogu. Na podlagi katerih svetopisemskih vrstic bi lahko razpravljali o tej temi? Lahko ga prosimo, naj prebere Janez 6:38, kjer so citirane Jezusove besede: »Iz nebes nisem prišel zato, da bi delal svojo voljo, temveč voljo tistega, ki me je poslal.« Ko to prebere, ga lahko vprašamo: »Če je Jezus Bog, kdo ga je poslal iz nebes? Ali ni potem ta večji od Jezusa? Navsezadnje je tisti, ki koga pošlje, nadrejen tistemu, ki je poslan.«

⁹ Preberemo lahko tudi Filipljanom 2:9, kjer apostol Pavel opiše, kaj je Bog storil po Jezusovi smrti in vstajenju. V tej vrstici piše, da je Jezusa »Bog tudi povišal na visok položaj in mu prijazno dal ime, ki je nad vsakim drugim imenom«. Da bi naš sogovornik lažje razmislil o teh besedah, ga lahko vprašamo: »Če bi bil Jezus pred smrtjo enak Bogu, ta pa bi ga kasneje povišal, ali ne bi bil potem Jezus nad Bogom? Ampak kako bi sploh lahko kdo bil povišan nad Boga?« Če naš sogovornik spoštuje Božjo Besedo in če je iskren, ga lahko takšno razpravljanje spodbudi, da to temo še bolj razišče. (Apd. 17:11)

10. a) Kako lahko razpravljamo z nekom, ki verjame v peklenski ogenj? b) Kako pa se ti učinkovito lotiš razprave o peklenskem ognju?

¹⁰ Drugi zgled: Globoko veren stanovalec ne more verjeti, da slabi ljudje ne bodo trpeli večnih muk v peklenskem ognju. Njegovo prepričanje o peklenskem ognju morda izvira iz želje, da bi bili hudobni ljudje kaznovani za svoja slaba dejanja. Kako lahko razpravljamo s posameznikom, ki ima takšno prepričanje? Najprej mu lahko zagotovimo, da hudobni bodo kaznovani. (2. Tes. 1:9) Nato ga lahko prosimo, naj prebere 1. Mojzesovo 2:16, 17, kjer je pojasnjeno, da je kazen za greh smrt. Morda mu lahko razložimo, da se zaradi Adamovega greha vsi ljudje rodimo grešni. (Rim. 5:12) Obenem pa lahko poudarimo, da Bog nič ni govoril o kazni v peklenskem ognju. Zatem ga lahko vprašamo: »Če bi Adamu in Evi grozilo večno mučenje, ali ne bi bilo pošteno, da bi bila opozorjena na to?« Nadalje lahko preberemo 1. Mojzesovo 3:19, kjer piše, kakšna kazen je sledila, ker sta grešila, nič pa ne piše o peklenskem ognju. Adamu je bilo rečeno samo, da se bo povrnil v prah. Vprašamo lahko: »Ali bi bilo pošteno reči Adamu, da se bo povrnil v zemljo,  v resnici pa bi šel v peklenski ogenj?« Če je sogovornik odprtega uma, ga lahko takšno vprašanje spodbudi, da o tej temi še bolj razmisli.

11. a) Kako lahko na primer razpravljamo z nekom, ki verjame, da gredo vsi dobri ljudje v nebesa? b) Kako pa se ti učinkovito lotiš razprave o tej temi?

¹¹ Tretji zgled: Na oznanjevanju srečamo nekoga, ki verjame, da gredo vsi dobri ljudje v nebesa. Takšno prepričanje utegne vplivati na to, kako si stanovalec razlaga Biblijo. Vzemimo, da mu preberemo Razodetje 21:4. (Beri) Sogovornik mogoče sklene, da se v tej vrstici opisani blagoslovi nanašajo na življenje v nebesih. Kako bi lahko z njim razpravljali? Za dokazovanje nam ni treba prebrati dodatnih vrstic, lahko se osredinimo kar na podrobnosti v tej vrstici. V njej med drugim piše, da »smrti ne bo več«. Sogovornika bi lahko vprašali, ali se strinja, da mora neka stvar, ki je ne bo več, najprej sploh obstajati. Verjetno bo temu pritrdil. Nato pa lahko izpostavimo misel, da v nebesih nikoli ni bilo smrti; samo tukaj na zemlji ljudje umirajo. Potemtakem je logično, da se Razodetje 21:4 nanaša na prihodnje blagoslove tukaj na zemlji. (Raz. 21:4; Ps. 37:29)

12. Zakaj je Jezus uporabljal ponazoritve?

¹² Jezus je pri svojem oznanjevanju poleg vprašanj uporabljal tudi ponazoritve. (Beri Matej 13:34, 35.) Njegove ponazoritve so pomagale razkriti motive tistih, ki so ga poslušali. (Mat. 13:10–15) Zaradi ponazoritev je bilo njegovo poučevanje tudi bolj zanimivo in si ga je bilo lažje zapomniti. Kako pa lahko mi uporabljamo ponazoritve pri svojem poučevanju?

13. Kako lahko ponazorimo, da je Bog višji od Jezusa?

¹³ Pogosto so najboljše ponazoritve tiste, ki so preproste. Kadar na primer pojasnjujemo, da je Bog višji od Jezusa, lahko morda poskusimo naslednje. Omenimo lahko, da sta tako Bog kot tudi Jezus medsebojni odnos opisovala z družinskimi razmerji. Bog je o Jezusu govoril kot o svojem Sinu, Jezus pa je o Bogu govoril kot o svojem Očetu. (Luk. 3:21, 22; Jan. 14:28) Nato lahko stanovalca vprašamo: »Če bi mi vi skušali prikazati, da sta dve osebi enaki, s katerim sorodstvenim razmerjem bi to ponazorili?« Stanovalec morda v odgovoru omeni brate, sestre ali celo dvojčke. Potem mu lahko rečemo, da je to dobra primerjava. Zatem ga lahko vprašamo: »Če je že vam in meni takoj prišla na misel takšna ponazoritev, ali se ne bi enake primerjave spomnil tudi Jezus, ki velja za Velikega učitelja? Ampak on je o Bogu govoril kot o svojem očetu. Tako je Boga prikazal kot tistega, ki je starejši od njega in ki ima večjo oblast od njega.«

14. Katera ponazoritev pokaže, da bi bilo nelogično, da bi Bog uporabil Hudiča za to, da bi mučil ljudi v peklenskem ognju?

¹⁴ Poglejmo še en zgled. Nekateri verjamejo, da je Satan »glavni« v peklu. Staršu lahko s ponazoritvijo pomagamo uvideti, kako nelogično bi bilo, da bi Bog uporabil Hudiča za to, da bi mučil ljudi v peklenskem ognju. Lahko bi rekli nekaj takega: »Predstavljajte si, da vaš otrok postane zelo uporen in počne veliko slabih stvari. Kaj bi naredili?« Verjetno bi starš rekel, da bi želel otroka spraviti v red. Morda bi mu večkrat skušal pomagati, da bi nehal delati slabe stvari. (Preg. 22:15) Zdaj pa lahko starša vprašamo, kaj bi naredil, če bi otrok zavračal vse poskuse, da se mu pomaga. Večina staršev bi rekla, da na koncu  ne bi imeli druge izbire, kakor da otroka kaznujejo. Zatem lahko vprašamo: »Kaj pa, če bi izvedeli, da je vaš otrok postal uporen, ker nanj vpliva neki hudoben človek?« Nedvomno bi bil starš jezen na tistega človeka. Da bi poudarili bistvo te ponazoritve, lahko starša vprašamo: »Glede na to, da veste, da je na vašega otroka vplival hudoben človek, ali bi potem tega človeka prosili, naj otroka kaznuje namesto vas?« Seveda bi bil odgovor ne. Jasno je torej, da Bog ne bi uporabil Satana za to, da kaznuje prav tiste ljudi, ki pod vplivom Hudiča samega delajo slabe stvari!

15., 16. a) Zakaj ne bi smeli pričakovati, da bodo kraljestveno sporočilo sprejeli vsi ljudje, ki jim oznanjujemo? b) Ali moramo biti posebej nadarjeni za poučevanje, da bi bili uspešni? Pojasni. (Glej tudi okvir » Pripomoček, ki nam pomaga dati ustrezen odgovor«.)

¹⁵ Zavedamo se, da kraljestvenega sporočila ne bodo sprejeli vsi, katerim oznanjujemo. (Mat. 10:11–14) Tega dejstva ne bi mogli spremeniti, tudi če bi ljudem vedno postavili ravno prava vprašanja, razpravljali z njimi na najboljši možni način in jim povedali najustreznejše ponazoritve. Konec koncev je tudi to, kar je učil Jezus, sprejelo sorazmerno malo ljudi, pa čeprav je bil največji učitelj, kar jih je kdaj hodilo po zemlji! (Jan. 6:66; 7:45–48)

¹⁶ Po drugi strani pa smo na oznanjevanju lahko uspešni, tudi če menimo, da nismo ravno nadarjeni za poučevanje. (Beri Apostolska dela 4:13.) Božja Beseda nam daje tehtne razloge za prepričanje, da bodo dobro novico zagotovo sprejeli »vsi, ki so [. . .] prav naravnani za dosego večnega življenja«. (Apd. 13:48) Zato si pridobimo in ohranimo uravnovešen pogled na sebe in na tiste, ki si jim prizadevamo oznanjevati dobro novico o Kraljestvu. Kar najbolj izkoristimo izobraževanje, ki prihaja od Jehova, prepričani, da je to v naše dobro in v dobro tistih, ki nam prisluhnejo. (1. Tim. 4:16) Jehova nam lahko pomaga uvideti, kako »vsakemu odgovoriti«. Kakor bomo videli v naslednjem članku, pa k uspehu našega oznanjevanja prispeva tudi to, kar je med ljudmi pogosto znano kot zlato pravilo.