Lionel Casson, strokovnjak za staroveške ladje, pojasnjuje, kaj so ladjedelci v rimskih časih naredili po tem, ko so zamašili špranje med ladijskimi deskami. Običajno so »špranje ali pa celo ves zunanji del premazali z zemeljsko smolo [oziroma bitumnom] ali pa z zemeljsko smolo in voskom; z zemeljsko smolo pa so premazali tudi notranjost«. Bitumen so že dolgo pred Rimljani za impregniranje plovil uporabljali starodavni Akadci in Babilonci.

Tudi v Hebrejskih spisih, v 1. Mojzesovi 6:14, je omenjen podoben postopek. Hebrejska beseda, ki je tukaj prevedena z »zemeljska smola«, se očitno nanaša na bitumen, snov, ki v naravi nastane iz nafte.

Bitumen se v naravi pojavlja v dveh agregatnih stanjih – v tekočem in trdnem. Staroveški ladjedelci so uporabljali tekoči bitumen, ki so ga nanesli direktno na plovilo. Potem ko so ga nanesli, se je posušil in strdil in tako je nastala plast, ki je bila vodoodporna.

Bitumna je bilo v svetopisemskih deželah v obilici. V Sidimski nižini v okolici Mrtvega morja »je bilo vse polno smolnih jam«. (1. Mojzesova 14:10)

Ribe so že od nekdaj pomemben del prehrane. Nekateri Jezusovi apostoli so bili, preden so pričeli potovati z Jezusom, ribiči na Galilejskem jezeru. (Matej 4:18–22) Vsaj del rib, ki so jih tukaj ujeli, so predelali v bližnjih »tovarnah«.

V staroveški Galileji so po vsej verjetnosti konzervirali ribe tako, kakor to ponekod počnejo še danes. Ribam so najprej odstranili drobovje in jih nato oprali v vodi. Knjiga Studies in Ancient Technology opisuje, kaj so storili zatem: »Škrge, usta in luske so natrli z grobo soljo. Ribe in sol ter suhe rogoznice so izmenično naložili v plasti. Po 3 do 5 dneh so ribe obrnili in jih zopet pustili stati približno toliko časa. Medtem so se posušile, meso pa se je povsem presolilo. Na koncu so bile ribe popolnoma suhe in trde.«

Ne vemo točno, kako obstojne so bile tako konzervirane ribe. Vseeno pa dejstvo, da so posušene ribe starodavni Egipčani izvažali v Sirijo, kaže na to, da je bila ta metoda sušenja precej uspešna.