V prvem stoletju n. št. je apostol Pavel rekel starešinam, ki so služili v Efezu: »Pazite nase in na vso čredo, v kateri vas je sveti duh postavil za nadzornike, da bi pasli Božjo občino, ki jo je Bog kupil s krvjo svojega Sina.« (Apd. 20:28) Kakšno vlogo igra sveti duh pri postavitvi starešin in strežnih služabnikov danes?

Prvič, sveti duh je pisce Svetega pisma spodbudil, da so zapisali pogoje za starešine in strežne služabnike. V 1. Timoteju 3:1–7 je zapisanih 16 različnih pogojev za starešine. Pogoje lahko najdemo tudi v vrsticah, kot so denimo Titu 1:5–9 in Jakob 3:17, 18. Pogoji za strežne služabnike pa so zapisani v 1. Timoteju 3:8–10, 12, 13. Drugič, tisti, ki predlagajo takšne postavitve, in tisti, ki jih nato potrdijo, določno molijo. Medtem ko pregledujejo, ali kak brat v razumni meri ustreza svetopisemskim pogojem, prosijo Jehova, da bi jih vodil njegov sveti duh. Tretjič, posameznik, ki ga starešine priporočajo, mora v svojem življenju odsevati sad Božjega svetega duha. (Gal. 5:22, 23) Pravzaprav je Božji duh prisoten skozi celoten postopek postavitve.

Kdo torej dejansko postavi takšne brate? V preteklosti so se vse priporočitve za postavitev starešin in strežnih služabnikov poslale krajevnemu podružničnemu uradu. Vodstveni organ je v podružničnem uradu določil brate, ki so pregledali takšne priporočitve in so tiste, ki so bile primerne, potrdili. Nato je podružnični urad obvestil starešinstvo. Starešine so zatem priporočene brate obvestili o njihovi postavitvi ter jih vprašali, ali so pripravljeni sprejeti to nalogo in ali jim okoliščine dopuščajo, da jo opravljajo. Nazadnje so o tem obvestili občino.

V prvem stoletju so apostoli občasno postavili brate, da bi opravljali nekatere naloge. Ob neki priložnosti so denimo postavili sedem mož, da bi skrbeli za vsakdanje razdeljevanje hrane vdovam. (Apd. 6:1–6) Vendar iz tega zgleda ni razvidno, ali so apostoli postavljali tudi starešine in strežne služabnike, saj so ti možje morda že služili kot starešine, preden so prejeli to dodatno nalogo. Kako so torej starešine in strežne služabnike postavljali v prvem stoletju?

 Kljub temu da Sveto pismo ne pojasnjuje podrobnosti glede vsake postavitve, pa lahko v njem najdemo nekaj omemb o tem, kako so to delali. Tako lahko beremo o Pavlu in Barnabu, ki sta se vračala s svojega prvega misijonarskega potovanja in »v vsaki občini postavila starešine ter jih ob molitvi in postu zaupala Jehovu, v katerega so začeli verovati«. (Apd. 14:23) Leta kasneje je Pavel takole napisal svojemu popotnemu tovarišu Titu: »Na Kreti sem te pustil zato, da urediš, kar je še treba, in da po mestih postaviš starešine, kakor sem ti naročil.« (Titu 1:5) Videti je, da je bila podobna naloga zaupana tudi Timoteju, ki je veliko potoval z apostolom Pavlom. (1. Tim. 5:22) Jasno je torej, da so brate postavljali potujoči nadzorniki, ne pa apostoli in starešine v Jeruzalemu.

S tem svetopisemskim zgledom v mislih je Vodstveni organ Jehovovih prič spremenil postopek postavitve starešin in strežnih služabnikov. Od 1. septembra 2014 postavitve potekajo tako: Vsak okrajni nadzornik skrbno pregleda priporočitve v svojem okraju. Če je mogoče, med obiskom vsake občine skuša bolje spoznati priporočenega brata in skupaj z njim oznanjevati. Potem ko se s krajevnim starešinstvom pogovori o priporočitvah, je njegova odgovornost, da v občinah v svojem okraju postavi starešine in strežne služabnike. Takšna ureditev je tako bližje vzorcu iz prvega stoletja.

Kdo opravlja posamezne vloge v postopku postavitve? Glavna naloga »zvestega in preudarnega sužnja« je še vedno ta, da služabnikom daje hrano. (Mat. 24:45–47) K temu sodi raziskovanje Svetega pisma s pomočjo svetega duha, zato da lahko priskrbi smernice, kako praktično udejanjati svetopisemska načela, ki vplivajo na organizacijo vseh občin po svetu. Zvesti suženj prav tako postavlja vse okrajne nadzornike in člane podružničnih odborov. Vsak podružnični urad pa priskrbi praktično pomoč pri udejanjanju prejetih smernic. Vsako starešinstvo ima tehtno nalogo, da skrbno pregleda, ali bratje, ki jih priporoča za postavitev v Božji občini, izpolnjujejo svetopisemske pogoje. Vsak okrajni nadzornik pa ima resno odgovornost, da skrbno in v molitvi pretehta vsako priporočitev starešin in nato postavi moške, ki izpolnjujejo pogoje.

Ko razumemo, kako potekajo postavitve, še bolj razumemo vlogo svetega duha v tem postopku. Zato še bolj zaupamo postavljenim bratom v krščanski občini, večje pa je tudi naše spoštovanje do njih. (Heb. 13:7, 17)

Razodetje 11:3 govori o dveh pričah, ki bosta prerokovali 1260 dni. Poročilo v nadaljevanju pravi, da ju bo zver »premagala in ubila«. Toda po »treh dneh in pol« bosta ti priči oživljeni, na veliko presenečenje vseh, ki bodo to opazovali. (Raz. 11:7, 11)

Kdo sta ti dve priči? To nam pomagajo ugotoviti podrobnosti v poročilu. Kot prvo izvemo, da »sta simbolično predstavljeni z dvema oljkama in dvema svečnikoma«. (Raz. 11:4) To nas spomni na svečnik in oljki iz Zaharijeve prerokbe. Za tisti oljki je rečeno, da predstavljata dva »maziljenca«, in sicer upravitelja Zerubabela in velikega duhovnika Jozueta, »ki stojita ob Gospodarju vse zemlje«. (Zah. 4:1–3, 14) Kot drugo pa je za ti dve priči rečeno, da delata znamenja, podobna znamenjem, ki sta jih delala Mojzes in Elija. (Primerjaj Razodetje 11:5, 6 s 4. Mojzesovo 16:1–7, 28–35 in 1. kraljev 17:1; 18:41–45.)

Kaj imata poročili iz Razodetja in Zaharija skupnega? Obe se nanašata na Božje maziljence, ki jim je bilo v obdobju preizkušenj zaupano vodstvo. V izpolnitvi enajstega poglavja Razodetja so torej tri leta in pol »v raševini« oznanjevali maziljeni bratje, ki jim je bilo zaupano vodstvo. * To je bilo v času, ko je bilo v nebesih leta 1914 ustanovljeno Božje kraljestvo.

Ti maziljenci so bili na koncu svojega oznanjevanja v raševini simbolično ubiti, ko so jih za sorazmerno kratek čas vrgli v zapor, za simbolične tri dni in pol. V očeh sovražnikov Božjega ljudstva je bilo njihovo delo mrtvo, in to je te sovražnike zelo razveselilo. (Raz. 11:8–10)

Toda kot je prerokba napovedala, sta bili priči po koncu treh dni in pol oživljeni. Maziljence so izpustili iz zapora. Poleg tega je Bog tistim, ki so ostali zvesti, po njihovem Gospodu, Jezusu Kristusu, dal posebno nalogo. Leta 1919 so bili med tistimi, ki so bili postavljeni za »zvestega in preudarnega sužnja«, da bi v zadnjih dneh skrbeli za duhovne potrebe Božjega ljudstva. (Mat. 24:45–47; Raz. 11:11, 12)

Zanimivo je, da Razodetje 11:1, 2 poveže te dogodke s časom, ko se bo meril duhovni tempelj. V tretjem poglavju Malahijeve knjige je omenjeno podobno pregledovanje duhovnega templja, ki mu sledi obdobje očiščevanja. (Mal. 3:1–4) Koliko časa je trajalo to pregledovanje in očiščevanje? Od leta 1914 do začetka leta 1919. To obdobje zajema tako 1260 dni (42 mesecev) kot tudi simbolične tri dni in pol, o katerih govori enajsto poglavje Razodetja.

Zelo smo veseli, da je Jehova poskrbel za to duhovno očiščevanje, s katerim je posebno ljudstvo očistil za to, da bi lahko opravljalo dobra dela! (Titu 2:14) Poleg tega tudi cenimo zgled, ki so nam ga dali zvesti maziljenci, ki jim je bilo v obdobju preizkušenj zaupano vodstvo, in so tako služili kot simbolični priči. *