Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Vprašanja bralcev

Vprašanja bralcev

Kaj je Jeremija mislil s tem, ko je govoril o Raheli, ki joče za svojimi sinovi?

V Jeremiju 31:15 beremo: »Jehova pravi takole: ‚V Rámi se sliši glas, žalovanje in bridko jokanje; Rahela joče za svojimi sinovi. Ne pusti, da bi jo tolažili zaradi njenih sinov, ker jih ni več.‘«

Rahela je imela dva sinova, vendar pa nobeden od njiju ni umrl pred njo. Zato so Jeremijeve besede, zapisane tisoč let po Rahelini smrti, morda videti kot nekakšna netočnost.

Rahelin prvorojenec je bil Jožef. (1. Mojz. 30:22–24) Kasneje je imela še enega sina, Benjamina. Toda med rojevanjem svojega drugega sina je umrla. Potemtakem se nam postavlja vprašanje: Zakaj v Jeremiju 31:15 piše, da je jokala, ker njenih sinov ni bilo več?

Pomembno je vedeti, da sta se njenemu prvemu sinu Jožefu čez čas rodila Manase in Efraim. (1. Mojz. 41:50–52; 48:13–20) Kasneje je Efraim postal najuglednejši in najvplivnejši rod v celotnem severnem, Izraelovem kraljestvu in je tako predstavljal vseh deset severnih rodov. Po drugi strani pa je rod, ki je izhajal iz Rahelinega drugega sina Benjamina, postal del južnega, Judovega kraljestva. Za Rahelo bi torej lahko rekli, da predstavlja vse matere v Izraelu, tako iz severnega kot iz južnega kraljestva.

Do takrat, ko je bila napisana Jeremijeva knjiga, je severno, desetrodovno kraljestvo že padlo v roke Asircem in ti so v ujetništvo odpeljali veliko Izraelcev. Toda nekaj Efraimovih potomcev je morda pobegnilo na Judovo. Leta 607 pr. n. št. so Babilonci zavzeli južno, dvorodovno Judovo kraljestvo. Videti je, da so med zavzetjem mnoge ujetnike zbrali v Rami, ki je ležala kakih osem kilometrov severno od Jeruzalema. (Jer. 40:1) Morda so nekatere tam usmrtili. To se je zgodilo na Benjaminovem ozemlju, kjer je bila pokopana Rahela. (1. Sam. 10:2) To, da je Rahela jokala za svojimi sinovi, je lahko v prenesenem smislu pomenilo, da žaluje za Benjaminovci na splošno ali pa za ubitimi v Rami. Druga možnost pa je ta, da so vse matere v Božjem ljudstvu jokale zaradi smrti ali izgnanstva Izraela.

Kakor koli že, Jeremijeve besede o Raheli, ki joče za svojimi sinovi, so bile preroške in so napovedovale to, kar se je zgodilo stoletja kasneje, ko je bilo v nevarnosti življenje malega Jezusa. Kralj Herod je ukazal, naj v Betlehemu, ki je ležal južno od Jeruzalema, usmrtijo vse dečke, stare dve leti in manj. Tako teh sinov ni bilo več, saj so jih pomorili. Predstavljaj si njihove matere, ki vpijejo od bolečine! Bilo je, kakor da bi se njihovi kriki slišali vse do Rame, ki je bila severno od Jeruzalema. (Mat. 2:16–18)

Lahko torej rečemo, da je bila tako v Jeremijevem kot Jezusovem času z besedami »Rahela joče za svojimi sinovi« ustrezno ponazorjena žalost judovskih mater, ki so žalovale za svojimi ubitimi otroki. Seveda pa bodo tisti, ki so umrli in odšli v »sovražnikovo deželo« smrti, lahko ob vstajenju mrtvih rešeni iz objema tega sovražnika. (Jer. 31:16; 1. Kor. 15:26)