Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Ali ste vedeli?

Ali ste vedeli?

Kako je apostolu Pavlu koristilo rimsko državljanstvo?

Pavel je izjavil: »Na cesarja se sklicujem!«

Človek z rimskim državljanstvom je bil upravičen do nekaterih pravic in ugodnosti po vsem rimskem imperiju. Rimski državljan je bil podrejen rimskim zakonom in ne zakonom, ki so jih imela provincialna mesta. Ko so ga česa obtožili, se je lahko strinjal, da mu sodijo v skladu s krajevnimi zakoni, vendar je še vedno imel pravico, da njegov primer obravnava rimsko sodišče. V primeru smrtne kazni pa mu je pripadala pravica, da se skliče na cesarja.

Zaradi takšnih pravic je rimski državnik Cicero iz prvega stoletja pr. n. št. rekel: »Zvezati rimskega državljana je zločin, bičati ga je hudobnost, usmrtiti pa skoraj očetomor,« oziroma usmrtitev enega od staršev ali bližnjih sorodnikov.

Apostol Pavel je oznanjeval po vsem rimskem imperiju. Pravice, ki jih je imel kot rimski državljan, je izkoristil v treh zapisanih dogodkih: 1. oblastnikom v Filipih je sporočil, da so kršili njegove pravice, ker so ga pretepli, 2. v Jeruzalemu je povedal za svoje državljanstvo, da bi se ognil bičanju, in 3. glede svojega primera se je sklical na cesarja v Rimu, da bi se lahko osebno zagovarjal pred njim. (Apostolska dela 16:37–39; 22:25–28; 25:10–12)

Kako so v svetopisemskih časih plačevali pastirjem?

Klinopis pogodbe o nakupu ovc in koz, okoli leta 2050 pr. n. št.

Očak Jakob je več kot 20 let pasel črede svojega strica Labana. Jakob je prvih 14 let delal za roko Labanovih dveh hčera, v preostalih šestih letih pa je bil plačan z živino. (1. Mojzesova 30:25–33) V reviji Biblical Archaeology Review piše: »Pastirski dogovori, kakršna sta bila ta med Labanom in Jakobom, so bili zelo znani starodavnim piscem in bralcem svetopisemskega besedila.«

Starodavne pogodbe, ki so jih izkopali na arheoloških najdiščih, kjer sta včasih bili staroveški mesti Nuzi in Larsa, ter drugih najdiščih v današnjem Iraku, prikažejo takšne dogovore. Običajna pogodba je trajala od enega letnega striženja ovc do naslednjega. Pastirji so sprejeli odgovornost, da skrbijo za določeno število živali, popisanih glede na starost in spol. Naslednje leto je lastnik dobil dogovorjeno minimalno količino volne, mlečnih izdelkov, mladičev in podobno. Ves presežek pa je ostal pastirju.

Porast črede je bil odvisen od števila ovc, ki so bile zaupane pastirju. Sto samic naj bi predvidoma skotilo 80 živih jagnjet. Pastir je moral poravnati kakršen koli primanjkljaj ali izgubo. Zato je imel močno motivacijo, da je dobro skrbel za živali, ki so mu bile zaupane.