»KO SEM slišal obvestilo, da je moj sin izobčen, se mi je zdelo, kakor da se mi je podrl svet,« se spominja Julian. »On je moj najstarejši otrok in bila sva si zelo blizu; veliko stvari sva počela skupaj. Vedno je bil zgleden, nato pa se je nenadoma začel vesti neprimerno. Moja žena je veliko prejokala in sploh nisem vedel, kako naj jo potolažim. Kar naprej sva se spraševala, ali sva kot starša naredila kakšno napako.«

Zakaj smemo reči, da je izobčenje kristjana ljubeč ukrep, če pa povzroči toliko bolečin? Kateri so svetopisemski razlogi za tako drastičen ukrep? In zakaj sploh je posameznik izobčen?

Jehovov služabnik je lahko izobčen na podlagi dveh dejavnikov, ki pa morata biti prisotna oba hkrati. Prvi je, da krščen kristjan resno greši. Drugi pa, da se za svoj greh ne kesa.

Jehova od svojih služabnikov ne zahteva popolnosti, je pa postavil merila za to, kaj je sveto in kaj ne, in pričakuje, da se po njih ravnamo. Od nas denimo zahteva, da se ogibamo resnih grehov, kot so spolna nemorala, malikovanje, tatvina, izsiljevanje, umor in spiritizem. (1. Kor. 6:9, 10; Raz. 21:8)

Ali se ne strinjaš, da so Jehovova visoka merila razumna in da nas ščitijo? Le kdo ne živi rad med miroljubnimi, krepostnimi ljudmi, ki so vredni zaupanja? In takšni so naši duhovni bratje in sestre, saj so takrat, ko so se posvetili Bogu, obljubili, da bodo živeli v skladu s smernicami, ki jih najdemo v Božji Besedi.

Kaj pa, če krščen kristjan zaradi človeških šibkosti resno greši? Zvesti Jehovovi služabniki v preteklosti so storili takšne napake, vendar jih Jehova ni kar zavrgel. Najbolj znan takšen primer je kralj David. Zagrešil je prešuštvo in umor, vendar mu je prerok Natan rekel: »Jehova ti je greh odpustil.« (2. Sam. 12:13)

David se je za svoj greh iskreno pokesal, zato mu ga je Bog odpustil. (Ps. 32:1–5) Podobno je današnji Jehovov služabnik izobčen samo, če se ne kesa ali če še naprej dela to, kar je slabo. (Apd. 3:19; 26:20) Če starešine, ki so v sodnem odboru, pri posamezniku ne opazijo iskrenega kesanja, ga morajo izobčiti.

Sprva se nam morda zdi, da je odločitev o izobčenju prestopnika drastičen ali celo neprijazen ukrep, še posebej če smo bili z njim tesno povezani. Vendar pa v Jehovovi Besedi najdemo tehtne razloge za prepričanje, da je takšna odločitev ljubeča.

Jezus je poudaril, da se »modrost izkazuje pravična po svojih delih« oziroma rezultatih. (Mat. 11:19) To, da je bila odločitev o izobčenju neskesanega prestopnika modra in pravična, pokažejo rezultati. Poglejmo si naslednje tri:

Prestopnik je izobčen iz spoštovanja do Jehovovega imena. Ker nosimo Jehovovo ime, s svojim vedenjem nanj vplivamo. (Iza. 43:10) Tako kakor lahko sin s svojim vedenjem izkazuje staršem spoštovanje ali pa jih sramoti, je tudi to, kako bodo ljudje gledali na Jehova, nekoliko odvisno od tega, kakšen zgled dajemo mi, ki nosimo Jehovovo ime. Če si Jehovova moralna merila jemljemo k srcu, je to Jehovu v slavo. Podobno so tudi v Ezekielovem času narodi Jehovovo ime tesno povezovali z Judi. (Ezek. 36:19–23)

Če bi živeli nemoralno, bi sramotili Božje sveto ime. Apostol Peter je kristjanom takole svetoval: »Kot poslušni otroci se nikar ne oblikujte več po željah, ki ste jih imeli prej v svoji nevednosti, temveč postanite sveti v vsem svojem vedenju, kakor je svet Tisti, ki vas je poklical, ker je pisano: ‚Bodite sveti, ker sem svet jaz.‘« (1. Pet. 1:14–16) S čistim oziroma svetim vedenjem slavimo Božje ime.

Če kdo od Jehovovih prič dela kaj napačnega, bodo njegovi prijatelji in znanci to verjetno opazili. In ko je takšen posameznik izobčen, ljudje opazijo, da ima Jehova čisto ljudstvo, ki si prizadeva živeti po svetopisemskih smernicah, zato da bi takšno ostalo. V Švici je neki moški, čigar sestra je bila izobčena zaradi nemorale, prišel na shod v eno od kraljestvenih dvoran in rekel, da bi rad postal član občine. Povedal je še, da se želi pridružiti organizaciji, ki »ne dopušča slabega vedenja«.

Izobčenje varuje čistost krščanske občine. Apostol Pavel je Korinčane opozoril pred nevarnostjo, da bi namernim grešnikom dovolili ostati v njihovi sredini. Slab vpliv takšnih posameznikov je primerjal s kvasom, ki povzroči vzhajanje vsega testa. Napisal je: »Že malo kvasa povzroči vzhajanje vsega testa.« In jim nato svetoval: »Odstranite hudobneža izmed sebe!« (1. Kor. 5:6, 11–13)

Očitno je »hudobnež«, ki ga je omenil Pavel, brez sramu živel nemoralno. In drugi člani občine so celo začeli opravičevati njegovo vedenje. (1. Kor. 5:1, 2) Če bi občina takšen hud greh dovoljevala, bi drugi kristjani morda menili, da ni nič narobe, če posnemajo nemoralni način življenja, ki je bil značilen za razuzdano mesto, v katerem so živeli. Če se namernemu grešniku pogleda skozi prste, potem morda drugi na Božja merila ne gledajo več z vso resnostjo. (Prid. 8:11) Poleg tega lahko neskesani grešniki postanejo »kakor čeri, skrite pod vodo,« in utegnejo povzročiti brodolom vere drugih v občini. (Juda 4, 12)

Izobčenje lahko prestopnika navede na to, da se spametuje. Jezus je nekoč povedal zgodbo o mladem moškem, ki je zapustil očetov dom in svoje imetje zapravil z razbrzdanim življenjem. Ta izgubljeni sin se je po težji poti naučil, da je življenje zunaj očetovega doma prazno in neusmiljeno. Nazadnje se je le spametoval, se pokesal in se odločil, da se vrne k družini. (Luk. 15:11–24) Jezusov opis ljubečega očeta, ki se je razveselil tega, da se je njegov sin v srcu spremenil, nam pomaga razumeti Jehovove občutke. Jehova nam zagotavlja: »Ni mi po volji smrt hudobneža, ampak si želim, da se hudobni odvrne od svoje poti in živi.« (Ezek. 33:11)

Podobno se izobčeni posamezniki, ki ne pripadajo več krščanski občini oziroma svoji duhovni družini, morda začnejo zavedati, kaj vse so izgubili. Premišljevanje o grenkih posledicah grešnega ravnanja in o srečnejših dneh, ko so še bili v dobrem odnosu z Jehovom in njegovim ljudstvom, jih utegne navesti na to, da se spametujejo.

 Do tega želenega rezultata ni mogoče priti brez ljubezni in odločnosti. Psalmist David je rekel: »Če bi me udaril pravični, bi to bila srčna dobrotljivost, če bi me opomnil, bi to bilo kakor olje glavi.« (Ps. 141:5) Naj ponazorimo: Zamislimo si pohodnika, ki v mrzlem zimskem dnevu od utrujenosti omaga. Zaradi podhladitve se mu začne dremati. Če bi v snegu zaspal, bi umrl. Njegov prijatelj mu med čakanjem na reševalno ekipo vsake toliko primaže klofuto, da ne bi zaspal. Klofuta ga morda zaboli, vendar mu lahko reši življenje. Podobno je David spoznal, da ga bo pravični morda moral pokarati, kar bo zanj sicer boleče, vendar koristno.

Velikokrat je izobčenje ravno tisti disciplinski ukrep, ki ga posameznik potrebuje. V uvodu omenjeni Julianov sin je po približno desetih letih očistil svoje življenje in se vrnil v občino, zdaj pa je starešina. »Izobčenje me je navedlo na to, da sem se zamislil nad posledicami svojega načina življenja,« priznava. »Takšno discipliniranje sem potreboval.« (Heb. 12:7–11)

Res je, da je izobčenje duhovna tragedija, ni pa nujno, da postane popolna katastrofa. Vsak od nas ima vlogo pri tem, da izobčenje doseže svoj namen.

Starešine, ki imajo nehvaležno nalogo prestopniku povedati, da je izobčen, skušajo pri tem posnemati Jehovovo ljubezen. Ko ga seznanijo s to odločitvijo, mu prijazno in jasno razložijo, kaj mora storiti, da bi bil ponovno sprejet v občino. Starešine lahko vse izobčene, pri katerih opazijo spremembe, občasno obiščejo, da bi jih spomnili na to, kako se lahko vrnejo k Jehovu. *

Družinski člani prestopnika lahko ljubezen do občine in njega pokažejo tako, da spoštujejo odločitev o izobčenju. »Še vedno je bil moj sin,« pojasnjuje Julian, »toda zaradi njegovega načina življenja je med nama nastala ovira.«

Vsi v občini lahko pokažejo načelno ljubezen do izobčenega tako, da se ogibajo stikov in pogovorov z njim. (1. Kor. 5:11; 2. Jan. 10, 11) S tem ima disciplinski ukrep, ki mu ga je Jehova izrekel po starešinah, še večji učinek. Poleg tega lahko družinskim članom izobčenega, ki zelo trpijo, pokažejo še več ljubezni in podpore. Nihče jim ne bi smel dajati občutka, da se tudi z njimi ne sme družiti. (Rim. 12:13, 15)

»Izobčenje je ukrep, ki je potreben, saj nam pomaga živeti v soglasju z Jehovovimi merili,« sklene Julian. »Dolgoročno gledano kljub bolečini prinese dobre rezultate. Moj sin si nikoli ne bi duhovno opomogel, če bi njegovo slabo vedenje toleriral.«