Z ročnimi mlini so mleli žito v moko za kruh. V skoraj vsakem gospodinjstvu je bilo mletje s takšnim mlinom dnevno opravilo žensk ali služabnikov. Zvok ročnega mlina je bil v starih časih del vsakdanjika. (2. Mojzesova 11:5; Jeremija 25:10)

Artefakti iz staroveškega Egipta nam naslikajo to opravilo. Zrnje so položili na rahlo vbočeno, vodoravno površino kamna oziroma sedlast mlin, ki je trdno ležal na tleh. Pokleknili so pred mlin in z obema rokama prijeli manjši kamen za mletje oziroma nekakšen drsnik ter ga potiskali naprej in nazaj po vodoravni površini kamna in tako mleli zrnje. Glede na neki vir so ti drsniki običajno tehtali od dva do štiri kilograme. Če so takšen kamen uporabili kot orožje, so lahko človeka celo ubili. (Sodniki 9:50–54)

Mletje žita je bilo tako zelo pomembno za družinsko blaginjo, da je biblijski zakon prepovedoval vzeti v zastavo ročni mlin. V 5. Mojzesovi 24:6 piše: »Nihče ne sme vzeti v zastavo ročnega mlina ali njegovega zgornjega kamna, ker bi s tem vzel v zastavo življenje.«

Sveto pismo glede Jezusa pravi, da je »v Očetovem naročju«. (Janez 1:18, podčrtna opomba) S tem izrazom je opisan zelo zaupen in naklonjen odnos med Jezusom in Bogom. Te besede namigujejo na običaj, ki so ga imeli Judje pri jedi.

V Jezusovih dneh so Judje pri jedi ležali na ležiščih, razporejenih okoli mize. Posameznik je bil z glavo obrnjen proti mizi, noge pa je imel stran od nje. Z levim komolcem se je opiral na blazino. V takšnem položaju je imel desno roko prosto. Ker so vsi, ki so jedli pri mizi, ležali na levem boku, drug ob drugem, »je imel posameznik glavo blizu prsi človeka, ki je ležal za njim«, pojasnjuje neki vir, »in zato je bilo zanj rečeno, da ‚leži v naročju‘ drugega«.

Ležati v naročju družinskega poglavarja ali gostitelja, ki je priredil pojedino, je veljalo za posebno čast. Zato je pri zadnji pashi, ki jo je obhajal Jezus, v Jezusovem naročju ležal apostol Janez, »eden od učencev, ki ga je imel Jezus rad«. Janez se je tako lahko »naslonil nazaj na Jezusove prsi«, da bi ga nekaj vprašal. (Janez 13:23–25; 21:20)