1., 2. a) Zakaj je za kristjane pomembno, da smo zvestovdani Bogu, in kako zaradi te zvestovdanosti pokažemo, da smo nevtralni? (Glej sliko pri naslovu.) b) Do koga ali česa mnogi ljudje čutijo lojalnost in kakšne so lahko posledice?

ZVESTOVDANOST in nevtralnost pravih kristjanov sta vedno na preizkušnji, ne le v času vojne. Zakaj? Ker smo Jehovu takrat, ko smo se mu posvetili, obljubili ljubezen, zvestovdanost in poslušnost. (1. Jan. 5:3) Božja pravična merila želimo upoštevati ne glede na to, kje živimo, in ne glede na svojo preteklost, narodnost ali kulturo. Zvestovdanost Jehovu in njegovemu Kraljestvu nam je najpomembnejša. (Mat. 6:33) Zaradi tega se ne vpletamo v nobene spore in polemike tega sveta. (Iza. 2:4; beri Janez 17:11, 15, 16.)

² Ljudje, ki niso Jehovove priče, čutijo posebno lojalnost do svoje države, regije, kulture ali celo domače športne ekipe. Takšna lojalnost vodi v tekmovalnost ter v skrajnih primerih v prelivanje krvi in genocid. Ker smo neločljivo povezani s človeško družbo, lahko te zadeve, ne glede na to, kako jih ljudje rešujejo, vplivajo na nas ali na našo družino.  Bog nam je vsadil čut za pravico, zato lahko odločitve človeških vlad, ki po našem mnenju niso pravilne in pravične, v nas vzbudijo ogorčenje. (1. Mojz. 1:27; 5. Mojz. 32:4) Kako se odzovemo v takšnih okoliščinah? Zlahka bi se zgodilo, da bi se postavili na eno ali drugo stran in se zapletli v polemike.

3., 4. a) Zakaj smo kristjani nevtralni v sporih tega sveta? b) Kaj bomo pogledali v tem članku?

³ Državne institucije morda pritiskajo na državljane, naj se v nastalih sporih postavijo na eno ali drugo stran. Pravi kristjani tega ne moremo storiti. Ne sodelujemo v političnih sporih niti se proti nikomur ne vojskujemo. (Mat. 26:52) Nikomur se ne pustimo prepričati, da je en del Satanovega sveta boljši od drugega. (2. Kor. 2:11) Ker nismo del sveta, se nikakor ne želimo vpletati v njegove spore. (Beri Janez 15:18, 19.)

⁴ Vendar smo vsi nepopolni, zato nekaterim od nas morda še ni uspelo docela premagati negativnih občutkov do ljudi, ki so drugačni od nas. (Jer. 17:9; Efež. 4:22–24) Zaradi tega bomo v tem članku pogledali nekatera načela, ki nam lahko pomagajo premagati takšne občutke. Spoznali bomo tudi, kako bi morali razmišljati in oblikovati svojo vest, da bi lahko ostali zvestovdani Božjemu kraljestvu.

5., 6. Kako je Jezus gledal na različnost ljudi, med katerimi je živel, in zakaj?

⁵ Če se znajdeš v okoliščini, ko ti ni povsem jasno, kako bi moral ravnati, je modro, da se vprašaš: »Kaj bi storil Jezus?« Narod, ki mu je Jezus pripadal, so sestavljali ljudje iz različnih pokrajin: Judeje, Galileje, Samarije in drugih. Poročilo iz Svetega pisma pokaže, da so med ljudmi iz teh pokrajin vladali napeti odnosi. (Jan. 4:9) Do trenj je prihajalo tudi med farizeji in saduceji (Apd. 23:6–9), ljudmi in davkarji (Mat. 9:11) ter med tistimi, ki so se izšolali na rabinskih šolah, in tistimi, ki se niso (Jan. 7:49). V prvem stoletju so Izraelcem vladali Rimljani, kar je ljudi zelo jezilo. Jezus je sicer branil versko resnico in priznaval, da rešitev prihaja od Judov, vendar svojih učencev ni nikoli spodbujal k nestrpnosti do drugih. (Jan. 4:22) Ravno nasprotno, spodbujal jih je, naj na vse ljudi gledajo kot na svoje bližnje in jih ljubijo. (Luk. 10:27)

⁶ Zakaj Jezus ni odobraval splošno razširjenih judovskih predsodkov? Ker se niti on niti njegov Oče v sporih tega sveta ne postavljata na nobeno stran. Jehova je po svojem Sinu ustvaril moškega in žensko zato, da bi s svojimi potomci poselila vso zemljo. (1. Mojz. 1:27, 28) Bog je prva človeka ustvaril tako, da bi iz njiju lahko izšle različne rase. Niti Jehova niti Jezus ne povzdigujeta ene rase, narodnosti ali jezika nad drugimi. (Apd. 10:34, 35; Raz. 7:9, 13, 14) Njun popolni zgled moramo posnemati. (Mat. 5:43–48)

7., 8. a) Glede katerega spornega vprašanja se moramo opredeliti? b) Kaj se moramo zavedati glede rešitve družbenih in političnih problemov?

⁷ Glede enega spornega vprašanja pa se moramo opredeliti – glede tega, ali ima Jehova pravico do vrhovne oblasti ali ne. To vprašanje se je pojavilo v Edenu, ko je Satan trdil, da Jehova ni dober vladar. Sedaj se morajo vsi ljudje odločiti, ali je boljši Božji način urejanja zadev ali Satanov. Ali si z vsem srcem  na Jehovovi strani, kar se vidi iz tega, da ne delaš po svoje, temveč da upoštevaš njegove zakone in merila? Ali si prepričan, da je edina rešitev za težave človeštva Božje kraljestvo? Ali pa meniš, da smo si ljudje sposobni sami vladati? (1. Mojz. 3:4, 5)

⁸ To, kako si si odgovoril na ta vprašanja, pride do izraza takrat, ko te ljudje vprašajo za mnenje o kakšni sporni zadevi. Politiki, aktivisti in zagovorniki reform si že dolgo prizadevajo najti rešitev za pereča vprašanja. Pri tem so morda iskreni in dobronamerni. Toda kristjani se zavedamo, da lahko le Božje kraljestvo reši probleme človeštva in vzpostavi pravico. Zadeve moramo prepustiti Jehovu. V naših občinah bi kaj hitro prišlo do razdorov, če bi vsak zagovarjal rešitev, ki bi se njemu zdela najboljša.

9. Kateri problem se je v prvem stoletju pojavil v korintski občini in kaj je tamkajšnjim kristjanom svetoval apostol Pavel?

⁹ Nekateri korintski kristjani v prvem stoletju so se med seboj prerekali in govorili: »‚Jaz sem Pavlov‘, ‚Jaz pa Apólov‘, ‚Jaz pa Kefov‘, ‚Jaz pa Kristusov‘.« Ne vemo, kaj je bilo jabolko spora, vendar je bil apostol Pavel močno zaskrbljen, saj je bil ogrožen mir v občini. Napisal jim je: »Tako je Kristus razdeljen.« Kako bi se lahko rešili takšnega razdiralnega mišljenja? Pavel jim je resno svetoval: »Zdaj pa vas, bratje, po imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa opominjam: v govorjenju bodite soglasni in med vami naj ne bo razprtij, temveč bodite povsem zedinjeni v istem umu in mišljenju.« Tudi v današnjih krščanskih občinah ne bi smelo prihajati do nikakršnih razdorov. (1. Kor. 1:10–13; beri Rimljanom 16:17, 18.)

10. Kako je apostol Pavel ponazoril, da mora kristjan ostati nevtralen v sporih tega sveta?

¹⁰ Pavel je maziljene kristjane spodbudil, naj se osredinijo na svoje državljanstvo v nebesih, ne pa na stvari, ki so na zemlji. (Fil. 3:17–20) * Vedli naj bi se kot Kristusovi veleposlaniki. Veleposlaniki se ne vmešavajo v zadeve države, v katero so poslani. Lojalni so svoji državi. (2. Kor. 5:20) Tudi kristjani, ki upajo na življenje na zemlji, so državljani Božjega kraljestva, zato bi bilo zanje neprimerno, če bi se v sporih tega sveta postavili na eno ali drugo stran.

11., 12. a) V kakšnem okolju kristjanu morda ni lahko ostati zvestovdan Božjemu kraljestvu? b) Katero težavo je imela neka kristjanka in kako jo je premagala?

¹¹ V skoraj vseh predelih sveta se ljudje čutijo še posebej povezane s tistimi, s katerimi imajo skupno zgodovino, kulturo in jezik. Na vse to so pogosto zelo ponosni. Kristjani, ki živijo v takšnem okolju, morajo biti pozorni na svoje razmišljanje in oblikovati svojo vest, da bi se lahko pravilno odzvali, ko je preizkušena njihova nevtralnost. Kaj jim bo pri tem pomagalo?

¹² Poglejmo si na primer izkušnjo Mirjete * iz nekdanje Jugoslavije. V otroštvu so jo učili, da mora sovražiti Srbe. Ko je izvedela, da je Jehova nepristranski in da je Satan odgovoren za nacionalno nestrpnost, si je prizadevala zatreti nacionalistična čustva. Toda ko je tam, kjer živi, izbruhnilo etnično nasilje,  je v njej spet začelo rasti sovraštvo do Srbov, zaradi česar jim je težko oznanjevala. Postalo ji je jasno, da ne more samo čakati in upati, da bodo takšna negativna čustva minila. Jehova je rotila za pomoč, da bi premagala to težavo, da bi se bolj posvetila oznanjevanju in da bi lahko začela pionirati. »Ugotovila sem, da mi najbolj pomaga, če se osredinim na oznanjevanje,« pravi. »Ker si na oznanjevanju prizadevam posnemati Jehovovo ljubečo osebnost, so moja negativna čustva izginila.«

13. a) Kaj je neko sestro prizadelo, toda kako se je odzvala? b) Kaj se lahko naučimo iz izkušnje te sestre?

¹³ Poglejmo si še izkušnjo Zoile, ki je doma iz Mehike, sedaj pa živi v Evropi. Nekateri bratje in sestre iz drugih delov Latinske Amerike v njeni občini so dajali nepremišljene in ponižujoče pripombe o njeni deželi, tamkajšnjih navadah in celo glasbi. Kako bi se na to odzval ti? Razumljivo je, da so Zoilo te pripombe prizadele. Toda njen odziv je bil pohvale vreden. Obrnila se je na Jehova in ga prosila, naj ji pomaga zatreti sleherno negativno čustvo, ki se ji je pojavilo v srcu. Morda nekateri med nami težko obvladujejo svoja čustva, ko doživijo kaj podobnega kot Zoila. Zato pazimo, da ne bi nikoli rekli ali storili kaj, s čimer bi med soverniki ali drugimi ljudmi netili razdore ali pa jih spodbujali, da bi bili zvestovdani komu ali čemu drugemu razen Jehovu. (Rim. 14:19; 2. Kor. 6:3)

14. Kaj ti lahko pomaga gledati na ljudi enako, kakor nanje gleda Jehova?

¹⁴ Ali so tvoji starši močno poudarjali občutek nacionalne ali regionalne pripadnosti oziroma si odraščal v takšnem okolju? Ali v sebi še vedno nosiš te občutke? Kristjani ne bi smeli dovoliti, da bi domoljubna čustva popačila njihov pogled na druge. Toda kaj, če pri sebi opaziš, da na ljudi druge narodnosti, kulture, jezika ali rase gledaš negativno? Potem bi bilo nedvomno dobro, da poglobljeno razmisliš o tem, kako na nacionalizem in predsodke gleda Jehova. Morda lahko te in podobne teme raziščeš pri osebnem preučevanju ali družinskem čaščenju. Nato pa prosi Jehova, naj ti pomaga na ljudi gledati enako, kakor gleda on. (Beri Rimljanom 12:2.)

15., 16. a) Kako se bodo nekateri odzvali na to, da ravnamo drugače od njih? b) Kako lahko starši pomagajo svojim otrokom, da bodo ostali zvestovdani Jehovu?

¹⁵ Vsi Jehovovi služabniki se prej ali slej znajdemo v okoliščinah, v katerih zaradi svoje vesti ravnamo drugače od ljudi okoli nas – od sodelavcev, sošolcev, sorodnikov ali drugih. (1. Pet. 2:19) Toda mi moramo ravnati drugače! Ne bi smeli biti presenečeni, če nas svet zaradi naše drugačnosti sovraži – Jezus je povedal, da bo tako. Večina tistih, ki nam nasprotujejo, ne razume, zakaj je za nas kristjane pomembno, da smo nevtralni. Toda za nas je krščanska nevtralnost nadvse pomembna.

¹⁶ Jehovu pokažemo, da smo mu zvestovdani, če ga ubogamo ne glede na to, kaj nam ljudje storijo ali rečejo. (Dan. 3:16–18) Strah pred človekom lahko vpliva na ljudi vseh starosti, toda mladi morda še posebej težko plavajo proti toku, če se tako izrazimo. Če se tvoji otroci spoprijemajo s preizkušnjo, da bi morali peti državno himno ali sodelovati pri domoljubnih slovesnostih, se jim ne obotavljaj pomagati. Da bi se s to preizkušnjo lahko pogumno spoprijeli,  jim na družinskem čaščenju pomagaj razumeti, zakaj kristjani pri takšnih stvareh ne sodelujemo. Pomagaj jim tudi, da bodo znali svoje prepričanje povedati jasno in spoštljivo. (Rim. 1:16) Če je treba, se o teh zadevah pogovori z njihovimi učitelji.

17. Katere miselnosti bi se morali ogibati in zakaj?

¹⁷ Razumljivo je, da nam je morda nekoliko pri srcu dežela, v kateri smo odraščali, njena kultura, jezik in hrana. Vendar bi se morali ogibati miselnosti »moje je najboljše«. Jehova je želel, da bi uživali življenje, zato je njegovo stvarstvo zelo raznoliko. (Ps. 104:24; Raz. 4:11) Le zakaj bi potem vztrajali pri tem, da je en način ravnanja in razmišljanja boljši od drugega?

18. Kako bomo blagoslovljeni, če bomo na druge gledali tako kakor Jehova?

¹⁸ Bog želi, da bi vsakršni ljudje prišli do točnega spoznanja resnice in bi večno živeli. (Jan. 3:16; 1. Tim. 2:3, 4) Če smo sprejemljivi za primerne zamisli drugih, nas to bogati, hkrati pa s tem prispevamo k naši krščanski enotnosti. Če želimo ostati zvestovdani Jehovu, se ne smemo vpletati v spore in polemike tega sveta. Privrženost kateri koli stranki za nas ne pride v poštev. Jehovu smo zares hvaležni, da nas je osvobodil razdiralnega ravnanja in mišljenja, škodljivih oblik ponosa in tekmovalnosti, ki so tako značilni za Satanov svet! Prizadevajmo si za mir, o katerem govorijo naslednje psalmistove besede: »Glej, kako dobro in kako prijetno je, ko bratje složno prebivajo skupaj!« (Ps. 133:1)