Dejstvo, da se je Bog vojskoval proti Egipčanom, kaže, da ne nasprotuje vsakršnemu vojskovanju. Ob drugih priložnostih je Bog pooblastil svoje ljudstvo Izraela, naj se vojskuje. Na primer, zapovedal jim je, naj se vojskujejo proti Kanaancem, ki so bili skrajno hudobni. (5. Mojzesova 9:5; 20:17, 18) Izraelskemu kralju Davidu je naročil, naj se vojskuje proti zatiralskim Filistejcem. Davidu je celo priskrbel vojno strategijo, ki je zagotavljala zmago. (2. Samuelova 5:17–25)

Takšna svetopisemska poročila odkrivajo, da je Bog odobril vojskovanje, ko so bili Izraelci v nevarnosti pred hudobijo in zatiranjem. To je naredil zato, da bi svoje ljudstvo zaščitil in ohranil pravo čaščenje. Toda bodite pozorni na naslednja tri ključna dejstva glede vojn, ki jih je Bog zapovedal.

1. BOG JE DOLOČIL, KDO SE BO VOJSKOVAL. Ob neki priložnosti je Bog rekel Izraelcem: »V tem boju se vam ne bo treba bojevati.« Zakaj ne? Sam Bog se je vojskoval zanje. (2. kroniška 20:17; 32:7, 8) To je storil velikokrat, podobno kot v dogodku, opisanem na začetku članka. Kdaj drugič pa je svojemu ljudstvu v starodavnem Izraelu zapovedal, naj se bojujejo v vojnah, ki jih je odobraval, namreč v takšnih, s katerimi so zavzemali in branili svojo Obljubljeno deželo. (5. Mojzesova 7:1, 2; Jozue 10:40)

2. BOG JE DOLOČIL, KDAJ SE BO VOJNA ZAČELA. Božji služabniki so morali potrpežljivo čakati na čas, ki ga je določil Bog, da so se lahko vojskovali proti zatiranju in hudobiji, ki sta jih obkrožala.  Dokler ni nastopil ta čas, se niso smeli kar na lastno pest spuščati v vojno. Kadar so to storili, so izgubili Božje odobravanje. Pravzaprav nam Sveto pismo pokaže, da se je pogosto slabo končalo, ko so se Izraelci brez Božjega pooblastila predrzno začeli vojskovati z drugimi. *

3. BOGU NI PO VOLJI SMRT LJUDI, TUDI HUDOBNIH NE. Bog Jehova je vir življenja in stvarnik ljudi. (Psalm 36:9) Zato ne želi, da bi ljudje umrli. Žal pa nekateri ljudje zlobno načrtujejo, kako bi druge zatirali in celo ubili. (Psalm 37:12, 14) Bog je, zato da bi ustavil takšno zlo, včasih odobril vojskovanje proti hudobnim. Pa vendar je v vseh letih, ko je naročal Izraelcem, naj bojujejo takšne vojne, še vedno bil »usmiljen« z Izraelovimi zatiralci in »počasen za jezo«. (Psalm 86:15) Na primer, odredil je, da so morali Izraelci mesto, proti kateremu so se nameravali vojskovati, najprej seznaniti z mirovnimi pogoji. Tako so lahko njegovim prebivalcem dali priložnost, da se spremenijo in ognejo vojni. (5. Mojzesova 20:10–13) S tem je Bog pokazal, da mu ni »po volji smrt hudobneža«, ampak si želi, »da se hudobni odvrne od svoje poti in živi«. * (Ezekiel 33:11, 14–16)

Iz vsega, kar smo do zdaj omenili, vidimo, da je Bog v davnini na vojskovanje gledal kot na zakonito sredstvo, s katerim je končal različne oblike zatiranja in hudobije. Toda Bog je bil tisti – ne pa ljudje – ki je upravičeno določil, kdaj se bo vojna bíla in kdo bo v njej sodeloval. Ali se je Bog vojskoval z vso vnemo in krvoželjno? Ne, ravno nasprotno. Pravzaprav sovraži nasilje. (Psalm 11:5) Ali je Bog spremenil svoj pogled na vojskovanje, ko je njegov Sin, Jezus Kristus, v prvem stoletju začel svoje služenje na zemlji?