Kako bi odgovorili na vprašanje »Ali bi želeli živeti večno«? Večina ljudi bi verjetno rekla, da želi večno živeti, vendar da je po njenem mnenju povsem nestvarno razmišljati o tem. Ti ljudje pravijo, da je smrt normalen del življenja, naraven konec našega obstoja.

Zamislite si, da bi vprašanje nekoliko obrnili in vas vprašali: »Ali ste pripravljeni umreti?« Večina ljudi v normalnih okoliščinah bi odgovorila z »ne«. Kaj nam to pove? Povsem normalno in naravno je, da si želimo živeti, in to kljub preizkušnjam in težavam, s katerimi se spoprijemamo. Sveto pismo pokaže, da je Bog ustvaril ljudi z željo in voljo po življenju. Pravzaprav beremo, da je »tudi večnost [. . .] položil ljudem v srce«. (Pridigar 3:11)

Toda dejstvo je, da ljudje ne živimo večno. Kaj je torej šlo narobe? Poleg tega, ali je Bog že kaj storil, da bi popravil razmere? Svetopisemski odgovori so spodbudni in neposredno povezani s tem, zakaj je Jezus trpel in umrl.

Iz Svetega pisma iz prvih treh poglavij Prve Mojzesove knjige izvemo, da je Bog prvima človekoma, Adamu in Evi, namenil večno življenje in jima povedal, kako ga lahko dosežeta. Poročilo nato še opiše, kako sta Adam in Eva postala neposlušna Bogu in izgubila obet na večno življenje. Zgodba je povsem preprosta, tako preprosta, da jo nekateri hitro odpišejo kot ljudsko pripovedko. Toda Prva Mojzesova knjiga ima podobno kot evangeliji vse znake stvarnega in zgodovinskega poročila. *

Kaj je bila posledica Adamove neposlušnosti? Sveto pismo takole odgovarja: »Po enem človeku [Adamu] je na svet prišel greh in po grehu smrt; tako se je smrt razširila na vse ljudi, ker so vsi grešili.« (Rimljanom 5:12) Adam je grešil, ker je bil neposlušen Bogu. Tako je izgubil obet na večno življenje in nazadnje umrl. Ker smo njegovi potomci, smo od njega podedovali grešnost. Zato smo podvrženi bolezni, staranju in smrti. Navedena razlaga glede tega, zakaj umiramo, se sklada  s tem, kar danes vemo o dednosti. Toda ali je Bog že kaj storil, da bi popravil razmere?

Bog je priskrbel vse potrebno, da je odkupil to, kar je Adam izgubil za svoje potomce, namreč obet na večno življenje. Kako je to storil?

»Plačilo za greh je namreč smrt,« beremo v Svetem pismu v Rimljanom 6:23. To pomeni, da je smrt posledica greha. Adam je grešil, zato je umrl. Podobno je z nami. Ker grešimo, bomo prejeli plačilo greha, in sicer smrt. Toda v grešnosti se nismo rodili zaradi lastne krivde. Bog je torej ljubeče poslal svojega Sina, Jezusa, da bi namesto nas prejel »plačilo za greh«. Kako je to mogoče?

Ker je en človek, popolni Adam, z neposlušnostjo prenesel na nas greh in smrt, je bil potreben popoln človek, ki bi bil poslušen celo do smrti, da bi nas osvobodil tega bremena. Sveto pismo to takole pojasni: »Kakor so namreč po neposlušnosti enega človeka mnogi postali grešni, tako bodo tudi po poslušnosti enega mnogi postali pravični.« (Rimljanom 5:19) Ta »eden« je bil Jezus. Zapustil je nebesa, postal popoln človek * in umrl v našo korist. Zaradi tega je mogoče, da postanemo v Božjih očeh pravični in si pridobimo upanje na večno življenje.

Toda zakaj je moral Jezus umreti, da bi to izpolnil? Ali ne bi mogel Vsemogočni Bog enostavno odrediti, da je Adamovim potomcem dovoljeno večno živeti? Bog bi zagotovo imel pravico storiti kaj takega. Toda s tem ne bi upošteval svojega že izdanega zakona, da je plačilo za greh smrt. Ta zakon ni neko nepomembno pravilo, ki bi se lahko odpravilo ali pa spremenilo, kot bi komu ustrezalo. To je bistveno za resnično pravico. (Psalm 37:28)

Če se Bog v tem primeru ne bi zmenil za pravico, bi se ljudje lahko spraševali, ali bo ob kaki drugi priložnosti ravnal podobno. Na primer, ali  bo pošteno odločal o tem, kdo izmed Adamovih potomcev ustreza za večno življenje? Ali bi mu lahko zaupali, da bo izpolnil svoje obljube? Bog se pri tem, ko dela za našo rešitev, dosledno ravna po pravici in to nam daje zagotovilo, da bo vedno ravnal tako, kot je prav.

Bog je z Jezusovo žrtveno smrtjo omogočil ljudem večno življenje v raju na zemlji. Bodite pozorni na Jezusove besede, zapisane v Janezu 3:16: »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da ne bi bil pokončan nihče, ki veruje vanj, ampak bi imel večno življenje.« Jezusova smrt je torej izraz Božje neomajne pravice in še posebej njegove velike ljubezni do človeštva.

Toda zakaj je moral Jezus trpeti in umreti v mukah, kot je opisano v evangelijih? S tem da je prestal zelo hudo preizkušnjo in ostal zvest, je enkrat za vselej ovrgel Hudičevo trditev, da ljudje ne bodo ostali zvestovdani Bogu, ko se bodo znašli v težavah. (Job 2:4, 5) Ta trditev je bila morda videti resnična, potem ko je Satan navedel popolnega Adama na greh. Toda Jezus, ki je bil popolna protivrednost Adama, je kljub hudemu trpljenju ostal poslušen Bogu. (1. Korinčanom 15:45) S tem je dokazal, da bi lahko tudi Adam ostal poslušen Bogu, če bi se tako odločil. Jezus je zdržal v preizkušnjah in nam s tem zapustil zgled, ki naj bi ga posnemali. (1. Petrovo 2:21) Bog je svojega sina Jezusa za popolno poslušnost nagradil z nesmrtnim življenjem v nebesih.

Jezus je zares umrl. Večno življenje je sedaj mogoče. Ali bi želeli živeti večno? Jezus je nakazal, kaj moramo za to storiti, ko je rekel: »Da pa bi večno življenje dobili, morajo spoznavati tebe, edinega pravega Boga, in tistega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa.« (Janez 17:3)

Izdajatelji te revije vas vabijo, da bi spoznali več o Jehovu, pravem Bogu, in njegovem Sinu, Jezusu Kristusu. Jehovove priče v vašem kraju vam bodo z veseljem pomagali. Koristne informacije lahko najdete tudi na naši spletni strani www.pr418.com/sl.