GLASILO se je kot poziv: »Oznanjevalci Kraljestva v Veliki Britaniji, zbudite se!!« (Informator *, december 1937, londonska izdaja) Streznjujoč podnaslov je dodal: »V desetih letih nobenega izjemnega porasta.« To je potrjevalo službeno poročilo za obdobje med letoma 1928 in 1937 na prvi strani Informatorja.

Zaradi česa je oznanjevanje v Veliki Britaniji izgubilo zagon? Videti je bilo, da so občine »obtičale v rutini« in delovale s tempom, ki so si ga zastavile pred mnogo leti. Poleg tega je podružnica odločila, da je področja dovolj samo za 200 pionirjev. Ti so oznanjevali drug z drugim na oddaljenih področjih, in ne z občinami. Zato je podružnica obvestila oznanjevalce, ki so se zanimali za pionirsko službo, da v Veliki Britaniji ni več razpoložljivega področja, ter jih spodbudila, naj služijo v drugih evropskih državah. Pohvalno je, da je dolga vrsta pionirjev zapustila Veliko Britanijo ter odšla v države, kot je Francija, čeprav so ti pionirji zelo malo ali sploh nič poznali tamkajšnje jezike.

V članku v Informatorju iz leta 1937 je bil za leto 1938 zastavljen poseben izziv, in sicer milijon ur! Ta cilj bi lahko enostavno dosegli, če bi oznanjevalci pričevali po 15 ur na mesec, pionirji pa po 110 ur. Predlagano je bilo tudi, da se organizirajo oznanjevalske skupine, ki bi določene dneve oznanjevale po pet ur, in da se oznanjevalci osredotočijo na opravljanje ponovnih obiskov, še posebej v večernem času med tednom.

Mnogi so bili navdušeni nad tem, da je oznanjevanje spet dobilo večji poudarek. »To je bil poziv k delovanju, ki je prišel iz svetovnega središča. Večina med nami si je ta poziv močno želela in ta je kmalu obrodil čudovite rezultate,« se je spominjala Hilda Padgett. * Sestra Wallis pa je pisala: »Predlog oznanjevati pet ur na dan je odličen! Ali obstaja večje veselje od tega, da občasno cele dneve preživiš v Gospodovi službi? [. . .] Morda se vrnemo utrujeni, pa smo veseli? Prav gotovo!« Mladi Stephen Miller se je zavedal, kako nujno je oznanjevati, in se je odzval na poziv. Sedaj ko je imel priložnost, je želel delati več! Spominja se, kako so skupine cele dneve kolesarile in oznanjevale, v poletnih večerih pa predvajale posnete govore. Goreče so sodelovali v obveščevalnih pohodih s plakati in z revijami oznanjevali na ulici.

V Informatorju je bil zapisan tudi svež poziv: »Potrebujemo vojsko 1000 pionirjev.« Nov način oznanjevanja na področju je pomenil, da pionirji ne bodo več oznanjevali ločeno od občin, ampak skupaj z njimi, ter da bodo občine podpirali in krepili.  »Številne brate in sestre je zdramilo dejstvo, da je treba pionirati,« se spominja Joyce Ellis (rojena Barber). »Čeprav sem bila takrat stara samo 13 let,« pravi, »je bilo to tisto, kar sem želela. Želela sem pionirati.« Svoj cilj je dosegla julija 1940, ko je bila stara 15 let. Peter, ki se je kasneje poročil z Joyce, je slišal poziv »Zbudite se« in to ga je spodbudilo, da je »začel razmišljati o pioniranju«. Junija 1940, ko je bil star 17 let, je prekolesaril 105 kilometrov do Scarborougha, svoje prve pionirske dodelitve.

Cyril in Kitty Johnson sta bila značilen zgled požrtvovalnih novih pionirjev. Odločila sta se prodati svoj dom in imetje, da bi se lahko preživljala v polnočasni službi. Cyril je pustil službo in v manj kot enem mesecu sta bila z ženo pripravljena, da začneta pionirati. Spominja se: »Glede tega nisva imela pomislekov. To sva storila rade volje in z veseljem.«

Odgovorni bratje so v času, ko je število pionirjev sunkovito naraščalo, razmišljali o praktičnih načinih, kako bi podprli to vse večjo vojsko. Jim Carr, ki je leta 1938 služil kot conski služabnik (danes okrajni nadzornik), je upošteval predlog, da v mestih odprejo pionirske domove. Skupine pionirjev so bile spodbujene, da živijo in oznanjujejo skupaj ter tako znižajo stroške. V Sheffieldu so najeli veliko hišo in zanjo je skrbel odgovorni brat. Krajevna občina je prispevala sredstva in pohištvo. Jim se je spominjal: »Vsakdo je prispeval svoj del, da je vse gladko teklo.« V hiši je živelo deset marljivih pionirjev in ohranjali so dobro duhovno rutino. »Vsako jutro so pri zajtrku razpravljali o [dnevnem] stavku« in »dnevno so odhajali na področje v različne dele mesta«.

Tako oznanjevalci kot pionirji so se odzvali na poziv in v letu 1938 dosegli cilj – milijon ur. Dejstva pravzaprav kažejo porast na vseh področjih oznanjevalske dejavnosti. V obdobju petih let se je število oznanjevalcev v Veliki Britaniji skoraj potrojilo. Obnovljen zagon za delo v prid Kraljestva je okrepil Jehovove služabnike, da so bili pripravljeni na težavna vojna leta, ki so bila še pred njimi.

Danes število pionirjev v Veliki Britaniji spet narašča, medtem ko se približuje Božja vojna harmagedon. Število pionirjev je v zadnjih desetih letih večkrat doseglo najvišje število. V oktobru 2015 jih je bilo 13.224. Ti pionirji se povsem zavedajo tega, da je polnočasna služba eden od najboljših načinov, kako izkoristiti življenje.