NA GAJA in druge kristjane so se ob koncu prvega stoletja zgrnile težave. Posamezniki, ki so širili lažne nauke, so skušali oslabiti in razdvojiti občine. (1. Jan. 2:18, 19; 2. Jan. 7) Moški po imenu Diotref je o apostolu Janezu in drugih širil »hudobne besede«, ni hotel izkazovati gostoljubnosti potujočim kristjanom in je skušal druge pregovoriti, da bi ga v tem posnemali. (3. Jan. 9, 10) Takšne so bile razmere, ko je Janez pisal Gaju. Apostolovo pismo, ki je bilo napisano okoli leta 98 n. št., najdemo v Krščanskih grških spisih kot »Tretje Janezovo pismo«.

Gaj je kljub izzivom, s katerimi se je spoprijemal, zvesto služil Jehovu. Kako je pokazal, da je zvest? Zakaj želimo posnemati Gajev zgled? Kako nam lahko pri tem pomaga Janezovo pismo?

Pisec Tretjega Janezovega pisma je sebe imenoval »starešina«. To je bilo za njegovega ljubljenega duhovnega otroka Gaja dovolj, da ga je prepoznal kot apostola Janeza. Janez je Gaja prisrčno naslovil z »ljubljeni, ki ga resnično ljubim«. Nato je Janez izrazil upanje, da je Gajevo telesno zdravje tako dobro, kot je njegovo duhovno zdravje. Kako čudovita skrb in lepa pohvala! (3. Jan. 1, 2, 4)

Gaj je bil verjetno nadzornik v občini, čeprav pismo tega določno ne omenja. Janez je pohvalil Gaja, ker je gostil brate, četudi jih ni poznal. Na to je gledal kot na dokaz Gajeve zvestobe, saj je izkazovanje gostoljubnosti že od nekdaj značilnost Božjih služabnikov. (1. Mojz. 18:1–8; 1. Tim. 3:2; 3. Jan. 5)

To, da je Janez pohvalil Gaja za gostoljubnost, ki jo je izkazoval bratom, kaže, da so kristjani redno potovali od apostola Janeza do občin in nazaj ter apostolu očitno poročali o tem, kaj so doživeli. Morda je Janez tako prejemal novice glede teh občin.

Kristjani, ki so potovali, so gotovo želeli prenočiti pri sovernikih. Gostišča so imela grozljiv sloves, razmere v njih so bile obupne in bila so leglo nemorale. Zato so modri popotniki prenočili pri prijateljih, ko je bilo to mogoče. Kristjani, ki so potovali, so tako prenočili pri krščanskih gostiteljih.

Janez je spodbudil Gaja, naj spet izkaže gostoljubnost, saj ga je prosil, naj popotnike pošlje »na pot tako, kakor je vredno Boga«. To, da naj goste pošlje na pot, je v tem primeru pomenilo, da naj poskrbi za njihove potrebe za naslednji del potovanja in jih oskrbi z vsem, kar bodo potrebovali, dokler ne bodo prispeli na cilj. Očitno je bilo, da je Gaj to že naredil za svoje pretekle goste, saj so ti Janezu poročali o gostiteljevi ljubezni in veri. (3. Jan. 3, 6)

Gostje so morda bili misijonarji, Janezovi sli ali potujoči nadzorniki. Kakršno koli nalogo so že imeli, so potovali zaradi dobre novice. Janez je rekel: »Na pot so namreč odšli zaradi njegovega imena.« (3. Jan. 7) Janez je pred tem ravno omenil Boga (glej 6. vrstico), zato je videti, da se izraz »zaradi njegovega imena« nanaša na Jehovovo ime. Ti bratje so bili torej del krščanske občine in zaslužili so si prisrčen sprejem. Tako je, kot je Janez zapisal: »Zato smo dolžni take gostoljubno sprejemati, da bomo lahko postali sodelavci v resnici.« (3. Jan. 8)

Janez ni pisal Gaju samo zato, da bi se mu zahvalil. Želel mu je tudi pomagati, da se bo znal spoprijeti z resnim problemom. V krščanski občini je bil Diotref, ki iz nekega razloga ni bil pripravljen izkazovati gostoljubnosti potujočim kristjanom. Celo drugim je skušal preprečiti, da bi izkazovali gostoljubnost. (3. Jan. 9, 10)

Zvesti kristjani brez dvoma niso želeli prenočiti pri Diotrefu, tudi če je to bilo mogoče. Ta je rad zasedal prvo mesto v občini, od Janeza ni ničesar sprejemal s spoštovanjem ter je o apostolu in drugih širil hudobne govorice. Diotref se je upiral apostolovi avtoriteti, vendar ga Janez ni nikoli imenoval lažni učitelj. To, da je Diotref gojil željo po ugledu in je imel nekrščansko stališče, je postavilo pod vprašaj njegovo zvestovdanost. Omenjeni primer pokaže, kako razdiralno lahko na občino vplivajo častihlepni in ošabni posamezniki. Zato je Janez Gaju in v širšem smislu vsakemu izmed nas rekel: »Ne posnemaj slabega.« (3. Jan. 11)

Janez je v nasprotju z Diotrefom kot dober zgled omenil kristjana Demetrija. »Za Demétrija [dobro] pričujejo vsi [. . .]. Pričujemo pa tudi mi,« je zapisal Janez, »in ti veš, da je naše pričevanje resnično.« (3. Jan. 12) Morda je Demetrij potreboval Gajevo pomoč. Zato je Janez s svojim tretjim pismom mogoče želel Gaju predstaviti in priporočiti Demetrija. Morda je Demetrij sam prinesel to pismo Gaju. Kot eden od Janezovih slov ali mogoče potujoči nadzornik je s svojimi besedami lahko verjetno še podkrepil, kar je Janez napisal.

Zakaj je Janez spodbujal Gaja, naj še naprej izkazuje gostoljubnost, če pa je to že delal? Ali je Janez uvidel, da mora okrepiti njegov pogum? Ali je apostola skrbelo, da se bo Gaj obotavljal izkazati gostoljubnost, saj je Diotref skušal gostoljubne kristjane vreči iz občine? Kar koli je že bilo, Janez je Gaja opogumil z besedami: »Kdor dela dobro, izvira od Boga.« (3. Jan. 11) To je odličen razlog, da delamo dobro in se v tem še naprej trudimo.

Ali je Janezovo pismo spodbudilo Gaja, da je bil še naprej gostoljuben? Najverjetneje ga je, saj je Tretje Janezovo pismo ostalo ohranjeno v svetopisemskem kanonu in je drugim v spodbudo, naj posnemajo to, »kar je dobro«.

O našem dragem bratu Gaju iz preteklosti ni znano nič kaj več. Kljub temu nas ta kratki vpogled v njegovo življenje lahko marsikaj nauči.

Kot prvo, večina med nami svoje spoznanje o resnici do neke mere dolguje zvestim, ki so bili pripravljeni potovati do nas, da bi nam oznanili Božjo Besedo. Seveda vsi člani današnje krščanske občine ne prepotujejo velikih razdalj zaradi dobre novice. Vendar lahko podobno kot Gaj podpiramo in spodbujamo tiste, ki potujejo, denimo potujočega nadzornika in njegovo ženo. Morda pa lahko praktično pomagamo bratom in sestram, ki se preselijo tja, kjer se potrebuje več oznanjevalcev Kraljestva, pa naj je to znotraj države ali celo zunaj nje. Naj nam torej preide v navado, da smo gostoljubni. (Rim. 12:13; 1. Tim. 5:9, 10)

Kot drugo, ne bi smeli biti presenečeni, če se danes v občini kdaj zgodi, da začne kdo spodkopavati avtoriteto postavljenih bratov. Spodkopavali so Janezovo avtoriteto in enako je bilo pri apostolu Pavlu. (2. Kor. 10:7–12; 12:11–13) Kako naj bi se odzvali, če se v občini pojavijo podobni problemi? Pavel je svetoval Timoteju: »Gospodovemu sužnju pa se ni treba bojevati, ampak mora biti do vseh blag, usposobljen za poučevanje, v hudem se mora obvladovati in z blagostjo poučevati tiste, ki se upirajo.« Ko se trudimo ostati blagi celo takrat, ko smo izzvani, bo to mogoče nekatere kritične posameznike navedlo, da bodo postopoma popravili svoj pogled. Morda jim bo Jehova tedaj »dal, da se bodo pokesali in tako prišli do točnega spoznanja resnice«. (2. Tim. 2:24, 25)

Kot tretje, sokristjani, ki zvestovdano služijo Jehovu kljub nasprotovanju, si za svojo zvestobo zaslužijo priznanje in prisrčno pohvalo. Apostol Janez je gotovo spodbudil Gaja in mu zagotovil, da dela to, kar je prav. Podobno bi morali današnji starešine posnemati Janezov zgled, s tem da spodbujajo brate in sestre, da »ne opešajo«. (Iza. 40:31; 1. Tes. 5:11)

Pismo, ki ga je apostol Janez napisal Gaju, je najkrajša knjiga v Svetem pismu, saj v grškem besedilu vsebuje le 219 besed. Vsekakor pa je zelo dragoceno tudi za današnje kristjane.