Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Ali rešuješ nesoglasja in delaš za mir?

Ali rešuješ nesoglasja in delaš za mir?

BOG JEHOVA spodbuja kristjane, naj cenijo mir in naj jim bo to, da delajo za mir, nekaj najpomembnejšega v življenju. Če smo kot pravi častilci miroljubni, uživamo obilje miru. To pa v krščansko občino pritegne tiste, ki si želijo živeti brez nesoglasij.

Na primer, na Madagaskarju je neki ugleden vrač opazoval enotnost Jehovovih prič. Rekel si je: »Če bom kdaj želel pripadati kaki religiji, bom pripadal tej.« Sčasoma je opustil spiritistične običaje, več mesecev porabil za to, da je zakonsko življenje uskladil s Svetim pismom, in postal častilec Jehova, Boga miru.

Podobno kot ta moški na tisoče ljudi vsako leto postane del krščanske občine in tako najde mir, po katerem hrepenijo. Toda Sveto pismo jasno pravi, da lahko »huda ljubosumnost in prepirljivost« v občini uničita prijateljstva in povzročita težave. (Jak. 3:14–16) K sreči nam Sveto pismo daje koristne nasvete, kako se lahko ognemo takšnim problemom in prispevamo k miru. Da bi nam to uspelo, preglejmo nekaj resničnih primerov.

TEŽAVE IN REŠITVE

»Težko sem shajal z bratom, ki je delal z mano. Ko sva nekoč vpila drug na drugega, sta prišla dva moška in bila priča najinemu izbruhu.« (CHRIS)

»Sestra, s katero sem pogosto oznanjevala, z mano kar naenkrat ni želela več sodelovati. Nato se je povsem nehala pogovarjati z mano. Sploh ne vem zakaj.« (JANET)

»Nekoč smo se trije pogovarjali po telefonu. Eden se je poslovil, zato sem mislil, da je prekinil zvezo. Nato sem po telefonu o njem rekel nekaj neprijaznega, toda on sploh še ni odložil.« (MICHAEL)

»V naši občini sta dve pionirki prišli v spor. Druga drugo sta začeli oštevati. Njuno prerekanje je bilo za druge zelo nespodbudno.« (GARY)

Morda meniš, da ti primeri niso tako resni. Toda v vsakem od teh primerov bi vpleteni lahko utrpeli trajno škodo v čustvenem in duhovnem pogledu. Gotovo te bo razveselilo, da so ti bratje in sestre znova vzpostavili mirne odnose, saj so se pustili voditi Svetemu pismu. Kaj meniš, katere svetopisemske smernice so jim pomagale?

»Ne prepirajte se med potjo!« (1. Mojz. 45:24) Ta nasvet je Jožef dal svojim bratom, ko so se odpravili nazaj k očetu. Njegove besede so bile zelo modre! Kadar človek ne nadzoruje svojih čustev in se hitro razjezi, lahko pri drugih izzove jezo. Chris je uvidel, da ima težave s ponosom in s tem, da ni pripravljen ravnati v skladu z navodili. Hotel se je spremeniti, zato se je opravičil bratu, s katerim se je prerekal, nato pa se je trudil nadzorovati jezo. Sodelavec je opazil, da si Chris prizadeva, da bi se spremenil, zato je tudi sam pri sebi naredil spremembe. Zdaj z veseljem skupaj služita Jehovu.

»Kjer ni zaupnega pogovora, načrti propadejo.« (Preg. 15:22) Janet je dojela, da si mora omenjeno resnico vzeti bolj k srcu. Odločila se je, da se bo s sestro pogovorila. Med pogovorom jo je taktno prosila, naj ji odkrito pove, kaj ji je zamerila. Sprva je bilo čutiti napetost, toda ko sta se o težavi mirno pogovarjali, je bilo vse lažje. Sestra je ugotovila, da je povsem narobe razumela neki dogodek, v katerega Janet sploh ni bila vpletena. Opravičila se ji je in kot prijateljici spet skupaj služita Jehovu.

»Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat nekaj proti tebi, pusti svoj dar tam, pred oltarjem, in odidi. Najprej se s svojim bratom spravi.« (Mat. 5:23, 24) Morda se spomniš, da je ta nasvet povedal Jezus v govoru na gori. Michael je bil čisto pobit, ko je ugotovil, da je bil zelo neobziren in neprijazen. Sklenil je, da se bo potrudil in obnovil mir. Odšel je k bratu, katerega je prizadel, in se mu ponižno opravičil. Kako se je stvar iztekla? Michael pove: »Brat mi je iskreno odpustil.« Spet sta postala prijatelja.

»Prenašajte se med seboj in si velikodušno odpuščajte, če ima kdo razlog za pritožbo proti drugemu.« (Kol. 3:12–14) Dolgoletnima pionirkama je prijazen starešina pomagal razmisliti o vprašanjih, kot sta: »Ali ima katera od naju pravico vznemirjati druge zaradi nesoglasja, ki je med nama? Ali imava upravičen razlog za to, da se ne moreva prenašati in mirno služiti Jehovu?« Pionirki sta upoštevali starešinov nasvet. Zdaj se lepo razumeta in skupaj oznanjujeta dobro novico.

Če te kdo prizadene, bo morda že dovolj upoštevati ravnokar omenjeni svetopisemski nasvet iz Kološanom 3:12–14. Mnogi so ugotovili, da lahko, če se ponižajo, storjeno enostavno odpustijo in pozabijo. Kaj pa, če kljub vsemu trudu tega ne zmoreš? Ali bi lahko upošteval načelo iz Mateja 18:15? Jezus je tu sicer svetoval, kaj storiti, kadar posameznik resno greši proti drugemu. Toda morda boš moral ravnati ravno po tem načelu. Preprosto stopi do brata ali sestre ter se prijazno in ponižno skušaj pogovoriti o zadevi in jo rešiti.

V Svetem pismu so seveda še drugi praktični predlogi. Da bi jih lahko upoštevali, moramo odsevati lastnosti »sadu duha«, in sicer »ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, prijaznost, dobroto, vero, blagost, samoobvladanje«. (Gal. 5:22, 23) Podobno kakor olje podmaže stroj, nam omenjene bogovšečne lastnosti pomagajo, da lažje delamo za mir.

RAZLIČNE OSEBNOSTI OBOGATIJO OBČINO

Različne osebnosti – torej edinstvene značilnosti, ki se razlikujejo od posameznika do posameznika – lahko prispevajo k temu, da so prijateljstva barvita. Lahko pa tudi vodijo do nesoglasij. Neki izkušen starešina je kot primer povedal: »Sramežljivemu posamezniku morda ni enostavno biti v družbi s kom, ki je družaben in glasen. Te razlike so morda videti nepomembne, vendar lahko vodijo do resnih težav.« Ali meniš, da bosta človeka s povsem različno osebnostjo zagotovo težko shajala? No, razmisli o dveh apostolih. Kakšen je bil Peter? Morda bi rekel, da je bil brez dlake na jeziku in impulziven. Kaj pa Janez? Morda si ga naslikaš kot ljubečega človeka, ki je običajno razmislil, preden je kaj rekel ali naredil. Takšne predstave o teh apostolih niso povsem neutemeljene. Kot kaže, sta imela povsem različni osebnosti. Vseeno pa sta lepo sodelovala. (Apd. 8:14; Gal. 2:9) Podobno je lahko z nami. Celo kristjani, ki se osebnostno zelo razlikujejo, lahko dobro medsebojno sodelujejo.

Morda je v tvoji občini kak kristjan, ki ti s svojim govorom ali dejanji gre na živce. Toda zavedaš se, da je Kristus umrl tudi zanj in ga moraš ljubiti. (Jan. 13:34, 35; Rim. 5:6–8) Zato se nikar ne odloči, da ne boš njegov prijatelj, oziroma se ga ne skušaj ogibati. Raje se vprašaj: »Ali dela kaj, kar je povsem v nasprotju s Svetim pismom? Ali me namenoma skuša prizadeti? Ali pa imava le različni osebnosti?« Zelo pomembno je tudi vprašanje: »Katera dobra lastnost, ki jo ima, mi lahko koristi?«

Zadnje vprašanje je ključnega pomena. Če posameznik rad veliko govori, ti pa si bolj zadržan, razmisli, s kakšno lahkoto začne pogovor na oznanjevanju. Lahko mu denimo predlagaš, da gresta skupaj na oznanjevanje, in si pozoren na to, kaj se lahko od njega naučiš. Morda je velikodušen, ti pa si nekoliko bolj skopuški. Ali si opazil, kolikšno veselje mu prinaša to, da pomaga ostarelim, bolnim ali tistim, ki so v stiski? Bistvo je, da se s sovernikom, čeprav imata različni osebnosti, lahko zbližata, tako da se osredinjata na pozitivne lastnosti. Morda ne bosta postala ravno tesna prijatelja, lahko pa se zbližata in prispevata k miru – svojemu in celotne občine.

Evodija in Sintiha sta morda imeli povsem različni osebnosti. Kljub temu ju je apostol Pavel spodbudil, »naj bosta istih misli v Gospodu«. (Fil. 4:2) Ali si tudi sam podobno prizadevaš za isti cilj in za mir v občini?

NE DOVOLI, DA BI SE NESOGLASJA NADALJEVALA

Tako kot se lahko na cvetličnem vrtu hitro razraste plevel, bodo tudi naša negativna čustva do drugih vse močnejša, če si jih ne bomo prizadevali izkoreniniti. Ko v posameznikovem srcu zavlada zagrenjenost, lahko to vpliva celo na duha v občini. Če imamo radi Jehova in sovernike, bomo naredili vse, kar lahko, da osebnostne razlike ne bodo zmotile ali skalile miru Božjega ljudstva.

Če se ponižaš in si prizadevaš za mir, lahko dosežeš odlične rezultate.

Kadar se trudimo reševati nesoglasja ali razlike s ciljem, da delamo za mir, nas bodo morda presenetili odlični rezultati. Premisli o izkušnji neke Priče: »Imela sem občutek, da neka sestra ravna z menoj kakor z otrokom. To me je res motilo. V meni se je vse bolj nabiralo, zato sem do nje začela postajati osorna. Mislila sem si: ‚Ne izkazuje mi dolžnega spoštovanja, zato ji ga tudi jaz ne bom izkazovala.‘«

Nato je omenjena Priča premislila o lastnem vedenju. »Začela sem se zavedati svojih pomanjkljivosti in zelo sem bila razočarana sama nad sabo. Spoznala sem, da bom morala popraviti svoje razmišljanje. Glede težave sem molila k Jehovu, nato pa sem sestri kupila darilce in ji napisala kartico, s katero sem se ji opravičila za grdo vedenje. Objeli sva se in sklenili, da bova vse skupaj pozabili. Sedaj nimava več nobenih težav.«

Vsi obupno potrebujemo mir. Toda ko sta ogrožena posameznikov položaj in ponos, se številni začnejo vesti na način, ki nikakor ne prispeva k miru. To velja za mnoge, ki ne častijo Jehova. Med Jehovovimi častilci pa bi morala prevladovati mir in enotnost. Jehova je navdihnil Pavla, da je napisal: »Rotim [vas]: živite vredno svoje poklicanosti, in sicer z vso ponižnostjo, blagostjo in potrpežljivostjo. Prenašajte se med seboj v ljubezni in si iskreno prizadevajte ohranjati enotnost duha in živeti v miru.« (Efež. 4:1–3) To, da živimo v miru, je nekaj neprecenljivega. Zato si prizadevajmo za mir in bodimo odločeni reševati kakršne koli razlike, ki se morda pojavijo med nami.