»TI SI tako krut oče,« me je ozmerjal uslužbenec KGB-ja. * »Zapustil si nosečo ženo in hčerkico. Kdo ju bo hranil in skrbel zanju? Odpovej se svojim dejavnostim in pojdi domov!« Odvrnil sem mu: »Ne, nisem zapustil svoje družine. Vi ste me aretirali! In čemu?« Uslužbenec je zabrusil: »Biti Priča je najhujši zločin!«

Do tega pogovora je prišlo leta 1959 v zaporu v Irkutsku v Rusiji. Naj povem, zakaj sva bila z ženo Marijo pripravljena trpeti »zaradi pravičnosti« in kako sva bila blagoslovljena, ker sva ostala zvesta. (1. Pet. 3:13, 14)

Rodil sem se leta 1933 v ukrajinski vasi Zolotniki. Leta 1937 sta nas obiskala teta in njen mož, ki sta bila Priči in sta živela v Franciji. Pustila sta nam knjigi Vlada in Odrešitev *, ki ju je izdala družba Watch Tower Society. Ko ju je oče prebral, se je v njem znova prebudila vera v Boga. Žal je leta 1939 hudo zbolel, toda pred smrtjo je moji mami rekel: »To je resnica. Poučuj o tem otroke.«

Aprila 1951 so oblasti začele Priče iz zahodne Sovjetske zveze pošiljati v pregnanstvo v Sibirijo. Skupaj z mamo in mlajšim bratom Grigorijem sem bil pregnan iz zahodne Ukrajine. Zatem ko smo z vlakom potovali več kot 6000 kilometrov, smo prispeli v mesto Tulun v Sibiriji. Dva tedna kasneje je moj starejši brat Bogdan prispel v taborišče v bližnjem mestu Angarsk. Obsojen je bil na 25 let težaškega dela.

Z mamo in Grigorijem smo oznanjevali v naselbinah okoli Tuluna, toda morali smo biti iznajdljivi. Ljudi smo na primer vprašali: »Ali poznate koga, ki hoče prodati kravo?« Ko smo našli človeka, ki prodaja kravo, smo mu omenili, kako čudovito so te živali narejene. Pogovor je nato zelo hitro stekel o Stvarniku. V tistem času je v nekem časopisu pisalo, da Priče sprašujejo po kravah, v resnici pa smo iskali ovce! In res smo našli ovcam podobne posameznike! V veselje nam je bilo preučevati Sveto pismo s ponižnimi in gostoljubnimi ljudmi na tem nedodeljenem področju. Danes je v Tulunu občina z več kot 100 oznanjevalci.

Moja žena Marija je resnico spoznala v Ukrajini med drugo svetovno vojno. Ko je bila stara 18 let, jo je neki uslužbenec KGB-ja začel nadlegovati in jo skušal prisiliti v spolne odnose, toda odločno ga je zavračala. Nekega dne, ko se je vrnila domov, je ta moški ležal na njeni postelji. Marija je zbežala. Uslužbenec ji je besno zagrozil, da jo bo dal zapreti, ker je Priča. In res, leta 1952 je bila Marija obsojena na deset let zapora. Počutila se je kakor Jožef, ki je bil zaprt zaradi svoje značajnosti. (1. Mojz. 39:12, 20) Voznik, ki jo je s sodišča odpeljal v zapor, ji je rekel: »Ne boj se. Mnogi, ki so šli v zapor, so se vrnili z neokrnjenim dostojanstvom.« Te besede so ji vlile moči.

Marija je bila od leta 1952 do leta 1956 v delovnem taborišču blizu mesta Gorkij (zdaj Nižni Novgorod) v Rusiji. Ukazano ji je bilo, naj ruva drevesa, in to celo takrat, ko je zunaj zmrzovalo. Zdravje se ji je pričelo krhati, toda leta 1956 je bila izpuščena in odpravila se je v Tulun.

Eden od bratov v Tulunu mi je rekel, da prihaja neka sestra, zato sem se s kolesom odpeljal do avtobusne postaje, da bi jo pričakal in ji pomagal nositi prtljago. Ko sem srečal Marijo, mi je bila pri priči všeč. Ni bilo lahko osvojiti njenega srca, toda nazadnje mi je uspelo. Poročila sva se leta 1957. Naslednje leto se nama je rodila hčerka Irina. Vendar veselje z njo ni trajalo dolgo. Leta 1959 so me namreč aretirali zaradi tiskanja svetopisemske literature. Pol leta sem preživel v samici. Da bi v tem času ohranil mirno srce, sem neprestano molil, pel kraljestvene pesmi in si predstavljal, kako bi oznanjeval, če bi bil spet svoboden.

V zaporu je preiskovalec med zaslišanjem zavpil: »Kmalu vas bomo pogazili kakor miši!« Odgovoril sem mu: »Jezus je rekel, da se BO dobra novica o Kraljestvu oznanjevala vsem narodom, in tega nihče ne more ustaviti.« Nato je preiskovalec spremenil taktiko in me skušal pregovoriti, da bi se odpovedal svoji veri, kot sem omenil v uvodu. Ko niti zastraševanje niti mikavne ponudbe niso delovale, sem bil obsojen na sedem let težaškega dela v taborišču blizu mesta Saransk. Na poti v taborišče sem izvedel, da se je rodila najina druga hčerka Olga. Čeprav so bile moja žena in hčerkici daleč stran, mi je bilo v tolažbo, da sva z Marijo ostala zvestovdana Jehovu.

Enkrat na leto me je Marija obiskala v Saransku, čeprav je potovanje z vlakom iz Tuluna in nazaj trajalo dvanajst dni. Vsako leto mi je prinesla nov par škornjev. V pete je skrila zadnje izvode revije Stražni stolp. Neko leto je bil ta obisk zelo poseben, saj je Marija s sabo pripeljala najini hčerki. Predstavljajte si, kako ganjen sem bil, ko sem ju videl in sem lahko bil skupaj z njima!

Leta 1966 sem bil izpuščen iz delovnega taborišča in z družino smo se preselili v mesto Armavir blizu Črnega morja. Tam sta se rodila najina sinova Jaroslav in Pavel.

 Ni trajalo dolgo, ko so naš dom začeli preiskovati uslužbenci KGB-ja, da bi našli svetopisemsko literaturo. Iskali so jo vsepovsod, celo med krmo za krave. Ob neki priložnosti so bili uslužbenci prepoteni od vročine in njihova oblačila so bila vsa prašna. Mariji so se zasmilili, saj so samo izpolnjevali ukaze. Ponudila jim je sadni sok ter jim prinesla krtačo za obleke, posodo z vodo in brisače. Kasneje, ko je prišel načelnik KGB-ja, so mu uslužbenci povedali za prijaznost, ki jim je bila izkazana. Ob odhodu se nama je načelnik nasmehnil in pomahal. Vesela sva bila, ko sva videla, koliko dobrega se lahko doseže, če se trudimo premagovati »hudo z dobrim«. (Rim. 12:21)

Kljub racijam smo v Armaviru še naprej oznanjevali. Poleg tega smo v bližnjem mestu Kurganinsk pomagali okrepiti majhno skupino oznanjevalcev. V veliko veselje mi je, da je danes v Armaviru šest občin, v Kurganinsku pa so štiri.

V vseh teh letih so bili časi, ko je naša duhovnost oslabela. Toda hvaležni smo Jehovu, da nas je po zvestih bratih korigiral in duhovno krepil. (Ps. 130:3) Prav tako je bil težek preizkus služiti skupaj z agenti KGB-ja, ki so potuhnjeno postali del občin, ne da bi mi vedeli, kdo v resnici so. Videti so bili goreči in dejavni oznanjevalci. Nekaterim so bile celo zaupane odgovorne naloge v organizaciji. Toda sčasoma smo ugotovili njihovo pravo identiteto.

Marija je leta 1978 pri svojih 45 letih spet zanosila. Ker je imela kronične težave s srcem, so se zdravniki zbali za njeno življenje in jo skušali prepričati, naj naredi splav. Marija je to zavrnila. Zato jo je nekaj zdravnikov zasledovalo po vsej bolnišnici, da bi ji dali injekcijo in tako sprožili prezgodnji porod. Da bi zaščitila nerojenega otroka, je zbežala iz bolnišnice.

Člani KGB-ja so nam ukazali, naj zapustimo mesto. Preselili smo se v neko vas blizu Talina v Estoniji, ki je bila takrat del Sovjetske zveze. V Talinu je Marija v nasprotju z zdravniškimi napovedmi rodila zdravega sina Vitalija.

Kasneje smo se iz Estonije preselili v naselje Nezlobnaja na jugu Rusije. Previdno smo oznanjevali v okoliških letoviščih, ki so jih obiskovali ljudje iz celotne države. Tja so prihajali iz zdravstvenih razlogov, nekateri pa so domov odšli z upanjem na večno življenje!

Najinim sinovom in hčerkama sva se trudila vcepiti ljubezen do Jehova in željo, da mu služijo. Na dom sva pogosto vabila brate in sestre, ki so dobro vplivali na najine otroke. Med temi, ki so nas redno obiskovali, je bil moj brat Grigorij, ki je od leta 1970 do leta 1995 služil kot okrajni nadzornik. Celotna družina je uživala v njegovih obiskih, saj je bil vesel človek z dobrim smislom za humor. Ko smo imeli goste, smo se pogosto igrali svetopisemske igre, in otroci so vzljubili svetopisemske zgodovinske pripovedi.

 Leta 1987 se je najin sin Jaroslav preselil v latvijsko mesto Riga. Tam je lahko oznanjeval bolj svobodno. Toda ko je odklonil vojaško služenje, je bil obsojen na leto in pol zapora. Zaprt je bil v devetih različnih zaporih. To, kar sem mu povedal glede svojih izkušenj v zaporu, mu je pomagalo zdržati. Kasneje je začel pionirati. Najin sin Pavel je leta 1990, ko je imel 19 let, želel pionirati na otoku Sahalin, ki leži severno od Japonske. Sprva nisva želela, da gre. Takrat je bilo na celotnem otoku le 20 oznanjevalcev, mi pa smo živeli več kot 9000 kilometrov stran. Toda nazadnje sva se strinjala, in to je bila dobra odločitev. Tamkajšnji prebivalci so se pozitivno odzivali na sporočilo o Kraljestvu. V samo nekaj letih je bilo ustanovljenih osem občin. Pavel je služil na Sahalinu do leta 1995. Do takrat je doma živel le še najmlajši sin Vitalij. Že od otroštva je rad bral Sveto pismo. Pri 14 letih je začel pionirati in skupaj sva pionirala dve leti. Bilo je zares lepo. Ko je bil star 19 let, je odšel služit kot posebni pionir.

Davnega leta 1952 je uslužbenec KGB-ja rekel Mariji: »Odpovej se veri ali pa se pripravi na deset let zapora. Ko boš prišla iz zapora, boš stara in sama.« Toda stvari so se izšle povsem drugače. Občutila sva ljubezen našega zvestovdanega Boga Jehova, najinih otrok in številnih tistih, katerim sva imela prednost pomagati spoznati resnico. Z Marijo nama je bilo v veselje obiskati kraje, kjer so služili najini otroci. Videla sva hvaležnost tistih, ki so s pomočjo najinih otrok spoznali Jehova.

Leta 1991 je bilo delovanje Jehovovih prič pravno priznano. Ta odločitev je obnovila zagon za oznanjevanje. Naša občina je celo kupila avtobus, tako da smo lahko vsak vikend obiskovali okoliška mesta in vasi.

Vesel sem, da Jaroslav z ženo Aljono in Pavel z ženo Rajo služita v Betelu, medtem ko je Vitalij z ženo Svetlano v okrajni službi. Najstarejša hči Irina skupaj z družino živi v Nemčiji. Njen mož Vladimir in njuni trije sinovi služijo kot starešine. Hči Olga živi v Estoniji in me redno pokliče. Žal je moja draga žena Marija leta 2014 umrla. Komaj čakam, da jo ob vstajenju zopet vidim! Zdaj živim v mestu Belgorod in tukajšnji bratje in sestre so mi v veliko pomoč.

V vseh letih služenja Jehovu sem se naučil, da ima ohranjanje značajnosti svojo ceno, toda notranji mir, ki ga v zameno daje Jehova, je zaklad neprecenljive vrednosti. Blagoslovi, ki sva jih z Marijo prejela, ker sva ostala neomajna, so veliko večji, kot bi si sploh lahko kdaj predstavljal. Pred padcem Sovjetske zveze leta 1991 je bilo v državi le nekaj več kot 40.000 oznanjevalcev. Danes je v vseh državah, ki so bile nekoč del Sovjetske zveze, več kot 400.000 oznanjevalcev! Zdaj imam 83 let in še naprej služim kot starešina. Jehova mi je vedno dajal moč, da sem lahko zdržal. Res, Jehova me je bogato nagradil. (Ps. 13:5, 6)